Genesis: Abacab

Z "Abacab" so se Genesis dokončno preusmerili v pop/new wave vode in rezultat tega je bila ena njihovih komercialno najuspešnejših plošč, a kar se same glasbene kvalitete tiče ena izmed najslabših. Banksove klaviature so že popolnoma bazirane na sintetičnih sinthesizerjih 80-ih, medtem ko so orgle in melotron že zdavnaj neka oddaljena preteklost. Pozabite torej na njegove epske mojstrovine 70-ih, klaviaturski genij se je v 80-ih odločil postati čisto "običajni" new wave klaviaturist. Rutherfordove kitare je na albumu le za vzorec, sploh v primerjavi s prejšnjimi albumi. Zvok na "Abacab" je skoraj popolnoma new wave s posameznimi elementi soula in funka ter z močno porinjenimi bobni v ospredje, med drugim tudi Collinsovo ritem mašino, kar je postala značilna praksa tudi Collinsovih solo plošč. Nedvomno razočaranje za vse tiste, ki vemo česa je ta odlični bobnar sposoben, a za tisti čas je bila to med bobnarji, zlasti v pop rocku, povsem ustaljena praksa. Mnoge skupine v 80-ih so to Collinsovo prakso začele posnemati. Collins se je ravno takrat dokončno uveljavil kot vodja skupine ter glavni pisec besedil in glasbe. Po začetku solo kariere in izjemnega uspeha njegovega prvega albuma "Face Value" (1981) so Genesis začeli vse bolj postajati poligon za njegove bolj "eksperimentalne" ideje, katere si ni "drznil" vključiti na svoje albume. Če sem rahlo piker, skupina je začela postajati njegov spremljevalni band.To pa je tudi prispevalo k popularizaciji in komercializaciji njihove glasbe ter k radikalni menjavi glasbenega stila katerega je odkrito nakazal že prejšnji album "Duke" (1980). Povsem razumljivo je, da se je skupina, tako kot mnoge sorodne skupine 70-ih, morala prilagoditi novim časom, ki niso bili prijazni do progresivnega rocka. Toda tako velik glasbeni odklon je nedvomno šokanten in posmeh vsemu kar je skupina ustvarila v preteklosti.

"Abacab" je izjemno nekonsistentna plošča, ki kronično šepa za enakomerno glasbeno kvaliteto posameznih skladb. Tako je prva polovica albuma občutno boljša od druge. Naslovna skladba, "No Reply At All", "Me And Sarah Jane", "Keep It Dark" ter "Dodo/Lurker" so povprečne do dobre, medtem, ko so "Who Dunnit?", "Man On the Corner", "Like It or Not" ter "Another Record" podpovprečne do katastrofalne. Glede na to, da razen naslovne skladbe, "Dodo/Lurker" ter pogojno "Me And Sarah Jane", "Abacab" nima povezav s progresivnim rockom ga obravnavam kot pop album in samo kot takega ga lahko pohvalim. A tudi kot pop album je "Abacab" daleč od kake mojstrovine tistega časa in skupina se je v pisanju take glasbe z naslednjimi albumi bolje izkazala. Nesmiselno bi bilo obtoževati samo skupino oz. Collinsa želje po večjem dobičku in slavi. Ni se jim šlo toliko za slavo in več denarja, saj so tega imeli že od prej dovolj, bolj se jim je šlo za odkrivanje novih meja svoje glasbe v "trendovskih" 80-ih, kar pa žal ni vedno dalo najboljših rezultatov. Vsem mojim kritikam navkljub, se Genesis ponekod, na nekaterih skladbah, niso povsem odpovedali svojim prog koreninam in tam je to še vedno čutiti. Recimo na naslovni skladbi, "Dodo/Lurker" ter "Me And Sarah Jane". Kot pop rock skladbe oz. takratni veliki hiti s katerimi so tedaj zasedali vrhove glasbenih lestvic so zelo solidne "Abacab", "No Reply At All", "Me And Sarah Jane" ter "Keep It Dark". Na večino ostalih skladb bo večina fanov Genesis hitro pozabila saj skupini vsekakor niso v čast.

Otvoritvena naslovna skladba, z nasemplanimi Collinsovimi bobni, izredno minimalističnimi ter sintetičnimi Banksovimi sinthesizerji in solidnim Rutherfordovim rifom, je tako ena boljših skladb na albumu, čeprav z repetativnim ritmom ni nič posebnega in je zelo blizu new waveu. Je eden redkih znakov na albumu, da so klasični Genesis iz 70-ih nekoč obstajali. "No Reply At All", ki bazira na disko ritmu (na skladbi namreč sodeluje takratna disko atrakcija Earth, Wind & Fire) je kljub temu, če odmislimo preteklost skupine všečna pop rock skladba. "Me And Sarah Jane" je ena redkih zanimivih skladb na albumu z dokaj razvejano strukturo, interesantnim osrednjim reggae motivom in ritmom ter Collinsovim nenavadno variabilnim vokalom ter "prebujenim" Banksom na klaviaturah, ki proti koncu skladbe obudi nekaj tiste ezoterične magije, ki je po "Duke" (1980) poniknila neznano kam. Morda celo najboljša stvaritev na albumu, patetičnemu besedilu navkljub. "Keep It Dark" ima zopet izjemno repetativen, sintetičen ritem, teksture na klaviaturah, ki niso vredne mojstra kot je Banks ter infatilno besedilo. Gledano s stališča kvalitete celotnega albuma pa je skladba kot pop rock stvaritev solidna, čeprav se je bo večina nasitila že po dvakratnem poslušanju. Več kot 7-minutni "Dodo/Lurker", ki se neuspešno trudi biti progresiven, ima v uvodu dobre Rutherfordove delnice na kitari toda v nadaljevanju skladba zvodeni in postane še en dolgočasen new wave eksperiment z repetativno ritem linijo ter boleče elektronskimi in predvidljivimi teksturami na klaviaturah. Žalostno je dejstvo, da gre pravzaprav za eno izmed boljših in kreativnejših kompozicij na albumu. Tu gre pohvaliti le Collinsov, za njegove razmere, variabilen vokal. Sledi popolna polomija "Who Dunnit?", ki je resnična katastrofa in daleč najslabša skladba kar so jih kdaj naredili, nevredna da se šteje pod ime skupine. Je katastrofalen Collinsov proto-rap poskus ob katerem ob vsakem poslušanju (če mi uspe zdržati do konca) dobim "ošpice". Kot, da bi skupina z njo hotela negirati vse kar so do takrat ustvarili ter se na izjemno slab način norčevati iz same sebe. Preostale tri skladbe so tako, kljub izjemni povprečnosti in dolgočasnosti, pravi obliž na rano, ki jo povzroči poslušanje prej omenjene grozote. "Man On The Corner" zveni kot pozabljena balada s kake Collinsove solo plošče. Če bi se nahajala tam bi bila nedvomno ena njegovih boljših stvaritev tako pa je sila povprečna balada, ki jo bo večina fanov skupine po nekaj poslušanjih kar hitro pozabila. "Like It Or Not" je precej plehka pol-balada. Naslov skladbe zveni kot sporočilo vsem starim fanom skupine, da se pač morajo sprijazniti z novim zvokom skupine ali pa jo raje nehati spremljati. Še ena precej dolgočasna pop skladba, ki bi ji bolj ustrezalo mesto na Collinsovih solo albumih. "Another Record" ima dober uvodni del na električnem klavirju dokler se ne sprevrže v repetativnost in postane monotona. S tem pa je tudi konec plošče in po poslušanju dolgočasnih zadnjih treh skladb človek skoraj zaspi ter pozabi na vse boljše trenutke s prve polovice albuma.

"Abacab" je kot povsem soliden pop album "komercialnih" Genesis, vreden nakupa zlasti za ljubitelje Collinsove solo kariere in fane pop rocka 80-ih. Po drugi strani pa je zanimiv le za najbolj fanatične privržence skupine, ki razumejo in jim celo delno odpuščajo njihovo komercializacijo v 80-ih. Vsi drugi, zlasti pa tisti fani klasičnih Genesis, ki na "Abacab" slučajno pričakujejo kake progresivne kompozicije epskih proporcij bodo nad albumom krepko razočarani. Kot pop rock album je "Abacab" dobra stvaritev kot prog je pač popolna polomija in sodi med najslabše stvaritve skupine. Z naslednjim studijskim albumom se je skupina opazno popravila in dokazala, da je sposobna narediti kvaliteten pop album z interakcijo nekaterih progresivnih elementov, katerim se kljub vsemu ni nikoli popolnoma odpovedala.