»Abandon« je bil šestnajsti studijski album legendarnih britanskih težko rockerskih očakov Deep Purple in hkrati njihov poslednji studijski dosežek s klaviaturskim virtuozom in originalnim članom Jonom Lordom (1941-2012), kateri se je čez štiri leta odločil upokojiti, kar se tiče njegove kariere rock glasbenika, da bi se lahko posvetil orkestralno usmerjenim projektom. V času nastanka tega dosežka seveda še nihče ni niti slutil na to, da bi Deep Purple lahko nadaljevali naprej tudi po morebitnem Lordovem odhodu. Naslov albuma je hudomušna besedna igra na poved »a band on«, kar je zraslo na zelniku pevskega dobrovoljčka Iana Gillana, kateri se je tedaj počasi začel odvajati od svoje odvisnosti od alkohola.
Večina besedil na »Abandon« je polna šaljivih družbeno-kritičnih metafor, medtem, ko so 'izpovedi ranjenega srca' tokrat v manjšini, kar je pohvalno, vendar, tovrstne navdahnjenosti po drugi strani ni bilo čutiti tudi med komponiranjem posameznih del, saj je po dolgem in počez izrazito udarno naravnani »Abandon« v primerjavi s fenomenalnim predhodnikom »Purpendicular« (1996) pravcati 'lahkokategornik', pa čeprav večina stvaritev na njem zveni celo še trše. To pomeni, da je daleč od tega, da bi bil slab album, ampak mu kronično primanjkuje skladb, ki ne bi že do naslednjega poslušanja potonile v pozabo.
Na »Abandon« se čuti, da je legendarnemu kvintetu po zmagoslavnem prihodu ameriškega kitarskega velemojstra Stevea Morsea, ki jih je na »Purpendicular« pomagal tako učinkovito preporoditi tokrat zmanjkalo inovativnih idej. Tokrat so poskušali tradicionalne Purple zvokovne finese združiti z nekaterimi modernimi slogovnimi prijemi, kar pa se jim na večini mest ni najbolje posrečilo. No, navkljub vsemu je album, predvsem po zaslugi vrhunskih tehničnih prvin posameznih članov in Gillanovih karizmatičnih, živobarvnih pevskih predstav, kot celota soliden. Purple klasike pa na »Abandon« tudi s povečevalnim steklom ne bi mogli najti.
Gillan poskuša z eksplicitno obarvanim humorjem popestriti in razvedriti kronično pomanjkanje osvežilnih skladateljskih idej, kar se začuti že na uvodni burleski »Any Fule Kno That«, katera je izšla tudi v obliki singla in služi kot klasični uvodni trdo rockerski rušilec s peščico funkovskih ritmičnih prvin. Morseova kitarska tehnika se je v tem obdobju že prilagodila tradicionalnim Purple zvokovnim potrebam na čelu z gnetenjem udarnih kitarskih rifov, hkrati pa se je na srečo obenem vselej izogibal, da ne bi poskušal zveneti kot kopija legendarnega Ritchieja Blackmorea. Gillan tu z napol 'raperskimi' vložki nazorno demonstrira svojo variabilno vokalno tehniko, ko se v besedilih na izrazito čustven način zlahka vživi v različne vloge. Na udarnemu »Almost Human«, kjer ob spremljavi slikovitih orglarskih tekstur vlada krepka kitarska fraza, se pevski mojster tako vnovič repenči na vse pretege. Za glavni 'spektakel' vseeno poskrbita Morseova srborita kitarska solaža in strastna Lordova orglarska improvizacija.
»Don't Make Me Happy« je solidna blues rockovska balada z jeznoritim refrenom, katera pa se v anale klasičnega rocka vseeno ne bo zapisala kot klasika, čeprav je Gillan tokrat izvrsten pri ustvarjanju neutolažljive pevske melodramatičnosti, medtem ko ga Lord zavzeto dopolnjuje s šelestečimi orglarskimi mojstrovinami in se Morseova kitara dobesedno 'razjoče' od silne melanholije. »Seventh Heaven« vsebuje zanimiv, simfonično obarvan uvod, kateri počasi izgrajuje napeto atmosfero. Tega je konec v trenutku, ko vpadeta brutalna kitarska fraza in rušilni bobnarski stampedo, medtem ko je Gillan tokrat v vokalnih 'sedmih nebesih', kar se tiče vživete interpretacije zasanjanega besedila. Morse si za priboljšek privošči kompleksno kitarsko improvizacijo, medtem ko zvok Lordovih Hammond orgel sredi vsesplošne udarnosti zveni še posebno masivno in sočno. Nenavadni psihadelično rockovski eksperiment »Watching The Sky« vsebuje karakteristični Purple rif, a je vse prej kot tradicionalistična stvaritev. Na tej, za malenkost nekoliko preveč raztegnjeni kompoziciji na neobičajen način prehajajo med psihadeliko in trdim rockom, kar daje slutiti na nenaden napad nostalgije po koncu šestdesetih, ko so se Deep Purple prvič pojavili na sceni.
To sicer še zdaleč ni edina skladba na albumu na kateri so poskušali obujati spomine na 'stare dobre čase', saj se na »'69« še bolj odkrito priklonijo temu dandanes pogostokrat pretirano romantično opisanemu obdobju. Leto 1969 je bilo namreč tisto, ko sta k Deep Purpleom prispela Gillan in legendarni basist/producent Roger Glover in se je začela njihova pot navzgor. »'69« s svojim hitrim tempom, katerega nesejo Paiceovi neusmiljeni bobnarski krošeji ob burni spremljavi ognjevitih Morseovih kitarskih fraz in Lordovih srboritih orglarskih pasaž sicer predstavlja enega izmed boljših trenutkov na albumu. Gillan na energičen način pomaga ustvariti nekaj psihadelične magije s konca šestdesetih pri čemer mu pomaga tudi Lord z ikonoklastično orglarsko solažo.
»Fingers To The Bone« je odlična skladba z močno osrednjo melodijo in edini kandidat za morebitno Purple klasiko na celem albumu, saj gre na njem za nekakšno slogovno nadaljevanje »Purpendicular« zvokovne magije. To pomeni, da se na njem skladno menjajo subtilne akustično-kitarske finese in udarne, naelektrene pasaže, medtem ko Gillan na duhovito-emotivni način poskrbi za nepozabno pevsko predstavo. Atmosfera se, predvsem po zaslugi poudarjeno melodičnega refrena, ves čas dviga v intenzivnosti ter vsebuje številne okusne začimbe na čelu z elegantnimi klavirskimi improvizacijami in prešernim zvokom orglic v ozadju.
»Jack Ruby« je ena sila redkih skladb v Deep Purple zgodovini, ki se z besedilom nanaša na politiko oziroma na ameriškega morilca Jacka Rubya. Slednji se je v zgodovino zapisal na neslaven način po tem, da je ustrelil Leeja Harveya Oswalda, domnevnega morilca ameriškega predsednika Johna F. Kennedya. Navkljub zanimivemu besedilu in Gillanovim vreščečim pevskim manierizmom gre za enega izmed bolj dolgočasnih dosežkov na albumu, kateri je večinoma postavljen v počasen tempo ter vsebuje neizrazit refren. Vse skupaj sicer poskušajo popestriti Lordove ter Morseove duhovite improvizacije na orglah oziroma kitari, vendar je celo to premalo, da bi razblinilo zaspano atmosfero.
Temperamentni trdi rocker »She Was«, sicer še ena povsem povprečna stvaritev, vsebuje surov zvok kitare in razdražene orglarske pasaže, medtem ko gre Gillan tokrat s svojim spreminjanjem glasu pri interpretaciji še ene neuspešne ljubezenske dogodivščine skorajda že čez rob dobrega okusa. Lord in Morse vnovič briljirata z razburkanimi dvoboji med orglami in kitaro, kar je tudi edina pozitivna stvar tega precej dolgočasnega dosežka. »Whatsername« je po dolgem času spet nekoliko bolj tradicionalen Purple trdi rocker z mogočno kitarsko frazo v ospredju in šelestečo orglarsko plastjo, medtem ko Paice nepopustljivo udriha po bobnarski postavitvi. Besedilo je žal tipična Gillanova srčna žalost, ki lahko zraste le na zelniku 'sivca v zrelih letih', katero popestrijo mojstrski intervali posameznih inštrumentalnih velemojstrov. »Evil Louie«, dokaj spodoben dosežek, kjer Gillan vnovič poskuša igrati na humoristične strune, se ponaša s počasnim tempom in z zanimivo kitarsko improvizacijo. Osrednji motiv je na račun burlesknega besedila in žgočega prepleta osrednje kitarske fraze z orglarskimi teksturami dovolj zabaven, da nekoliko poživi artistično precej 'uspavani' drugi del albuma. O tem kako kronično je Deep Purple tedaj primanjkovalo inovativnih skladateljskih idej pa najbolj zgovorno priča zaključni »Bludscuker«, ki je nič drugega kot priredba »In Rock« (1970) klasike »Bloodsucker«. Vsekakor precej čudna odločitev, sploh glede na to, da se tu že lahko sliši, da je Gillanov vokal v visokih legah vendarle že nekoliko načel zob časa, kar je bilo pri njegovih letih sicer povsem razumljivo, medtem ko je inštrumentalna interpretacija po pričakovanju briljantna, kar še posebno velja za maestra Lorda.
Solidni, a nevznemirljivi »Abandon« na katerem nekako ni bilo nekega pravega skladateljskega navdiha, da bi se lahko zapisal med klasične Deep Purple albume, je predstavljal dostojno slovo legendarnega Jona Lorda, ki je svoje Hammond orgle prepustil Donu Aireyu (ex-Colosseum II, Rainbow, Ozzy Osbourne, Whitesnake). Nepozabnega klaviaturskega mojstra, ki se je v prihodnjih letih odločil posvetiti komponiranju glasbe za orkester, je večina dolgoletnih privržencev pogrešala vse do njegove nenadne smrti julija 2012, ko se je razblinilo še zadnje, že dolgo napol znanstveno fantastično upanje po morebitni obnovitvi klasične Deep Purple (MK II) postave. Lordov odhod je hkrati pomenil rojstvo Mark VIII zasedbe in dejstvo, da je Ian Paice ostal še poslednji originalni član teh težko rockerskih prvakov, katerih, verjeli ali ne, Američani še vedno niso uvrstili v t.i. Hišo slavnih rocka. Tako, kot že tolikokrat poprej, so se 'stari prdci' z naslednjim albumom na krilih Aireyevih klaviatur in inovativnih idej pobrali iz kreativnega mrtvila ter osvežili svoj zvok.
na vrh