Prav naeleketrenega se počutim, ko mi v roke in v ušesa po dolgem času čakanja pade kaj tako potentnega, da začutim skomine, ki so mi preletele telo, ko sem prvič slišal kakšen izjemen izdelek skupin Tool, nato Perfect Circle, po Maynardovih epopejah v nezano pa zaužil varen in res kvalitetno odmerjen odmerek morfinov Opeth ter Katatonie. Čudeži se dogajajo, po seizmičnem in nekonvenionalnem pretresu Orto bara pa se za mojim majhnim bistvom vračajo odjeki izjemnih trenutkov, preživetih v družbi atipičnih metalskih Poljakov Blindead. Če ob imenu s krono okronanega poljskega orla pomislite na poljskega kraljevega belega orla pomislite na skupine kot so Vader in Behemoth in cela četa ekstremno zvenečih imen bolj potemnjenega metala, potem si lahko ob poslušanju albuma Absence, spisanega in ustvarjenega pod kreativnim peresom zasedbe Blindead, vzamete trenutek ali dva za pomislek, preštejete do deset in ponovno preštejete vse ovce na (poljskem) pašniku. Blindead niso novo ime na poljskem metaliziranem nebu, že od leta 1999 dalje pa iz epicentra Gdynie sejejo bolj potemnjeno noto progresivno nasičenega post metala in rocka, ki se ne ozira na zapovedi in pričakovanje »poznavalcev«, »srenje«, »kritikov« in podobnimi popopolnoma irelevantnimi subjekti sodobnega glasbenega sveta. Vse, kar šteje, je čisti mindfuck, čista kritika in popolni nihilizem tako v formi in imenu, kar Blindead s svojim imenom benda in imenom popolnoma izpraznjene nihilistične plošče Absence izcejajo v kompakten izdelek, ki nasmeje in poteši vsakga iskrenega in predanega Toolovca!
Naj poudarim, da gre vsaj pri meni za spoznanje z zamudo, a nikoli ni prepozno, da obvladačem snamem kapo ter priznam, da so naredili izdelek, ki pretrese in vpihne v pljuče že tako recesijsko kičavo brezveznega sveta vsaj kapljico upanja, da je kriza vrednot in svetnega mentalnega praznenja, ejakuliranja v nič, prispevala vsaj k estetski ubeseditvi in uglasbitvi v izdelku, ki ga lahko imenujemo umetnina. Sam, kljub pomislekom drugače mislečih, menim, da je Absence prav to – umetnina, ki si zasluži kljub spregledanosti in molku vsesvetnega univerzuma »ljudi z okusom« zasluži vsaj omembo na strani, ki preceja svojo kri in dušo v vrstice, ki bodo zaradi nepismenosti in površnosti sveta najverjetneje spregledane. Mystic Productions je založba, ki seje mistične bisere razodetje in leta 2013 je tako oktobra v svet romal biser, ki po celovečernih albumih Devouring Weakness, Autoscopia (Murder In Phases) in zelo hvaljenem Affliction XXIX II MXMVI prinaša še nekaj bolj provokativenga in časom primerno – praznino in surogatni zven sozvočij albuma Absence, s katerim se podaja pika na i dobi, ki jo čutimo in izkušamo. Progresivnost kar veje iz sleherne izmed zvočnih por zasedbe, sekstet izjemnih poljakov iz bližine Gdanska pa bruha cel spekter ambientalno – elektronsko – metalskih tekstur, zaradi katerih sem sam vesel, za vse ostale pa mi tokrat, roko na srce, ni mar niti za ščep črnine pod nohti. Tokrat je užitek kvalitativen presoje povsem moj in prav paše mi, dragi moji!
Blindead so zasedba, ki jo najlažje definiram s prepletanjem, s sinergijo nevsakdanjih energij izjemnea oratorja Patryka Zwolinskega, ki pa nima vsega fokusa luči na svojih plečih. Brez daathovsko igrivih kitar Mareka Zielinskega in Mateusza Smierzschalskija, basista Mettea Bassolija, udarnega bobnarja in ritmičarja Konrada Ciesieslkija ter pike na i, popolnega ambientalnega zvočnega posiljevalca za klaviaturami, gospoda Bartosza Hervyja za tipkami sintetičnega ambientalnega stroja, bi bil trip povsem običajen, že slišan in nit malo ne tako vznemirljiv, kot stvar funkcionira v simbiozi. Katatonia so bili carji in če so vas poleg švedskih melanholikov kdajkoli dotaknili izjemni Opeth (sam bi preštel do tri in podajal prehitre, preuranjene odgovore na to dokaj retorično vprašanje), potem se pri Blindead spuščate med poslušanjem v dominion varnega in toplega objema dobre in kvalitetne glasbe pisane z veliko začetnico. Celota pa si zasluži podrobno predstavitev in neobremenjeno analizo.
Po začetku s skladbo a3 postane jasno, da so Blindead, krmarjeni s produkcijsko ambientalno taktirko bolj hladnega polarnega piša Bartosza Hervyja zamenjali bolj grlenega krmarja strasti z bolj premišljenimi senzualnimi konturami. Patryk je vokalno dovršen, ko sprašuje, ob kristalno čistem in kristalno jasnem ter prodornem kitarskem tandemu obeh kitar svoj spev boleči spev metafizične meditacije večera: »Once upon a midnight dreary, while I pondered weak and weary,/ Over many a quaint and curious volume of forgotten lore, / While I nodded, nearly napping, suddenly there came a tapping / Deep into that darkness peering, long I stood there wondering, fearing, / Doubting, While I nodded, nearly napping, suddenly there came a tapping, / As of some one gently rapping, rapping at my chamber door / Ah, distinctly I remember it was in the bleak December, / And each separate dying ember wrought its ghost upon the floor.« Je slišati v verzih kaj resonantnega na noto izjemnega opethovskega lirika Mikaela Akerfeldta? Oh, ja! In mravljinci se po zadržanem ambiantelanem uvodu zgolj razpihujejo! Bolj udarni b6 nadaljuje začrtani katatonični spev z noto melanholične, a bolj distorzirane bolečine, toolovsko poigravanje basa, bobnov, klaviatur, vokala ter eksplozivnih izbruhov kitar pa stvar zgolj lepo začinja ter nadgrajuje. Blindead ne zvenijo polovičarsko ali kjerkoli prazno, po eksploziji pa sledi polarna statika in suspenz piša skladbe s1. Post rockerski ali post metalski (karkoli naj bi ta predpona post pač predstavljala) statement, s katerim Patryk v pljuča izpraznjenega sveta vpihuje svojo dušo znaka živost in eksistence z besedami: »I, I can speak of them / For you, for you / I forsaken fade you … / I want falling down / I, forsaken, fading, nearing void I hold flame down / Of a rainbow / Drowning in the sun I'm reaching out (reaching out) / I'm the one full Of ember sentiments I want her see(sea?) / to be in time The temple In the tempest fire wants desire altered with eternal blame / I pray to / Swear no evil open can ever dwell in me / I am living«. Popolna mantra, ki jo dopoljuje bolj mantra izjemnega vokala krasnega basista Mettea, daje celoti malce več naboja kakšne novejše plošče Tool kot pa nečesar preživeto postapokaliptično izbljuvanega iz črevesja že slišane naveličanosti. Pomislite na Lateralus in 10.000 Days. Tam nekje je v tiste hipu Absence in zgodbe še zdaleč ni konec. Po ambientalnem spevu hladnih in bolečih, oddaljenih, odtujenih, posmrtnih violin nastopi čas za nadaljevanje in razplet. Skladba e5 je trenutek prebujenja energij in v pleksusu se zasluti nekaj rušilnega in pretresljivega. Blindead namesto prvoosebnega pristopa osebne percepcije motrijo na svet zgolj iz druge osebe ednine, iz tistega večno prisotnega drugega, s čemer se svojemu sebstvu in egu zavestno odpovejo. Po odpovedi ega ni nastopil akt uveljavljanja nadomstnega, alter ega, temveč se splet sveta, kjer je prva oseba ednine, druga oseba ednine ali univerzum praznih enitet množine izenačen, enačba pa sonično izenačena, razelektrena, svet pa (od)rešen pomena in podpomenov. Nadaljevanje z bližnjim koncem skladbe n4 je bolj narativno, domala pridigarsko in šepetajoče. »She was always the one and only /Strong / Proud / A mount of stone amid countless stares / She, always lost in reflection so deep and distant, / vaguely disturbing / She, whose gist is hard to define. / Wanted to be properly understood / Consistently lost in a long and stubborn slumber. / She / The wolf mother full of concern and endless vigor utterly sublime / The finger of death across her chest / the fear of the grave rising dreadfully / devoid of children, through tears she spoke / of ultimate conversion / The wolf mother / full of concern / and endless vigor / utterly sublime / The finger of death across her chest / the fear of the grave rising dreadfully / devoid of children, through tears she spoke / of ultimate conversion / And the destroyer came and left her nailed. / She was fading slowly drifting back to her orginal / solemn silence, her extraterrestrial scarlet / evanescing leaving gray debirs full of memories / of unconditional love / Tangled coils writhing quietly and dispersing / in the shadows of the rocky throat the pearl gravel / resting peacefully in its eternal placeforever casting / its light.« Ne vem, a mene ob celoti spreleti občutje nekega morissonovskega podtona, ki me popelje v svet univerzuma plošč Strange Days, Morrison Hotel, po L.A. Woman pa se izstrelim v neko povsem poljsko različico plošče American Prayer, s tem, da The Doors niso in ne bojo nikoli predstavljali kletve, s katero bi bendu iz novega mileniuma nadeval pridevniško odevo posnemovalcev, bednih interpretov ali poustvarjalcev že slišanega in videnega. The Doors so bili za kaj takega preveč avantgardni in tudi dandanes si drznem povedati, da je velika večina »poznavalcev« in »pravovernih« doorsovskih fanov navadnih plagiatorjev in sralcev brez prave ideje o tem, kaj je uničevalni plamen velikega Jima nameraval in hotel povedati. Pa pustimo mrtve sedaj za trenutek ob strani.
Pri Albumu Absence me zmoti zadnji del – nameravani veliki finale albuma. Po zvonocih cerkva se Blindead zapletejo v manj potenten finale. Skladba c7 vzdušja ne dvigne, razvodeneli oddaljeni, odtujeni spevni preplet danzigovsko praznega koketiranja s temo in hladom pa Blindead v svoji sicer tehnično dovršeni maniri pripeljejo do opethovske seanse s skladbo e2, kjer pokaže kitarski dvojec vso mero senzualne melodike in občutja za akustiko, krasne kaskade Razpenjenega temnega oceana negative tolčejo ob bregove monolitnega sveta novo postuliranega oraznega človeka, Patryk pa poje » its this blackness that / Affected you so. / As no one feels safe in the dark / And children in the least. / Darkness is like a dreary and absymal slope of defeat / Like the stone foals racing throught the black ocean waves / Like the stone foals racing throught the black ocean waves ...«. Metafizični preskok je morda malce preveč umetelen in pretiran, skoraj posiljen, vseeno pa je v celoti več muzikaličnosti in ritma, organskosti, kot v svetu skupine, ki je žela pred kratkim slavospeve »poduhovljene« srenje, pa če s tem vsaj za hipec dregnem v osje gnezdo fanov zasedbe Soen. Kakorkoli že – Poljaki mi bilj sedejo ... Morda tudi zato, ker morajo na koncu vedno podati tiso piko na i, sklep in zaključek, sklepno misec, kar jo po vseh sedmih skladbah (pa dajte prebrat začetne črke komadov) spišejo doslej Blindead. Sklepni a7bsence je prav rustikalni obračun z vsemi progresivnimi vztrajneži, ki iščejo še ščep več, da začnejo stoječe ovacijsko pozdravljati ta niti ne tako mlad in tako neznan bend. Sklep je tantričen, pink floydovski, energetsko potenten, za nekatere pa, jebiga, razočarajoč, med slednje pa se sem v metafizični metastazi trenutka ne morem in ne smem prištevati!
Blindead so tisti gram lepote, ki mi ga je leto 2013 do oktobra pozabilo nanesti na obale osamele in ogolele obale smisla in praznine eksistence. So hladni in prekleto selektivni pri izbiri estetskih materialov za prikaz svoje sonične mogočnosti. So glas sveta, ki nas obdaja in s katerim se nekateri ne moremo zliti, vseeno pa dajejo tem trenutku niča popolno vrednost, popolno noto in popolno estetsko notacijo. Frekvenca smisla, vsebine, esence, samega liricizma o niču in za Nič je popolna, pristno poljsko nihilistična, Blindead pa opravijo svojo nalogo spisati, posneti in izcejati v svet nekaj dobrega, izjemnega in katatnoničnega, zaslepljujočega, paralizarujočega, popolno ter prelestno lepo. Poljski šesterec z estetskim krmarjem popolnega glasbenega okusa za krmilom dušne barkače si zasluži za svoj presežek popolno priznanje in res iskrene ter iz srca podane stoječe ovacije, sam pa poudarjam – če daste kaj na dobro glasbo, potem ostanite pozorni na ta šesterec estetov, ki jim ni mar naklada, tiraža plošč, pod svojim postmetalskim ambientalnim doomovskim spletom označitvene povrhnjice pa skrivajo potencial, ki ga golo poimenivanje, etiketiranje ter predalčkanje ne bo moglo nikoli popolnoma opraviti. Blindead so zasedba s potenco in duhom velikega Mr. Mojo Risinga!
na vrh