Maiden uniteD, ekipa bistroumnih transformatorjev lika in dela Iron Maiden, ki je s strani velikega šefa Iron Maiden in basista Steva Harrisa dobila žegen in zeleno luč za tovrstna dejanja, je tako po odlično sprejetem prvenca »Mind the Acousitc Pieces« (2010), se pravi kompletni »Piece Of Mind« plošči odigrani v akustični in neo-klasicistični preobleki z magnifikacijo keltsko pastoralnega elementa, čemur pa niso odvzeli tragedije, drama teatra in občasne »zlobnikavo okultne veščine Iron Maiden razpoloženja, je po uspešni evropski turneji v sklopu katere so Maiden uniteD nastopili tudi na festivalih Wacken Open Air in Downloadu, prevzela vse ukrepe, da prvencu nameni njegov studijski naslednik.
Skupina je to pot znova modro-umno premislila kaj, kdaj in kako. Iron Maiden so bili v jeseni 2012 na severnoameriški turneji s famozno odrsko-izvedbeno nadgradnjo »Seventh Son Of A Seventh Son« kulise, Maiden UniteD pa so nebodigatreba naslovili svoj novi album kot »Across the Seventh Sea«. Nastavili za uvodno skladbo Only the Good Die Young (z otvoritvenim napevom »Seven Deadly Sins…«), na sredino vrinili Infinite Dreams in nastavili proti repu albuma še The Evil That Man Do. Čeprav so izbrani izvirniki namenjeni predelavi, namešani iz različnih Iron Maiden albumov, nosi album to pot težišče na skladbah albuma »Seventh Son Of A Seventh Son«. Album »Across the Seventh Sea« je izšel konec septembra 2012, nova Maiden turneja je bila takrat že v razmahu. Vetrovi so bili torej ugodni, čustveno »razdraženi« fani Iron Maiden dodatno na preži in lahko jih je bilo zanimirati za vse, kar se je dogajalo in je bilo tako ali drugače povezano s skupino Iron Maiden, vključno z novim Maiden United albumom. Po tej plati zelo modra poteza glede časa izdaje albuma.
In »Across the Seventh Sea« je boljši album od predhodnika »Mind the Acoustic Pieces«. Zakaj? Maiden uniteD so kot ekipa predstavljajo na njem še bolj dovršeno, samozavestno, še bolje so uigrani. Torej deluje album še bolj koherentno. Kemija med člani je zrasla še za stopničko. Album deluje še bolj samozavestno odigran. Prva stvar je produkcija, ki je mnogo bolj živa, še bolj barvito kontrastirana. Druga stvar je zelo pomembna. Skladbe so povzele še več pristnih emocij, se pravi v strasti delujejo močneje in še bolj prevzetno. Čvrstega interpretativnega fokusa z močjo volje »dostaviti najboljše kar se da« je na tem albumu še več. K temu elementu je zagotovo prispevalo dejstvo, da je izbor skladb pisan glasbenikom še bolje na kožo, še zlasti vokalistu Damianu Wilsonu, ki se je z vokalno predstavo »razcvetel« v polnokrvnem izkupičku. Damian je en mesec prej s Threshold kolegi izdal novi studijski album »March Of Progress« (2012). Torej ej bil studio v tem času njegov drugi dom in o njegovi dnevni vokalni formi ne gre dvomiti. Delovala je namreč na kakovostno zelo visokem nivoju. Toliko strasti in mnogoterih emocij, v tako prepričljivi luči Damian ni dostavil na predhodniku, čeprav je tudi tam opravil delo z najvišjo odliko. Na albumu devetih skladb se pojavi mnogo več trenutkov, ki v občem pristopu Maiden UniteD prearanžiranja (ta se ni spremenil niti za ped glede na predhodni album) še bolj prepričljivo vžigajo. Preprosto gre za golo dejstvo tako posrečenega nabora skladb, da prihaja ta atribut kakovosti toliko bolj do značajskega izraza.
Ste si kdaj predstavljali, da boste dobili devetminutno verzijo skladbe 22 Accacia Avenue, s pravo ultra dramo zaključnega razvoja dogodkov, ob tem pa vas nova verzija skladbe ne bo niti za hip dolgočasila, prej obratno. Prej v polnem odmerku zabavala? Pa skoraj pet minutno striktno baladno predelavo Children of the Damned, kjer je Wilson še posebno izjemen. Kjer prilijejo Maiden oljana ogenj v izhodne Človek se težko odloči v katerem komadu nove Maiden uniteD skladbo vsse bolj khrko čutno in baldno kar se da, zavedajoč se da bolj ko igraš mehko, močneje vžiga iztržek strasti, kadar se držiš strogo akustike. A pogoj je da je intonacija vseskozi »v piko« pravilna. Težko je najti favorite. Izbrati jih boste morali sami, kajti to je tip albuma ki preprosto vseskozi navdušuje. Preprosto v golem dejstvu, kako je lahko dostaviti tako predrugačen obraz izvirnika, ki pa obenem tako perfektno funkcionira!
Že uvodna Only the Good Die Young predstavi pevca Damiana Wilsona, kot gospodarja redke vrline! Mož poseduje izjemno prefinjenost čutne predispozicije prožnega prilagajanja verzom, ki zahtevajo mnogoteri »akcent« podajanja sporočilne vrednosti poezije. In Wilson dobesedno polno čuti, kaj počnejo ostali kolegi v formaciji izbranega aranžiranja. V občasni mehkobi in subtilnosti je Wilson tako prepričljiv in močan, da bi mu del te vrline zagotovo zavidal tudi sam Bruce Dickinson.
Maiden United so dostavili še dva elementa, ki jih nismo bili deležni na predhodniku. Prvi je integracije čela v skladbah Infinite Dreams in The Evil That Man Do s strani posebnega gosta in člana Apocalyptice Perttu-a Kivilaakso-a, druga pa so moške večdelne vokalne harmonije ki polno vžgejo v fenomenalnem zaključku z Wasted Years. Še vedno velja dejstvo, da boste skladbo najprej prepoznali po obvladovanju njenega besedila, tako pretkano so Maidne uniteD predrugačili v aranžmajih izvirnike.
Ekipa se je to pot polno razmahnila. Dostavila je več vključkov improvizacije v instrumentalnih delih, to velja zlasti za klaviature, ki na prejšnjem albumu niso dosegale takšnega solističnega razmaha. Prvo zmago na albumu odnese zagotovo instrumentalna pasaža v repnem delu skladbe Infinite Dreams, kjer dodaja posebno milozvočno kvaliteto razvoju dogodkov integracija čela. Tej pride ob sam bok dramatični instrumentalni zaključek v Wasted Years, zagotovo pa izstopa v taistih karakteristikah predelava »Number of the Beast« klasike 22 Accacia Avenue. Adventivno zabeljeno presenečenje številka ena tega albuma, ki ga res ni šlo pričakovati, je zagotovo vključitev predelave izvirnika skladbe Prowler s studijskega prvenca skupine Iron Maiden, ki deluje občasno že kar šegavo v veliki iznajdljivosti idejnih rešitev.
Lahko rečemo, da so z »Across the Seventh Sea« Maiden uniteD nekako maturirali. Dostavili so krepak sveženj briljantnih predelav nekaterih najvidnejših in najbolj prepoznavnih Iron Maiden izvirnikov in to na še bolj samozavesten in strogo fokusiran način. Predvsem so si dali duška in zabelili instrumentalne pasaže z več solističnih akrobacij, ob tem zadržali neo-klasicizem izvirnikov ter obenem strogo distanciranost od slučajnostnih jazzovskih ali kakšnih drugih »neumestnih glasbenih izletov«, za katere se v tovrstnem aranžiranju vselej najde obilje prostora. Keltsko pastoralni element je močno poudarjen, obenem pa prenesena z izvirnikov tista prava pogubna drama atmosfera s pridihom okulta, kot jo pozna kultura Iron Maiden glasbe. Fascinantna kreacijsa, ki vas bo zabavala in navduševala vsakič ko boste album vstavili v predvajalnik. Zanimivo bo opazovati kaj od Iron Maiden materiala bo nabrala zasedba za svoj naslednji album, v kolikor se ga odloči izdati. Bilo bi namreč na moč zaželeno.
Nebistven zaključni odstavek, pa vseeno. Na prihodnjem izdelku, v kolikor bo do njega prišlo, lahko pričakujemo še večjo razgibanost aranžiranja, na podlagi več gostovanj in vključevanje več različnih instrumentov. Obstaja namreč nevarnost, da se ujamejo Maiden uniteD v past repeticije kalupa aranžiranja. Tega so uporabili doslej dvakrat. Za prvi in drugi album.
na vrh