Gibonni: Acoustic/Electric

Gibonni je možakar, ki ne potrebuje nobene predstavitve, razen če bi tale ocena albuma bila spisana v nekem tujem jeziku za bralce izven območja bivše Juge. Gospodič, ki trese vrhove mainstream popa sosednje Hrvaške, ki ga masovno častijo tudi Slovenski poslušalci, je poskrbel za poseben nabor njegovih uspešnic, katere je izvajal med poslednjo obsežno Balkansko turnejo v prid podpore plošči "Unca Fibre" (2006).

"Acoustic/Electric" je kombinacija koncertnih nastopov, ki so zaobjele tako obiske manjših klubov, katere je Gibonni izkoriščal za akustično preobleko svojih skladb, kot seveda večjih dvoran, s pravim arenskim vzdušjem, ki jih je zabeležil izključno drugi "električni" plošček (RockLine reportaža s koncerta iz Ljubljane, 12.11.2006 TUKAJ).

Gibonni z nastopajočo zasedbo tudi na tej dvojni koncertni izdaji enkrat več uspešno krona svoj prirojeni talent tekstopisca in pisca zimzelenih melodij z preizkušeno izbiro skrbno pripravljenih aranžmajev, s katerimi je razširil osnovni domet studijskega izročila posameznih skladb. Vse skladbe so v živi izvedbi namreč nadgrajene z bogato barvno paleto aranžmajev, skladnim prelivanjem osnovnega, vselej toplega in čutnega srednje intoniranega Gibonnijevega vokala, ki je kot nalašč ustvarjen za lepljenje harmonij vokalne spremljave, kar možakar tudi to pot spretno izkorišča. Gotovo vrhunec prvega ploščka v tem predstavlja skladba Posoljeni zrak i razlivena tinta, kjer ponesejo raznoliki vokalni pristopi Gibonnija in gostov Damirja Urbana ter Maye Azucene, do nizanja izrednih poglobljeno poudarjenih razpoloženjskih stanj, do posebne točke edinstvene neponovljivosti. Gre za magično kombinacijo popa in dalmatinskih morskih vetrov, ki ustvarjajo posebno zmes strastne čutne intenzitete, ki s svojo sladkobo tako privlači Prav prvi "unplugged" plošček, ki zahteva v izvedbi še posebno previdnost, potrjuje visoko kvaliteto in profililarnost izvajalcev kot enote, ki jo krasi natančna izvedba ter spretno krmiljenje v novih oblačilih razširjenih aranžmajev posameznih skladb. Glasbeniki se počutijo več kot odlično, ko lahko pristopijo še mehkeje, subtilneje, s še bolj jasnim in naravnim izrazom, uživajo v izkoriščanju dodatnega manevrskega prostora, ki ti ga lahko ponudi akustični ambient. Seveda govorimo o fenomenalni nadgradnji osnovnih form z dodajanjem soul improvizacij vokalnega izraza, jazz vključki, vskoki latino melosa in ritmov. Barvito navdahnjeno, v produkciji pa je ujeta prava klubska atmosfera pristne relacije publika - skupina.

Zanimivo, da prav otvoritev drugega ploščka s skladbo Ovo mi je škola ne prinese občutka, da je to pot Gibonni priklopljen na vir elektrike. Preprosto je edina prava razlika med ploščkoma, ki jo zaznate lahko s strani izvedbe, v zvoku kitare, ki pa ostaja na distanci in v primerjavi z bogato paleto vsega uporabljenega instrumentarija, nikdar ne rine v ospredje. Tisti jeziček na tehtnici, ki prinese nov občutek je povsem druga atmosfera "električnega" ploščka, ki jo lahko pričara pač le arensko vzdušje, kjer publika zvesto spremlja Gibonnija v dobesedno na trenutke hipnotično zamaknjenem stanju. Seveda ni težko v salvah povratne delirične evforije s strani publike uganiti, da se nahajajo v zganjanju hrupa več tisoč glave množice v veliki večini pripadnice nežnejšega spola. Pravzaprav je v tem kar težko izpostaviti trenutek, a prvo mesto te intenzivne vezi sodelovanja na relaciji publika – izvajalec, pripada skladbi Libar. Poveljniška dresura s katero Gibonni spretno vodi in rokuje z maso in ki je dokumentirana na tem nosilcu, je le pika na "i" izjemne karizme, katero fant poseduje. Znova prednjači tista sladkost, ki jo zna servirati Gibonni in kateri se publika lahko v trenutku grešno predaja. Je preprosta iskrena in masam dostopna, a hkrati poveličana z že omenjeno nedvoumno glasbeno kakovostjo pristopa izvedbe izredne sinergije posameznih členov celotne zasedbe. Gre za pravi pravcati orkester v malem, za katerega nezmotljivo delovanje potrebuješ izredno uigranost, prefinjen in skrben pristop nizanja posameznih elementov v celovito sliko.

Minus te izdaje je seveda rezanje, prebiranje, ponovno lepljenje originalov izvedb. Zaradi težnje za iskanjem popolnosti, je seveda posnetek izgubil nekaj točk na dinamiki, spontanosti in pristni avtentičnosti. Drugi minus je tudi v skoparjenju z materialom. Verjamem, da bi glede na status velike zvezde, Gibonni izdal brez težav (najmanj) trojni CD. Na dveh CD-jih bi bil ujet kompletni "električni" koncert, na tretjem (bonus) CD-ju pa dodatni akustični material. Varianta bi bila tudi v ločenih dvojnih izdajah, akustični in električni. Obstoječa poteza je pač tržno najbolj optimizirana, ponuja ščepce najboljšega v prebranih posnetkih. Zagarantiran zaslužek, ki hkrati ponuja poslušalcu raven kvalitete, ki je obenem še vedno povsem sprejemljiva (ne pa nujno zahtevana, a to je stvar ocene posameznika).

Cena je (za dvojni CD) povsem znosna, CD-ja pa sta embalažirana v privlačni (nevsakdanji) kartonski ovitek imitacije lesa, ki na prvi pogled deluje kot Krašev Bajadera čokoladni bonbon. "Acoustic/Electric" je koncertni album, ki prikazuje Gibonnija kot glasbenika, ki je dosegel zrelostni zenit svoje ekspresije. Je kot krona njegovega dosedanjega dela s katero zvezdnik danes v popularnosti neizpodbitno vlada na Hrvaškem, utrjuje in potrjuje svoj status velike priljubljenosti tudi v drugih državah nekdanje Jugoslavije. Izdelek, ki je izšel v času kot nalašč za božično in novoletno obdarovanje.