Intervals, ki so do tega albuma izdali dva inštrumentalna EP-ja, bi bili lahko hitro izgubljeni v progresivni sceni, kjer inštrumentalnih skupin kar mrgoli. Bolj izstopajoči tu so predvsem Animals As Leaders in Scale The Summit, za tem pa se pojavi polno precej enoličnih izvajalcev. Izjema je mogoče le še Cloudkicker. Intervals pa so lansko leto naredili verjetno ključno potezo v karieri, ko so jim je pridružil vokalist Mike Semesky, ki se je poprej izkazal v skupini The Haarp Machine. Sprva je sicer Semesky igral bas kitaro, a ko je eksperimentiral z vokalnimi linijami, se je skupina preprosto odločila, da bo Semesky skrbel le za vokale.
Sam stil Intervals se zaradi vokala niti ni spremenil. K večjem je dobila glasba še eno dimenzijo. Po večkratnem poslušanju A Voice Within se pojavi lepo število asociacij na današnje progresivne skupine. Po eni strani zaradi same melodičnosti glasba spominja na kakšne Between The Buried And Me, Cynic, The Safety Fire in Protest The Hero. Na slednje sicer bolj zaradi nekaterih izstopajočih tapping riffov. Po drugi strani pa primerjave ne morejo mimo djent skupin, kot so Tesseract, Periphery idr. Intervals so svoj stil prebrisano zapakirali in naredili nekaj precej unikatnega, kar je za današnje razmere na sceni precej osvežujoče. Po drugi strani pa se sliši, da skupina uporablja drugačen pristop kot ameriški in angleški bendi. Kanadske skupine so vedno izstopale s svojim edinstvenim tehničnim pristopom. Ozrite se recimo samo na death metal skupine pa je slika več kot jasna. In seveda na Rush, kakopak!
Intervals na A Voice Within smiselno kombinirajo ritmiko v stilu kakšnih djent skupin, melodičnost kitar je izrazita, postrežejo pa tudi s preprostimi riffi, ki vlečejo že na punk rock. Sami aranžmaji so smiselno urejeni, nič ne deluje nametano, pojavi se polno zanimivih pasaž in izvirnih zamenjav ritma. K temu seveda veliko pripomore tudi odlično bobnanje Anupa Sastryja. Poleg kompleksnosti se pojavijo groovy predeli, ob katerih bi se dejansko dalo gibati na koncertu. Občasno postrežejo tudi po kakšnem drugem stilu. V skladbi Moment Merauder se pojavi jazzerski predel s klavirjem. V kakšnih skladbah pa posežejo tudi po umirjenem post-rockerskem stilu, kot je recimo outro v skladbi Atlas Hour, s čimer skupina doseže fantastičen učinek, kar se tiče same atmosfere. S tem se vzpostavi komponenta pomirjanja. Dober primer za to je tudi inštrumentalna skladba Breathe. Moti edino, da bas linije niso ravno izrazite, ker če bi skupina posegla po basu v smislu Tesseract, bi album dobil še nekaj dodatno zanimivega.
Vokal samega Semeskyja zna marsikoga zmotit. Namreč gre samo za čisti vokal in glede na agresivne dele bi poslušalec lahko pričakoval kakšen krulež. Tudi sama barva je preveč nežna in deluje osladno. A Semesky je daleč od tega, da bi bil slab vokalist. Semesky ima očitno talent za oblikovanje vokalnih linij, ki sicer na čase spominjajo na kakšne metalcore vokaliste, a kako je njegov vokal vklopljen v samo kompleksno glasbo, je naravnost neverjetno. Še posebej, ko gre za vokale čez sinkopirane riffe.
Intervals so z A Voice Within dober dokaz, da niso vse ideje iztrošene. Le na izviren način morajo biti kombinirane in uspeh je garantiran. Intervals je to več kot uspelo, ni generičnosti, temveč je prisotna takšna dinamika, ki bi morala biti zgled vsem djent skupinam oz. v širšem smislu današnjim t.i. progresivcem. Če se potegne črta, je treba poudariti, da Intervals imajo velik potencial.
na vrh