Anima ali enima? Ni potrebe izbirati med dušno podstatjo ter idejo življenjske energije ter med jungovsko metodo medicinskega zdravljenja, ki ji strokovna literatura pravi enema. Tematika plošče posega znova globoko v tolmune mističnega dojemanja sveta ter svetega, poleg pejzažev skrivnostnega egipčanskega mitološkega univerzuma pa se v genetsko zasnovo moderno zastavljenega sveta vpletejo tudi elementi Babilona, sakralne geometrije ter (post)apokaliptične sveta, ki se tako prekleto mehanicistično preprosto bliža robu svojega propada ter ključnemu razodetju trenutka brezpogojne ukinitve, pa če govorimo o letu 2012 ali kateri drugi letnici naše (samo)ukinitve. In refleksijo o tem terminalnem trenutku je potrebno zasititi s ščepcem humorja, kjer je lahko faktor ozdravitve teh perfidnih travm, ki nas žrejo ter pokončujejo in pehajo v jamo naše pogube, zdraviteljska podoba humorista ter vsestranskega artista Billa Hicksa, do katerega goji zasedba v tistem času posebne (posthumne) afinitete. Vse to in še več se razkrije tako v oblikovanju plošče, kjer vas v prvih izdajah v svet natrganih sekvenčnih premikov prek leč na ovitku plošče na prvo stopnico kozmične razsvetlitve z vrhunsko estetiko bodisi na ameriški izdaji plošče ali pa s setom fiktivnih naslovnic na evropski izdaji plošče. Oblikovanje predstavlja eno izmed oken v svet mentalne manipulacije, druga plast, še močnejša, pa se še močneje vtisne na vaše dušno platno prek slušnih kanalov.
Aenima je vrhunski progresivni izdelek, ki tke vlakna subtilno čutnih tekstur King Crimson z bolj inovativnim in inventivno originalnim svojelastnim glasbenim izrazom. Sonična podoba je še trdnejša ter bolj brutalno dovršena od predhodnih izdelkov, nekoliko klaustrofobična produkcija izpod prstov Davida Botrilla, kanadskega produkcijskega maga, ki se je zvočno že poigral z Dream Theater, Robertom Frippom, Mudvayne, med novejšimi odkritji pa velja nedvomno omeniti plodno sodelovanje z mlado in resnično nadarjeno kupino Fair To Midland. Kolaž zvoka se dopolnjuje iz trenutka v trenutek, trdni prijem eksekutorjev šamanskega plesa ter glasbene hipnoze, neverjetno nadarjenega bobnarja Dannyja Careya, kitarskega maga Adama Jonesa, basističnega svečenika Justina Chancellorja ter vrhovnega druida vokalnega uročevanja, nonšalantno svojeglavega in tako sladko privlačnega oratorja Maynarda Jamesa Keenana, pa ne popusti niti za ternutek. Navezavi na plodno izročilo z drogami in prividi ter mehkobnimi zvoki progresive nasičene preteklosti navkljub je izdelek še danes, po 15 letih časovnega preverjanja, prekleto sladek in poslušljiv, kar pa je še pomembnejše - aktualen tudi za nove generacije poslušalcev. Ne manjka skritih delcev, briljantnih zvočnih medmetov, kompleksnih izletov v neznano, žlahtenje zgodbe pa se jedka z zadržano agresijo ter kleše vaše možgane od prvega otvoritenega vpenjanja v parabolo linearnega razpredanja niti pripovedi dalje. Veliko je elementov narativnega pretresanja, ki je tu le zato, da bi lahko vi pograbili svoje lakrimološko orodje ter si o slišanem ustvarili svojo lastno podobo, zgradili svoj lasten tempelj čaščenja ter se predali trenutku ukinitve premis časa in prostora.
Album razpre spevna ter peklensko zasvojljiva skladba Stinkfist, ki postavi mejo melodike ter prikrite agresije, ki vas bodo preplavili v naslednji debeli uri poslušanja. Plati zgodbe sta dve: fizična plat trdega petinga dveh ljubimcev, ki si naslado nudita s pomočjo dlani v telesnih odprtinah ali pa le popolnemu spenjanju ter topljenju dveh polovic v eni sami čaši. Oboje je brutalno neposredno in brez olepševanja razkrito v nizu subtilno izpetih besed "Blend and balance / Pain and comfort / Deep within you / Till you will not have me any other way". Telo valovi in v trenutku sladostrastja nastopi moment poklona umrlemu junaku, Billu Hicksu. Mantra ritmičnega preigravanja ter vokalne obdelave vaših možganov s seciranjem odrskega nastopa človeka, ki je prestopil mejo med sivino množice ter lastnih lažnih omejitev ter z ukinitvijo fizičnega bitja postal osrednja figura skladbe Eulogy, ki je en najsvetlejših trenutkov plošče. Eulogy je klic k nekonformizmu ter uporu zoper uniformizem množic. "To ascend you must die. / You must be crucified / For your sins and your lies. / Goodbye..." Bolj skrivnostno noto ponudi distorziran in popačen glasbeni eksperiment - skladba H., ki je v penetraciji počasen in mastno distorziran, odlikuje pa ga zelo katarzičen zvok težkega basa in kognitivno sanjavih kitarskih zvokov, vrhunec, ki eskalira v vznesenem refrenu. Senzualnost melanholičnega polzenja iz skrajnosti umirjenosti v stanje naelektrenega valovenja v plamenih očiščenja. "And the snake is drowned and / As I look in his eyes, / My fear begins to fade /Recalling all of those times." pomirja Maynard, nakar po statičnem prasketanju nastopi stanje vnovičnega stopnjevanja eruptivnih čustev s skladbo Forty-six & Two. "My shadow's / shedding skin and / I've been picking / Scabs again. / I'm down / Digging through / My old muscles /Looking for a clue." je le napoved velike metamnorfoze. Staro kožo odnese valoviti tsunami dušne prevetritve. Sprememba nastopi iz temnih kotičkov podzavestnega in temna tvar zlovešče preplavi spokojne poljane hipnotično zasanjanega sveta medlega bivanja. Maynard se zlije z Jonesovimi kitarami. Izbruh polnega čutenja se zareže v granitne tlakovce z jeznim izzvenom, da bi se zasnjano sprehodili po hladnem dramilskladbe Message to Harry Manback, ki je le oralno praznjenje iskrenih čustev jeze, po Hooker With A Penis pa ni več časa za leporečenje ter zavijanje litanij v navidezno mehek celofan. Potrošniška obscenost je krasna iztočnica za razpletanje apokaliptične pripovedi o zasluženem koncu sveta, ki se sluti in napoveduje s fanfarami. Kmalu bo nastopil padec novega Babilona in z njim nov vesoljni potop, saj "All you read and / Wear or see and / Hear on TV / Is a product / Begging for your / Fatass dirty / Dollar". Naslednji pravi trenutek čiščenja čaker po nekoliko ponavljajoči stanci sicer fenomenalne izvedbe skladbe Jimmy ter po psihedelični zadetkarski recepturi skladbe Die Eier Von Satan je peklensko rojenje skladbe Pushit. "I will choke until I swallow... / Choke this infant here before me. / What is this but my reflection? / Who am I to judge and strike you down?". Občutek krivde ali slabosti? Nikakor, saj se nebesa razjasnitve ali ustje Pekla odprejo z naslovno skladbo Aenima. "Some say the end is near. / Some say we'll see armageddon soon. / I certainly hope we will. / I sure could use a vacation from this / Bullshit three ring circus sideshow of / Freaks / Here in this hopeless fucking hole we call LA / The only way to fix it is to flush it all away. / Any fucking time. Any fucking day. / Learn to swim, I'll see you down in Arizona bay." Briljantno in prav času primerno. Pred očmi se zavrti film New Orleansa po Katrini. Čas je za globalno čiščenje še nekoliko severneje in po pravici celostno - brez izjeme glede barve kože, lažnive religioznosti ali politične zaverovanosti v svoj neskončni večni prav. Disfunkcionalni svet naj potone v tonah dreka poje Maynard in ob tem se ne morete kar vživeti v gorečo pridigo ter pritrditi sleherni besedi. Tool vas obrnejo ter metamorfično prelevijo iz sivega račka konformizma v gorečega laboda novega očiščenega sveta. In iz pepela starega se lahko rodi nekaj novega in boljšega, mar ne? Prav o odpiranju novih horizontov ter o čistokrvni provokaciji govori sklepni govor skladbe Third Eye. Spomenik drogam, halucinacijam in utvari z imenom življenje se sprevrže v dolgometražni maratonski obračun z zadnjimi preostanki vaše neomadeževane zavesti. Po stiku z esenco Tool ter izpostavljanju visokointelektualni radiaciji se odprejo vse čakre in duša zasveti. Po izgorevanju je možen le nepreklicni konec in obet skorajšnje vrnitve na tirnice vnovičnega preporoda z naslednjimi ploščami.
Tool so evolucija in so revolucija - tako zvoka kot poglobljene refleksije v mistično dvoumnih besedilih. Nobeno dojetje ni enostavno in nobena solucija enoznačna, kar pa se sproži, pa je plaz čustev ter misli, ki kot najučinkovitejši klistir dodobra prečistijo vse vaše osnovne vode, prebudijo voljo po gibanju ter čutenju, glasba pa kot prav za vas prirejeno orodje pripomore k vašemu lastnemu polzenju iz lupin ponošenega in izrabljenega ter neuporbnega sebstva v novo astralno bivanje. Aenima je odvajalo za dušo in metoda lažje prilagoditve, Tool pa so glasniki novega pojma Človeka 21. stoletja. Izjemnost slišanega pa je, dragi moji, potrebno izkusiti na lastnem setu ušes ter možganskih polobel. Bližnjic namreč ni in prav je tako!
na vrh