David Knopfler ni Mark Knopfler, je pa njegov tri leta mlajši brat. Kdor pozna Dire Straits in teh vas domnevam ni malo, ve da je eden ustanovnih članov skupine Dire Straits zapustil brata in takratno Dire Straits tovarišijo v času snemanja albuma »Making Movies« (1980). Preden je David Knopfler zagnal solo kariero, pa je posnel dva Dire Straits albuma in sicer »Dire Straits« in »Communique«.
Sledi solo kariera, škotski glasbenik, avtor glasbe, poet in producent, pa je v njej nanizal kopico slikovitih albumov, tudi ob sodelovanju z različnimi priznanimi imeni, kot sta Chris White (Dire Straits, The Straits) in Chris Rea. Vsekakor se ukvarja David Knopfler po odhodu iz Dire Stratis prvenstveno s tem kako svoja intimna občutja na čim pristnejši način skozi liriko približati in podati poslušalcu. Verjetno je temu botroval njegov odhod iz Dire Straits, saj navadno ves reflektorski blišč in kulise odrske navlake, kot tudi masovni delirij koncertnih aren, družno brišejo sledi med pristno intimnim razpoloženjem art kulture glasbenikove ekspresije in sprejemnikom. Zanimivo je, da je želji po umiku izpod soja žarometev sledil tudi Mark, vendar pa ga zaradi popularnosti Dire Straits kadarkoli se pojavi na turneji, ali kako drugače v javnosti logično spremljajo mase Dire Straits oboževalcev po svetu.
Goli slečeni zvok akustike učinkovito vzdržuje brundajoč, nižje, do srednje intoniran, prijetno božajoč, blago grleni in nosljavi vokal Davida, ki je le streljaj stran od veliko bolj popularnega Markovega.
Album »Acoustic« je nastal na zahtevo Davidove publike, ki pridno obiskuje njegove koncertne nastope. David že vrsto let sodeluje s še enim preverjenim glasbenikom zlatega prijema kitare, Harryjem Bogdanovsem, ki je znan po sodelovanju z izvajalci The Shadows, Culture Club, Chris Thompson (najznamenitejši vokal legend rocka Manfred Mann's Earth Band) in Elton John. David je v kombinaciji s Harryjem, ko gre za koncertne nastope do nedavna nastopal v kvartetu še s spremljevalno ritem sekcijo. No prav nastanek albuma »Acoustic« v duetu Knopfler/Bogdanovs, pa je dal kasneje smiselno iztočnico za akustično turnejo v kombinaciji dueta, na kateri sta, dne 15.04.2012 oba glasbenika obiskala tudi idilično slovensko vasico Šmartno v Goriških Brdih kjer sta priredila peščici dobrih sto obiskovalcev nepozabno koncertno izkustvo.
Ta dvojni album je nastal v bistvu kot koncert. Le da je bil posnet v studiu. Skladbe so namreč odigrane v celoti v enem poizkusu, kar sliši skupaj z Davidovo osnovno željo po plasmaju čistokrvne osebno izpovedne intime, ki ne pozna potvarjanja čustev. Zbrani material pooseblja zbir skladb solo kariere, kar sedem doslej neizdanih skladb, med pravi biser pa sodi denimo skladba, kot je Southside Tenements, katere nastanek izvira iz samih ustanovnih časov skupine Dire Straits in jo je David prvikrat uradno posnel in vključil v izdajo svojega samostojnega albuma »The Giver« (1993). Skladbo naj bi izvajali nekoč Dire Straits tudi živo, pa kasneje ni bilo prostora zanjo na prvencu skupine. Ko smo že pri tem, je vredno upoštevati dejstvo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Kar nekaj Davidovih avtorskih skladb mestoma prav spontano in neprisiljeno potegne na melos »elektrike slečenih« Dire Straits.
Dva ploščka albuma »Acoustic« predstavita Knopflerja kot kantavtorja, ki v aranžmajih brezskrbno pluje od zasnov melosa iz katerega ni težko zaznati prave anglosaksonske melanholije z zasnovo pastorale (King Of Ashes, Grace In The Gutter), občasnih, a nikakor ne pretiranih, opornic v blues glasbi, Nashville zvoka (True North, Easy Street). Knopfler seveda iztrži v sleherni izmed skladb svoj prepoznavni artistični glasbeni konglomerat, kateremu bi lahko bil blizu le še njegov brat. Glede na pronicljivost in globoko poudarjen moment samoniklosti ni čudno, zakaj je David zapustil Dire Straits. Potreboval je več umetniške svobode, česar pa mu avtoritativni brat v časih službovanja pri Dire Straits žal ni mogel zagotoviti. Tako so se ideje nastale v času Dire Straits kopičile in kopičile, starejši brat pa jim ni dal priložnosti na studijskih izdelkih, zato so čakale, da zažene David svojo solo kariero. Prožnost in mehkobo zvoka, kot tudi pristni naravni ten same zvočne krajine dosegata na albumu »Acoustic« oba glasbenika seveda tudi z izdatno rabo »fingerpicking« tehnike oziroma rabe prstnih blazinic, po drugi strani pa dosegata višjo aranžmajska razgibanost tudi z rabo klavirja, s katerim učinkovito barvata ogrodje vokalne spremljave zlasti baladnih točk, kot to velja denimo za Here In Geneseo, Tears Fall ter Somebody Kind.
»Acoustic« je odličen akustični album pristno-izpovedno in globoko poudarjene senzitivne osebnostne note Davida Knopflerja, kjer tudi učinek Harryja Bogdanovsa z vsemi njegovimi jedrnatimi kitarskimi ornamenti nikakor ni zanemarljiv. Kdor išče pristni stik s karizmo prvinskosti art podobe poljubnega izvajalca, zlasti to velja za kantavtorske pristope, kot tudi vsakdo, ki mu je soroden melos skupine Dire Straits, bo našel obilno mero zabave ob poslušanju tega izdelka. Ne ravno pravi naslov, ki bi vas popeljal v avanturo retrospektive izdanih albumov Davida Knopflerja, vsekakor pa album posebnega izkustva, ki je na moč učinkovito ujel intimo razpoloženjskih stanj. In to šteje!
na vrh