Zappa, Frank: Absolutely Free

"Absolutely Free" je drugi album izpod rok legendarnega Frank Zappe, briljantnega komponista, odličnega kitarista, občasnega pevca, družbenega satirika, režiserja in še marsičesa drugega. Frank je po izidu prvenca "Freak Out!" (1966) svoj spremljevalni band The Mothers Of Invention, razširil še s klaviaturistom Donom Prestonom in saksofonistom Bunkom Gardnerjem. Tako kot na predhodniku, Zappa tudi na "Absolutely Free" ne skopari s političnimi in socialnimi satirami ter kompleksnimi glasbenimi kompozicijami – album se ponaša z nadvse avantgardno mešanico najrazličnejših glasbenih elementov od simfonike, rock'n' rolla, psihadeličnega rocka, bluesa, jazza, musice concrete in raznih prostih, avantgardnih form. Čeprav "Absolutely Free" uradno ni konceptualni album, kot se morda zdi na prvi pogled (ta občutek velja za veliko njegovih albumov, ki sicer ne nosijo koncepta), gre za še eno izmed Frankovih družbenih satir na potrošništvo, ameriško "kulturo" in vsesplošno bebavost človeških ovc, ki sledijo raznim pastirjem in kičastim trendom. Eno izmed Frankovih najbolj priljubljenih opravil, če ne najljubše, skozi njegovo celotno kariero, je bilo satirično seciranje vseh por ameriške družbe in posmehovanje uradni medijski propagandi. Ob tem ni nikoli poskušal vsiljevati svojih političnih pogledov temveč se je vsemu skupaj posmehoval na nadvse inteligenten način in s precejšnjo dozo (samo) ironije.

Album je razdeljen na dva dela oz. dve mini suiti. Prvi del tvori "Absolutely Free (1st in a series of underground oratories)" medtem, ko se v drugem delu nahaja "The MOI American Pageant (2nd in the series of undergorund oratories)". Ponovna izdaja albuma med obema deloma vsebuje single, katerega je Zappa izdal v tistem času - "Big Leg Emma" ter "Why Dontcha Do Me Right?". Obe deli sta bili menda ustvarjeni z namenom ustvariti čimbolj neumno glasbo, ki bi bila namenjena neumnim najstnikom, ki konzumirajo tovrstne izdelke. Kljub temu, da ima marsikateri poslušalec, ki se prvič srečuje s Frankovimi zgodnjimi izdelki občutek kot, da gre za band komedijantov, ki so se norčevali iz resne glasbe s simfoniko na čelu, je to zelo varljiv občutek. Zappa je od nekdaj delal samo z najboljšimi in ti glasbeniki so bili enostavno predobri, da bi se držali nekih zakoličenih rock ali simfo okvirjev, ki so umetnika Frankovega kova neskončno dolgočasili.

Album nedvomno predstavlja nekaj najbolj eksperimentalnih in absurdnih trenutkov iz Frankovega zgodnjega obdobja z The Mothers Of Invention, začenši z uvodno grotesko "Plastic People", kjer svoje državljane v uvodu nagovori "tedanji predsednik ZDA", neuki bebec, ki ni znal šteti niti do deset medtem, ko je pošiljal manj srečne državljane v Vietnam. Izbruhi absurdnih disharmonij in številnih naracij tvorijo grotesko o potrošniškem kičeraju. Vokalisti se tudi tokrat izmenjavajo med Zappo, Rayem Collinsom na tamburinu, basistom Royom Estrado in bobnarjem Jimmyem Carlom Blackom, ki med seboj tvorijo tudi nekaj nadvse grotesknih večglasij. Psihadelični "The Duke Of Prunes" ima celo pop element temelječ na ritmični kombinaciji jazza in psihadeličnega rocka medtem, ko vse skupaj spremlja groteskni vokal. Vmesni eno minutni interval "Amnesia Vivace" je popoln teater avantgardnega absurda z vokali na meji jodlanja in psihadeličnimi zvoki v ozadju. "The Duke Regains His Chops" nadaljuje glavni melodični motiv "The Duke Of Prunes" dokler ne zapade v poplavo vokalne absurdnosti. "Call Any Vegetable" je še eden izmed glavnih bizarnih eksperimentov albuma, križanec med bluesom, avantgardno in psihadeliko z neprikrito vokalno parodijo na Beach Boyse v zaključku (Zappa si je na splošno večkrat rad privoščil satire na tedaj popularne izvajalce). Sedem minutni inštrumental "Invocation and Ritual Dance of the Young Pumpkin" je, primerno absurdnemu naslovu, eno najbolj kompleksnih del na albumu, že skoraj pravcati jazz rock fusion, s številnimi časovnimi prehodi polnimi jazzovskih pihalnih aranžmajev, razposajenih tolkal in bluesovskih pasaž na kitari. Eno izmed del, ki brez uporabe elementov satire dokazuje Zappovo inštrumentalno in kompozicijsko genialnost ob ves čas prisotni "cirkuški" komponenti seveda. "Soft-Sell Conclusion", ki zaključi prvi del oz. prvo mini suito albuma, je še ena absurdna burleska povezana z različnimi vrstami zelenjave, ki je priljubljena med ameriškimi potrošniki, z norimi blues pasažami na kitari in orglicah in končnim sopihanjem enega izmed članov zasedbe. Vmes se nahajata prej omenjeni bonus skladbi, ki jih na originalni verziji ni bilo oz. sta izšli na singlu. Obe sta uspešna poskusa ustvariti čimbolj butast pop, kakršnega naj bi tedaj poslušali bebasti, poneumljeni najstniki. "Big Leg Emma" je najstniška seksualna aluzija, zvokovno nekje med Presleyevskim honky tonkom in countryem z najbolj neumnim besedilom in senilnim načinom petja, kolikor so si ga lahko izmislili. "Why Don 'tcha Do Me Right?" je posrečen poskus ustvariti enega najbolj bebavih blues rock (slednji je bil ravno tedaj zelo popularen) eksperimentov s povoženim vokalom, karakterističnimi blues pasažami na kitari is patetičnim besedilom.

Drugo mini suito odpre "America Drinks", ki v povezavi s svojim zaključnim nadaljevanjem tvori svojevrstno satiro ameriškega nočnega družabnega življenja. Gre za popolno burlesko, kjer Zappa notri vnaša najbolj mogoče odštekane cirkuške zvoke, predvsem iz raznih nočnih klubov. Gre za parodijo na med nastopi popolnoma pijane bande s katerimi je nastopal na začetku 60-ih. "Status Back Baby" je zvokovna parodija na britansko pop invazijo 60-ih in na še dokaj sveži fenomen grupijev z vrsto absurdnih zvokov, ki sekajo sicer ušesom dokaj prijazno melodijo. "Uncle Bernie's Farm" je ena izmed najbolj zabavnih burlesk na albumu, kjer je poleg vnosov racajočega ritma, bluesovskih pasaž na kitari, slišati tudi ksilofon in celo neprikrit smeh, ki ga povzroča petje nadvse grotesknega besedila o lastniku ranča, ki na njem gosti "plastične" ljudi. Na "Son of Suzy Creamcheese" se spomnijo na njihovo priljubljeno "junakinjo", imaginarno pevko in občasni grupie mormonskega porekla (tu njeno vlogo igra Pamela Zarubica), ki se je pojavila že na njihovem prvencu in še na nekaj sledečih albumih. "Brown Shoes Don't Make It" je eno najbolj znanih del iz Frankove zgodnje kariere, ki se nahaja na albumu in tudi najbolj zanimivih. Glavna inspiracija za njen naslov izvira iz manekenskih navad prej omenjenega predsednika in starega Frankovega "prijatelja" Lyndona B. Johnsona, ki se je na nekem intervjuju prikazal v neskladnih rjavih čevljih in sivi suknji. Frank je skladbo nekoč dobro opisal kot glasbo celotnega albuma, na hitro zmešano in strjeno v nekaj manj kot osem minut saj vsebuje številne motive, ki so se že prej pojavili na albumu poleg nekaterih izjemno absurdnih trenutkov, ki tvorijo ta neverjetni avantgardni kolaž. Odpre se kot blues burleska, nakar jo sekajo motivi, ki bi se lahko nahajali tudi v kaki Looney Tunes risanki (to bo Frank rad še dosti uporabljal tudi na prihodnjih albumih), sledijo neki temačni dekompresirani zvoki, ki jo povezuje namerno "pijani" vokal, zvoki "prdenja" ter musice concrete s trobento Dona Ellisa. Vmesni cirkuški vokalni absurdi ala "oh, baby, baby" z butastim besedilom o "umazani" deklini spet satirizirajo najstniško kulturo ne manjka pa tudi elementov barskega jazza. Eden najbolj memorabilnih trenutkov je tisti, ko otrok sprašuje očeta kaj bi naredil v primeru, če bi bila omenjena "umazanka" njegova hči in ta po dolgem razmisleku odgovori, da bi jo olepšal s čokoladnim sirupom. Če, kje Frank ni nikoli varčeval je bil to gotovo njegov znameniti "straniščni" humor. Na koncu kompozicije pa nas pričaka še popolnoma ponoreli fusion. Na zaključni nočno klubski groteski "America Drinks and Goes Home", ki ponazarja dekadenco ameriške visoke družbe (vmes se slišijo zvoki igralnih aparatov, žvenketa žetonov in navdušenega ženskega cviljenja) in kjer se Frank postavi v vlogo pijanega šlager pevca ob spremljavi klavirja, pa se še enkrat demonstrira njegov posmeh največjim družbenim parazitom.

"Absolutely Free" je brez dvoma eden najbolj originalnih in eksperimentalnih albumov s konca 60-ih, ki je imel velik vpliv na splošen razvoj eksperimentalne glasbe in pojav progresivnega rocka. Ob izidu je gotovo predstavljal precejšen šok in izziv za tedanjo glasbeno publiko, ki si še ni opomoglo od presenečenja, ki ga je povzročil "Freak Out!" Frank je tu naredil še en korak naprej glede na kultni prvenec in dal še več prostora improvizaciji in konkretnemu igranju (brez daljših trenutkov za "prdenje", "riganje", "smrčanje", "lajanje" in "čivkanje") medtem, ko je šel pri svoji politični satiri brez dvoma še enkrat veliko dlje kot si je kdo v tistem času upal. Zagotovo eden izmed tistih najbolj pomembnih in tudi najboljših albumov iz umetnikove izjemno bogate ustvarjalne kariere, ki so ga pomagali definirati kot glasbenika in komponista, ki je bil ves čas pred svojim časom ter bil enostavno predober, da bi resno jemal kakršnekoli glasbene trende, ki jih je uporabljal zgolj kot orodje za svoja seciranja družbe nenaravnih, "plastičnih" ljudi, ki so zvesto sledili vsakemu novemu trendu in voditelju.