»Absent Lovers: Live in Montreal« je dvojni koncertni album, ki so ga britanski progresivnorockovski kolosi King Crimson izdali šele leta 1998, čeprav je bil posnet 11. julija 1984. To je svojevrsten koncertni dokument, saj je bil koncertni večer, v katerem je bil posnet, nekaj posebnega. Za King Crimson je bil to namreč poslednji datum turneje v letu 1984 ter hkrati njihov zadnji koncertni nastop vse do devetdesetih, ko so deset let pozneje v Argentini začeli promovirati album »Thrak« (1995). Obenem je bilo to tudi poslednje dejanje njihove postave z začetka osemdesetih, ki je med dolgoletnimi privrženci še dandanes izjemno priljubljena, saj so jo poleg strogega poveljnika banda, legendarnega kitarista Roberta Frippa, sestavljale takšne glasbene veličine in karizmatične figure, kot je inovativni ameriški kitarist/pevec Adrian Belew, nekdanji pajdaš Davida Bowieja in Franka Zappe, medtem ko sta z vsemi žavbami namazani bas kitarist/igralec chapman sticka Tony Levin, ki ga večina najbolje pozna kot dolgoletnega basista Petra Gabriela, ter bobnarski velemojster Bill Bruford, ki se je poleg King Crimson z zlatimi črkami zapisal tudi v zgodovino skupine Yes, tvorila najboljšo ritem linijo v celotni povesti te legendarne skupine.
Ta povsem unikatna postava King Crimson, ki se v svojem zvočnem izrazoslovju ni branila niti vplivov novega vala in svetovne glasbe, medtem ko je Fripp v tem času melotron zamenjal za t.i. soundscapes, posebno kitarsko tehniko ustvarjanja večplastnih ambientalnih zvočnih zaves, kjer je električna kitara združena s posebno simulacijsko napravo, ki poglobi njen zvok in ustvari skorajda simfonični efekt. Seznam izvedb na »Absent Lovers« je skorajda sanjski, še posebno za vse ljubitelje te verzije King Crimson, saj z izjemo legendarnih klasik »Larks' Tongues in Apic (Part II)« ter »Red«, ki pripadata sedemdesetim, vsebuje vse priljubljene standarde, ki so nastali v obdobju med letoma 1981, ko so se po skoraj sedmih letih vnovič združili, in 1984, ko so zaključili to poglavje svoje kariere.
Frippova fascinacija nad 'soundscapi' že takrat ni poznala meja, kar je razvidno iz uvodnega inštrumentala »Entry of the Crims«, na katerem vlada precej mračno in skorajda turobno ozračje. Sliši se, da je bilo kreiranje zvočnih zidov kitarskega mojstra, ki vmes na električni kitari vpelje tudi nekaj solističnih improvizacij, še v zgodnji fazi in je skozi leta postalo precej bolj subtilno, medtem ko tu še predstavlja pravcato avantgardno rockovsko nočno moro. Noben King Crimson koncert ne sme miniti brez vsaj enega dela sage o škrjančkovih jezičkih v tunki, in v osemdesetih je bil najbolj aktualen tretji del, se pravi »Larks' Tongues in Aspic (Part III)«, na katerem prvič zasijejo osupljive inštrumentalne veščine celotne legendarne četverice. Frippov specifični, rezko zajedljivi kitarski zvok in matematično discipliniran način ubiranja strun je v idealnem razmerju z Levinovimi kompleksnimi bas linijami in Brufordovimi jazzovskimi bobnarskimi zamahi, medtem ko so Belewove kitarske improvizacije slika in prilika avantgardnega odklopa.
Satira barabinskih tolp New Yorka z naslovom »Thela Hun Ginjeet« je prva klasika v tem večeru in tudi prva vokalna skladba, kjer Belew prek petja neljubega dogodka, ki ga je doživel na lastne oči, dobi priložnost za burleskno raztegovanje svojih glasilk. Z zvokom elektronskih bobnov prepredena verzija »Red« predstavlja zmagovit povratek nazaj v sedemdeseta, natančneje na legendarni istoimenski album iz leta 1974, ko so King Crimson na čudovit način gradili mostove med jazz fusionom, metalom in avantgardnim rockom. Po tej razbeljeni improvizacijski bombi se prileže nekaj povsem drugačnega, in tu kot naročena pride nežna balada »Matte Kudasai«, ki jo Belew odpoje tako, kot to obvlada samo on – z izjemnim čustvenim patosom in smislom za ustvarjanje melodramatičnih zgodb. Ta verzija vsebuje še nekaj dodatnih kitarskih improvizacij in za kanček bolj spokojen tempo. Takšnih nežnih trenutkov v King Crimson zgodovini ni bilo veliko, vendar so, kadar so se pojavili, služili kot blažilni tampon svetlobe med prevladujočimi mračnimi vizijami postapokaliptične prihodnosti. Težko avantgardni »Industry«, kjer vladajo večinoma kakofonično zasoljene improvizacije in soundscapi, predstavlja precej grob povratek nazaj na 'realna tla' sivega vsakdana, medtem ko večkrat spregledana klasika osemdesetih »Dig Me«, sredi katere se Belew vokalno skorajda spremeni v kiborga, tudi v živo izpade odlično. Tedaj aktualni album »Three Of a Pefect Pair« (1984) je bil v tem večeru izveden skorajda v celoti in tudi naslovna skladba, eno izmed bolj 'komercialnih' del njihove kariere, ujame band na vrhuncu medsebojne koncertne kemije. »Indiscipline« v prvem delu vsebuje nore Brufordove solistične tolkalne improvizacije, medtem ko se v nadaljevanju spremeni v Belewov nori monolog, ki je ena najbolj avantgardnih potez te King Crimson postave.
Tudi drugi disk, ki je za spoznanje bolj dostopen za poslušanje tudi tistim, ki niso preveč dojemljivi za avantgardne forme, vsebuje cel kup dobrot, kar velja že za otvoritveno klasiko »Sartori In Tangier«, na kateri najbolj blesti izjemni Levin s svojimi nasršenimi improvizacijami na chapman sticku. »Frame By Frame«, klasika in nekakšna reprezentativna skladba King Crimson postave osemdesetih, napove serijo štirih melodično obarvanih del, ki so imela tudi dober komercialni potencial. To še posebno velja za novovalovsko obarvani »Man With An Open Heart«, ki se poleg humoristično zasoljenih ritmičnih nians ponaša z izjemno grabljivim refrenom. Toda ker so bili King Crimson še vedno predvsem Frippov band, so se komercialnega uspeha izogibali kot hudič križa, kar je bil eden od glavnih razlogov razpada te inkarnacije. »Waiting Man«, ki je prek izjemne uigranosti na bambusovih tolkalih izžareval predvsem njihovo navdušenost nad svetovno glasbo, je bila še ena izvrstna skladba za uspešno motivacijo sicer za običajne King Crimson koncertne razmere precej glasne kanadske publike.
Daleč najbolj prepoznavna izvedba tega večera pa je bila odlična verzija mini disko hita »Sleepless«, edine skladbe v njihovi zgodovini, za katero so ustvarili celo videospot. To je bila tudi edina Crimson klasika, ki se je predvajala v disku lokalih, kar je gospoda Frippa, ki je vedno iz vsega srca zaničeval komercialne glasbene medije in založniške gigante, najbrž po drugi strani na nek skorajda perverzen način sila zabavalo. Temu sledi povratek nazaj v sedemdeseta z bravurozno verzijo legendarnega rušilca »Larks' Tongues in Aspic (Part II)«, ki vnovič obudi spomin na 'stare dobre' čase, ko sta Fripp in Bruford s pomočjo legendarnega pevca in basista Johna Wettona soustvarjala nekatere izmed najbolj inovativnih in naprednih kompozicij v povesti progresivnega rocka.
Naslednji inštrumental, »Discipline«, je v sleherni verziji predvsem inkarnacija inštrumentalne perfekcije in popolne medsebojne improvizacijske usklajenosti, zato ne preseneča, da gre za enega najboljših trenutkov celotnega koncertnega posnetka. Obenem je to eden redkih Crimson inštrumentalov, ki se ponaša s pozitivistično atmosfero. »Heartbeat«, še en nesojen radijski hit in za običajne Crimson razmere že pravcati pop-rocker, predstavlja vnovičen povratek v subtilno-melanholične vode. Kar nekako pravilno se zdi, da se ta izjemni koncertni dokument, ki predstavlja konec neke ere, zaključi z nepozabnim zimzelenom »Elephant Talk« s katerim se je ta Crimson postava na studijski mojstrovini »Discipline« (1981) publiki prvič predstavila.
»Absent Lovers« je izjemnega historičnega pomena za vse dolgoletne privržence legend progresivnega rocka. Kultna postava King Crimson iz obdobja 1981-1984 se res ne bi mogla posloviti na lepši način, in ta koncertni album prek tako rekoč idealnega nabora izvedb na moč uspešno ujame njeno glasbeno bistvo in poslanstvo.
na vrh