Motörhead: Ace Of Spades

Ace Of Spades je sigurno eden najboljših rock & roll albumov vseh časov (hm, če že ne drugega, boste znamenito naslovnico treh grozno osmrajenih kavbojev na sleherni lestvici najbolj umazanih albumov našli takoj za zbirko Claydermannovih največjih uspešnic). Z Ace Of Spades uspe Motorhead v studiu prvič ujeti bistvo njihovega monstrumne odrske siline, ki je na njihove koncerte širom Otoka kot magnet privlačila metalce, punkiče, norce, ter ostali ožji krog konservativnejše frakcije angleške kraljeve družine. Ace Of Spadec ima vse, skratka je gnusno, vulgarno glasbeno pričevanje, prevreto z obilo starega dobrega rock n rolla, podžganega z vso čarobnostjo tipične angleške agresivnosti.

Ace Of Spades se kot večina Motorhead albumov začne sramežljivo, s prikupno spokojnostjo, no, po pravici povedano neznosnim brnenjem, podobnim strašljivi melodičnosti Junkersa 88, ujetega v akciji nekje sredi oktobra 1940 nad Londonom, ki nas opozarja na brezkompromisni plaz grozljivega napalma, ki se bo ravnokar usul na vaše nič hudega sluteče ušesno maslo. Lemmyeva banda ne pozna milosti! Live To Win bi verjetno najbolje razumeli strastno prepoteni, ter s tem toliko bolj permanentno nastanjeni kolonisti gulagov in drugih podobnih luksuznih destinacij, medtem ko velja za podrobnejšo razlago globjega pomena Shoot You In The Back vprašati kar samega tovariša Trockega. Plejadi neandertalcev bi bila pisana na kožo nepredvidljivost in razburjenje The Chase Is Better Than The Catch, medtem ko ostaja dosti prostora tudi za perverzno razkazovanje spolne Motorhead sle, za katero skrbi poezija Love Me Like a Reptile, perfekcija kombiniranja humorja in erotike, za katero se zdi, da že v prvo povsem nenamenoma uspeva v revolucionarnem preoblikovanju pojmovanja rock & rolla. Lemmy tokrat ponovno prepričuje z neverjetno domiselnostjo in zabavnostjo svoje umazane retorike, ki tako nečisto ni zvenela še nikoli pred, kot tudi ne po tem (gospod njeni nesveti podobi šele leta kasneje najbližje pride prav z sicer mnogo slovitejšo Orgasmatron).

Nadaljevanje albuma ne prinaša nikakršnega popuščanja vsaj kar se ostro diktiranega tempa tiče. Fast And Loose, Fire Fire, Jailbait, vse tri nepozabne "motorne" cvetke, ponosno kljubujejo brezvestnosti Bite The Bullet, ob katerih se za najbolj emotivno izkaže (We Are) The Road Crew, Lemmyevo posvetilo zvesti ekipi roadiejev in vsem preobremenjenim zaodrskim jahačicam, ob katerem boste prisiljeni uporabiti še zadnjega iz svoje zlate rezerve pomirjeval. A pazite, ne prehitro! Zadnji na tem barvitem seznamu čudovitih žalostink iz strelskih jarkov je The Hammer, s katerim nam Lemmy in kompanija še zadnjič nabijejo jajca na zid, kar jim ob tako intenzivnem, pokvarjenem in iskrenem izkazovanju zlohotnih namenov seveda nikakor ne gre zameriti. Slava!