Multipla osebnost ter neustavljivi genij kanadskega zvočnega terorista, vizionarja ter genija Devina Townsenda je bil že velikokrat na tnalu kritikov, a so ga ti raje prestavili na oltar za čaščenje, kot si božansko navdihnjena glasba nedvomno tudi zasluži. Devin Townsend je človek, pod katerega dotikom se še tako kompleksna in na propad obsojena tvorba pozlati in zaživi polno življenje, pa čeprav za kratek čas, saje je Hevy Devy človek projektov in ne ene same monolitske strukture. Te bi ga dušile in ubile njegov radovedni in neulovljivi duh, lepota nedefiniranega gibanja pa bi v potemnjenih posodah ali stekleničkah potemnela, zbledela in zamrla. Tako ne preseneča, da je gospod Townsend zdaj dejaven na večih frontah simultano, levitve pa se dogajajo sedaj malce manj pogosto, kot so se v času, recimo temu zlate dobe ekstremnega metala. Sicer pa lahko ime razvpitega veleuma najdete vklesano pod projekti IR8, Ocean Machine, pod njegovim osebnim Devin Townsend Projectom, v delih Stevea Vaia, skupin Punky Brüster, Caustic Thought, Noisescapes in še bi lahko naštevali. Pisalo se je leto 2003 in domala nemogoče je bilo v isti sapi ne povezovati imena Devin Townsend z imenom najhrupnejšega in najbolj progresivnega ekstremnega metalskega projekta na svetu - skupine Strapping Young Lad. Pričujoči projekt pa se je usmeril na plutje k drugim obalam, a o tem malce kasneje.
Povod za to nepričakovano pot ter odklon v bolj progresivno ter ambientalno naravnano smer temelji na precej težki osebni stvari, ki je najhujše preklestvo slehernega ustvarjalca - na zastoj kreativne energije, ustvarjalni molk ali, če vam je ljubše, mučno idejno zapeko. To je Devin izkusil med pisanjem svojih zgodnjih solo izdelkov, plošč Infinity iz leta 1998 ter dve leti kasnejše Physicist. Zdravljenje je blo postopno, znak prvega okrevanja pa je zaznati na plošči Terria, po kateri je bilo temno obdobje ustvarjalne krize stvar pretekoosti, nov vrelec navdiha pa je bruhal debele plasti izjemne glasbe, ki pa je bila preveč raznolika ter raznobarvna inse ni povsem prilegala v en sam univerzum. Takrat je gospod Townsend prekinil štiriletno stanje zatišja v svojem ekstremnem projektu SYL, s katerimi je začel pripravljati nemudoma novo ploščo, obenem pa si je dal ogromno dela z ustanovitvijo novega, povsem ločenega in karakterno samosvojega glasbenega otroka, skupine ki bi lahko predstavljala svetlo protiutež nasilnim izbruhom metalskega ekstremnega otroka SYL. Nastal je The Devin Townsend Band, v katerem so svoje ideje v isto zvočno strukturo poleg Devina strnili še kitarist Brian Waddell, basist skupine Terror Syndrome Mike Young ter njegov kolega klaviaturist in brat Dave Young, za bobne pa je sedel bobnar raznolikih interesov ter zasedb, gospod Ryan Van Poederooyen (drugače član skupin Lalu, Non-Human Level, God Awakens Petrified ter skupine Terror Syndrome). Ključ izbora je bil po Townsendovih besedah v tem, da niso imeli istih izkušenj, saj je le tako možno tkati nekaj svežega ter pripovedovati pripoved o enakih čutenjih na drugačen ter bolj pisan način. Studio je postal laboratorij, rahli odkloni v levo ali desno pa so se morali umakniti noremu profesorju ter dati več drznosti, iz katere se lahko rodi nekaj velikega, omembe vrednega in predvsem takšnega, kar bi lahko ugodilo perfekcionističnim težnjam osnovnega pobudnika, očeta ter predvsem glasbenega boga (če vam je guru premalo ...). Produkt te bogate in pisane palete glasbe je plošča, ki se je sprva pomenljivo imenovala Relationships, a jo je stvariteljski duh Hevy Devyja prekrstil v primernejši naslov - Accelerated Evolution.
Polarni dvojček SYL opusu je manj metalurško orientiran, v svojem druženju alternativnih, rockerskih, predvsem pa progresivnih elementov pa predstavlja ogromen korak proč od organske brutalnosti zgoraj omenjene težkome(n)talne franšize skupine Strapping Young Lad. V novem projektu se zrcali divja želja po eksperimentiranju, ambientalnosti, obenem pa tudi na nekoliko zmehčani trdoti še vedno težkih idej. Accelerated Evolution je bolj popoidna, a v svoji inteligentni podstati nič kaj omahljiva struktura, v kateri si melodija utira pot v vseh skladbah, glamur v nebo kričeče epskosti pa je še podkrepljen z manj grlenim pristopom. Zvočni zid popolne glasbe ni zato nič kaj okrnjen ali impotenten, saj je produkcijska celota titansko trdna in predvsem zračna, primerna pa tako za ogromne stadionske obračune kot za popolno fuzijo v varnem zavetju vaše majhne, tesne, a domače sobe. Kvaliteta se začne razpredati že z otvoritveno skladbo Depth Charge, na kateri se intenzivnost zvoka gradi že od prvega izzvena mastnih kitarskih distorzij. Devinov obsedeni vokal izpeljuje premise svoje nekoliko manj eklektične pripovedi kot na plošči Synchestra na transcendentalni način, kjer je zvok zgoščen v jedkanico elektronike, šumov ter distorziranih misli. Agresivna kitica se komplementarno utesni v trdno strukturo rifov ter trdnih, a nič kaj preveč eksperimentalnih bobnov. "So I'm sending to you this Depth Charge / Known, into the unknown, seeking the unknown, / into the unknown depths / Suddenly decide to listen to me, / Thank you for the material" so fragmenti besed, ki nakazujejo sublimacijo ter obet spusta v črnino do sedaj neznanega. Po šestih minutah, ki ne dolgočasijo niti za hip, se malce razprejo nebesa ter iz zvočnikov kot epska emocionalna kanonada zadoni progresivno polni rushevski komad Storm, da po katarzi z ledeno hladnim dežjem zagrizete v tršo sredico skladbe Random Analysis. Repetitivni vzorec, v katerem se razprede seciranje medosebnih odnosov, le poglobi občutje napetosti ter zadrževane eksplozije zaenkrat suspendiranih čustev. Manj zadržkov izbruha prelestno nadaljevanje skladbe Deadhead. Devinov lirični pristop je nedeljiv in kar spolzi v vaša ušesa, se prisesa na možgane in boža. Doneče kitare popeljejo visoko v nebo, ko se v polno glasbo vpletajo besede "You are a sun Goddess / Will you save me? / Hooray for you. / Hooray. / Now the rain it comes, the rain it blurs the grey line / ...the grey line...the Greyhound home / You are so vicious (Hurt me, I can take it) / Cause it's all in the heat of the moment, / It's all in the pain / Sonar, sonar again... / It's on again, (got no wings...gossamer wings...) ...on again... / You are a sun Goddess!!! / Will you save me? ...babe...babe...babe... / Cause it's all in the heat of the moment / It's all in the pain!!! / So give in to the heat of the moment / Give in to the pain!!!". Popolno uravnovešenje ljubezni, najglobljega hrepenenja ter strahu, ki nam kroji in klesti občutje božanske sreče, zveni epsko, lagodno in sanjavo. Ambientalni preplet Devinovih vokalov in kitare se nadgrajuje z Brianovimi podkrepitvami, Dave Young doda klaviature, bobni pa preprosto ječijo ter se topijo pod počasnimi enakomernimi udarci Ryana Vanpoederooyena. Kar nekoliko manjka, je nekoliko bolj izrazit zven basa, ki se na albumu v celoti potopi v nevidni nektar težkih, a nikakor ne abrasivnih distorzij. Po najpočasnejši, a po mojem najbolj udarni skladbi plošče, po osmem minutnem Deadheadu, je čas za vrhunsko izvedeni obredni samomor. Suicide izpoje vso grozo ugotovljenega deicida. Toolovski splet kitar in basa stopnjujejo stanje vznesenosti, kar naenkrat pa se vam akerfeldtovsko prikrade metrika, ki ste jo inhalirali na polno pri poslušanju Opethov, da se splet slišanega zabeli z industrialno vznesenimi kiticami in refrenom. Elektroni se prenašajo po transmiterjih v brenčanju besed "All my life this is understood / Wasting my time like you knew that I would / ...Knew that I would / So I hide my internal suicide / All my pride just to keep it / inside...keep it INSIDE / Ten thousand lies... / TEN THOUSAND LIES!!!". Progresivni skok v nekoliko bolj plesne vode nudi naspidirani Traveller, ki pa je morda nekoliko preveč arensko bahav. Gre samo za povrnitev bolj optimističnih odtenkov bipolarno razdvojenega Devina, ki pa se ne otrese čisto vseh delcev zlovešče agresije, po kratkem letu pa je čas za podaljšek komunikacije s sferami astralnega. Skladba Away razvije popolni dialog razdvojene osebe v konfliktu s samim seboj na humoren, a izjemno glasben način. "(I'm an idiot.) / Well stop being an idiot then!!! / Even though I've made a few new friends... / It's hard to be back here in Sweden again / As above and so below my friend / It's hard to be back here in Sweden again / ...?" je prav begavo zapohan splet možganskih valovanj, ki pa zvenijo povsem naravno in užitno.
Ostaneta le še dve dejanji božansko navdihnjene zvočne epopeje. Sunday Afternoon je vnovič nekoliko bolj upočasnjena skladba, ki spleta tančice sanjavosti tako z zvokom kot besedami. "Dream on / (Dream on, dream on...) / Dream another way / 'cause I know / (I know, I know...) / When the wind blows your name / ...It's a shame... / Things are strange but that's OK / On a rainy Sunday afternoon... / In your place / In our place / In the swarm / So from the great plains / ...From the void... / I will wait for you" subtilno poje glavni orator zasedbe, po stanju sanjavosti pa vas razbelijo plameni močne končnice. Vrhunska glasba, kateri ni nič za očitati ter jo negativno soditi, preveva dušo kot trden in mogočen tok reke vesoljskih meglic. Popolni konec izjemne plošče predstavlja skladba Slow Me Down. Slednji je nalezljiv ter se zagrize v ušesa ter možgane z vrhunsko melodiko, nihče pa vam pred poslušanjem ni ponudil protistrupa, zaradi katerega bi bil morebitni nadaljnji odpor sploh možen.
Pozitivno nastrojeni smo prispeli do konca izjemne plošče, ki v ničemer ne blati izjemnega leska imena Devin Townsend. Accelerated Evolution je bila energična in sladka napoved nadaljnjega spreminjanja ter plutja proč od temnih tolmunov destrukcije. Devin je prerasel okvire kaotične ustvarjalne norosti ter se zazrl v svet s povsem novim parom razjasnjenih oči. Perfekcionizem je v slehernem oziru glavno vodilo, poleg divjega grlenega vokala pa se vam predstavi še v nekoliko bolj blagi, a nič manj udarni obliki briljantnega melanholika ter stihoklepa. Zlovešča nrav je skrita pod debelimi plastmi baročnega zvoka ter mehkih, a nepopustljivih distorzij, med poslušanjem pa vas dodobra pretresejo orkani čustev ter nikakor ne površnih miselnih podob, zaradi katerih je končni rezultat ter poslednja sodba lahko le popolna osuplost, navdušenje ter novi niz stoječih ovacij. Kdor zna, pač zna, gospod Townsend pa je v svojem vedenj, mogočnosti, navdihu in znanju zlahka umeščen le v zlati prestol, na katerega smejo sesti le najboljši! Bogovom hvala, da smo ga lahko tako obilno in vsestransko deležni ...
na vrh