Adrenaline Rush je zasedba katere zametke gre iskati v letu 2012, ko sta združila ustvarjalne moči priznani producent, komponist in multi-inistrumentalist Erik Martensson (W.E.T., Eclipse) in pevka Taye Wanning ter pričela skupaj pisati glasbo. Taye je bila zadolžena tudi za besedila. Reč se je ugodno odlično razvijala in na obzorju se je porajala možnost stvaritve in izdaje pravega albuma.
Zato se je Martensson, ki pozna celotno švedsko metalsko in rockovsko srenjo, lotil podrobnega poizvedovanja za primernimi kandidati s katerimi bi zgradil ogrodje nove skupine, ki bi lahko spravila ustvarjeni material k življenju, se pravi na koncertne odre. Tako so se rodili Adrenaline Rush, s Taye Wanning v centralni poziciji pevke in domicilom v Stockholmu. Seveda so vse te aktivnosti potekale ob dani zeleni luči založbe Frontiers Records. Seveda pa je v vsem odigral integralno vlogo Erik Martensson. Brez njega te skupine zagotovo ne bi bilo.
Do maja 2014 je bil bend že zadovoljivo uigran, zato se je lahko premierno predstavil v sklopu Frontiers Rock festivala, ki ga je blizu Milana priredila založba Frontiers Records, pod katere okrilje sodijo tudi Adrenaline Rush.
Adrtenaline Rush ne prinašajo potresnih sunkov kar se tiče glasbene ustvarjalnosti. Držijo se preverjenih klišejev, ki izhajajo iz nasledstva stare šole skandinavske hard rock zasedb osemdesetih kot so Treat, Dalton, 220 Volt, Renegade ter seveda Europe. Te skupine so se učile od Rainbow, Whitesnake, obenem pa izkoriščale svoj prirojeni občutek za razvoj grabežljivo nalezljive melodičnosti za tvorbo skladb, med katerimi so mnoge postale rockovski zimzeleni. Adrenaline Rush so vse to nekako posvojili, v to pa vmešali aktualni ščepec sleaze rocka, kar znatno izkoriščajo v svojih glasbenih dejanjih sicer njihovi rojaki Crazy Lixx ali/in Hardcore Superstar. Tak primer prvenca Adrenalin Rush je skladba Girls Gone Wild, kjer odtisnjena sled Motley Crue.
Komadi stojijo. Nič jim ne gre očitati. Z izjemo generičnosti. Tu so refrenski napevi polni pompa, ki vžiga v poslušanju na prvo žogo. Eden uspešnejših trenutkov tovrstnega komponiranja je ujet v srednje hitri When We're Gone. Skladbe večkrat preveva tipski patos skandinavske melanholije, ki pa je uravnotežen s pobalinskimi party time momenti. Vsekakor je jasno, da stoji za kompozicijami ime Martensson. Skladba, kot je Want It All, bi namreč brez težav lahko našla prostor na kateremkoli od W.E.T. albumov.
Album ima eno hibo. Deluje kot trik založbe, da postreže z zgodbo o uspehu, ki je v režiji že v naprej preverjeno zapakirana. Vaba, ki naj bi vžgala pri občestvu zapisanemu melodičnemu rocku se imenuje »mala sladka lizika« Taye Wanning. Tayin vokal deluje punčkasto, celo rahlo rezko, kar dodaja vokalu pobalinski lesket, obenem pa žal razkazuje njen vokalni performans tudi motečo govorno napako (sesljanje). Komadov je kar 12. in album prične sčasoma zaradi podobnosti vodilnih motivov v skladbah hitro utrujati. Vprašanje je ali bo ta bend vzdržal. Takoj se bo videlo ali ima ekipa komponiste, ali pa bo moral v prihodnje glede aranžiranja in komponiranja vselej priskočit na pomoč Erik Martensson. Kot povedano. Album deluje umetno in vsiljeno, zato raba že preizkušenih idej izpred 25. let v novi embalaži ne vžiga in ne prepriča.
na vrh