Večina glasbe legendarnih progresivno rockovskih imenitnežev Gentle Giant prav gotovo ni bila ustvarjena za sleherni, kaj šele ozko usmerjeni glasbeni okus. Ponavadi sta bila možna samo dva izhoda za nekoga, ki se je prvič soočil z njihovo glasbo; ali je postal večno zvest privrženec radikalno inovativnih glasbenih pustolovščin Pantagruela, Gargantue, Panurgea in ostalih neločljivih burkaških spremljevalcev liričnih podob iz sveta neuničljivih bratov Shulman & co ali pa se je zaklel, da za njih raje ne sliši več. V nasprotnem bi namreč lahko tvegal "tragedijo" izgube plesnim taktom naklonjenega patnerja in intelektualno usmerjenih tovarišev z majicami Status Quo. V vsakem primeru pa se je moral sprijazniti z vsesplošno nepopularnostjo ene izmed najbolj inovativnih in vplivnih rockovskih zasedb vseh časov, ki je za vekomaj preoblikovala meje dotedanje popularne glasbe za visoko ceno nizkega komercialnega profila (tudi v primerjavi z nekaterimi progresivno rockovskimi vrstniki).
Na "Acquiring The Taste", svojem drugem albumu, so Gentle Giant tako rekoč popolnoma opustili vse hard rockerske, blues rockerske in soul elemente, katere je bilo moč najti na njihovem istoimenskem prvencu, kateri še ni najboljše odražal njihovega prepoznavnega zvočnega stila. "Acquring The Taste" je bil za razliko od svojega predhodnika že precej bolj eksperimentalen in dovršen izdelek s številnimi, za to skupino značilnimi, disonatnimi ritmičnimi oblikami. Vseboval pa je tudi opazno boljšo inštrumentalno sinergijo med posameznimi člani. Na posameznih skladbah, katere po večini odlikuje visoka kompleksnost, raznovrstnost in nenehno spreminjanje vzdušij, so vnesli še večji delež elementov simfonike, folka (kopica zanimivih baročnih aranžmajev) pa tudi jazz rock fusiona (bogate godalne in pihalne sekcije) ter jih strnili v neko popolnoma unikatno zmes. Lahko bi se reklo, da so prav na tem albumu uveljavili tisti svoj zaščitni, popolnoma specifični zvok, ki jih je spremljal skorajda skozi celotno kariero in ki ritmično pogosto spominja na pozibavanje njihove glavne "maskote". Za to so bili ponavadi najbolj "krivi" številni polimetrični ritmični načini ob obširni rabi šegavih tolkal na čelu z vibrafonom, duhovita, pogosto disonantna večglasja, pastoralno obarvani baročni aranžmaji in obširna ter inovativna uporaba pihal in godal. Medtem, ko so za slednje ter s tem pogost priokus neke srednjeveške svečanosti skrbeli predvsem Shulman Bros, sta se večna inovatorja, klaviaturist Kerry Minnear in kitarist Gary Green (slednji je tu na nekaterih skladbah kot inštrument med drugim uporabljal celo oslovsko čeljust!) odlično dopolnjevala s svojima popolnoma različnima glasbenima osnovama (v tem primeru klasična glasba in blues). Minnear pa se je znašel pogostokrat tudi v pevski vlogi, čeprav je osrednji pevec skupine vselej ostajal karizmatični Derek Shulman.
Posamezne skladbe na albumu odsevajo neverjetne ustvarjalne in tehnične sposobnosti skupine z izjemnimi eksperimentalnimi in avanturističnimi apetiti, katere glasbeni okus se ni usmerjal na točno določene glasbene elemente temveč je ves čas preskakoval meje žanrov. Čeprav na večini skladb prevladujejo disonatni motivi in raztreseni ritmi, je v njih najti tudi kopico veličastnih simfoničnih aranžmajev in očarljivih pastoralnih ali jazzovskih melodij. Uvodna skladba, "Pantagruel's Nativity", odpre lirični kvazi-koncept o pustolovščinah nabritih velikanov Pantagruela in njegovega očeta Gargantue, sicer izvornih literarnih junakov za svoje čase revolucionarnih in družbeno kritičnih povesti legendarnega francoskega pisatelja Rabelaisa. K tej tematiki se bodo sicer v svoji karieri vrnili še na skladbi "The Advent Of Panurge" (Octopus, 1972). Lirično se nanaša na trenutek Pantagruelovega rojstva ter poporodne smrti njegove matere Badabec. Za predstavitev tega melodramatičnega trenutka so Gentle Giant ustvarili odlično in raznovrstno kompozicijo, ki uvede vse njihove karakteristične elemente; bogate in nekoliko disonantne večglasne vokalne harmonije (tu je sicer v ospredju Minnearjev sopran), bluesovsko začinjene kitarske pasaže, dramatične simfonične aranžmaje na pihalih in godalih, ščepec jazza prek inovativne uporabe električnega klavirja in tolkal ter nenehnih ritmičnih preskokov. Nedvomno ta odlična, visoko atmosferična skladba ostaja ena izmed njihovih najbolj prepoznavnih klasik.
Skrivnostna in s temačnim vzdušjem, primernim za kako grozljivko, prepredena "Edge Of Twilight" je še ena za tiste čase izjemno inovativna poslastica, kjer si raznovrstne inštrumentalne palete sledijo ena za drugo. Posebno mesto zavzema nadvse dramatična raba tolkal, tudi gongov v izvedbi tedanjega bobnarja Martina Smitha. "The Mouse, The Street, The Room" je tista rahlo shizoidno začinjena stvaritev, ki ponovno nadvse uspešno preskakuje žanrske omejitve in kjer se prvič na albumu pojavi Derekov nekoliko paranoični vokal. Na eni strani se srečujeta skorajda igriva akustična subtilnost šegavih tolkal, pihal, godal in klaviatur, na drugi umazani in režeči hard rockerski rifi ter penetrajoča linija Rayevega basa. Sledi duhoviti naslovni inštrumental "Acquring The Taste" z nabritimi zvoki klaviatur na čelu z mini-moogom, ki je nekakšna uvertura v "Wreck". Slednji je z izjemo odličnih simfoničnih aranžmajev na melotronu in zaključnih folk pasaž na klarinetu skorajda popolnoma hard rockerska skladba z nekaterimi najbolj udarnimi kitarskimi rifi v njihovi zgodovini in nekoliko "pijančevskim" večglasnim refrenom, kjer se na glavnem vokalu izmenjujeta Derek in Kerry.
Na visoko eksperimentalni "The Moon Is Down" na kateri ne manjka tudi dramatičnih akustičnih pasaž ter valovanj melotrona, vzameta vokalno pobudo Derek in njegov brat Phil. Tu Kerry ponudi tudi nekaj nadvse sočnih pasaž na harmoniki. Časovni motivi pa se medtem nenehno spreminjajo. "Black Cat" je ena izmed najbolj zanimiv ter duhovitih stvaritev na albumu, zagotovo pa tudi najbolj melodična na njem. Ves čas na izjemno prefinjen način plove med folkom, simfoniko in jazz rock fusionom. Simfo aranžmaji so za vse prste polizat medtem, ko je vselej zabavno poslušati, kako je veliki inovator Gary Green prek kitarskega efekta uspel poustvariti mačje mijavkanje. Zaključna "Plain Truth", ki je z več kot sedmimi minutami najdaljša stvaritev na albumu, vsebuje številne burkaške elemente. Začuda je tudi najbolj prizemljena kompozicija na albumu saj vsebuje kar nekaj energičnih hard/blues rockersih kitarskih pasaž ter zelo solidno Derekovo vokalno predstavo. V srednjem delu nastopi tudi daljša inštrumentalna sekcija z izjemno duhovito kitarsko solažo, ki je še danes vir navdiha za vse Greenove občudovalce. Obenem ta zelo solidna skladba ves čas ohranja melodično strukturo tako, da gre za eno izmed njihovih nasplošno bolj dostopnih stvaritev.
Tudi po kopici pretečenih let ostaja neovrgljivo dejstvo, da je ta izjemna skupina za katero je bil poleg izjemnih inštrumentalnih sposobnosti značilen tudi obešenjaški humor z dobršnim ščepcem samoironije ustvarila nekaj izmed najbolj vznemirljivih, unikatnih in inovativnih izdelkov v povesti progresivnega rocka. Tudi "Acquring The Taste", s svojim pomenljivim imenom, pri tem ni bil izjema. Skupina je v spremnih besedah albuma jasno in glasno navedla bistveni cilj svoje glasbe, katerega so se držali skoraj do konca svoje kariere; razširiti meje popularne glasbe s tveganjem za izjemno nepopularnost. Vsaka kompozicija na tem albumu je bila ustvarjena z enim namenom- da bi zvenela čim bolj unikatno, avanturistično in vznemirljivo. Pri tem so bili maksimalno vloženi izjemni kompozicijski ter inštrumentalni talenti vseh šestih glasbenikov, kar se skozi album ves čas čuti od njegovega začetka do konca. Skoraj vsi člani skupine so bili multi-inštrumentalisti in celo v tistih časih, ko je kar mrgolelo neverjetnih glasbenih inovatorjev in virtuozov, so blesteli kot eni izmed najbolj tehnično podkovanih in med seboj uravnoteženih rock glasbenikov. Morda je to glavni razlog, da so skozi svojo kariero tako uspešno delovali kot med seboj složen in enakovreden kolektiv brez kakih večjih konfliktov. Njihov trud in ambicije so bile na "Acquring The Taste" bogato poplačane in ta odlični album je postal nekakšen zvokovni standard oziroma osnova njihovih kasnejših, bolj prepoznavnih in ambicioznejših izdelkov. Snovanje izjemnih albumov, ki še danes dražijo brbončice glasbenih gurmanov širom sveta, se je s pridobivanjem ustreznega eksperimentalnega okusa za te neumorne prog rockovske pustolovske burkeže lahko začelo.
na vrh