Genesis: A Trick Of The Tail

Genialni Peter Gabriel je po turneji, leta 1975, zapustil band na vrhuncu svojega največjega ustvarjalnega obdobja. Prihodnost skupine tedaj za ostale člane ni izgledala nič kaj rožnato, saj nekoga, ki je bil tako karizmatičen in ustvarjalen kot Gabriel preprosto ni bilo mogoče nadomestiti. Po neuspešnih avdicijah za novega pevca (med katerimi se je oglasilo tudi lepo število razno raznih čudakov, našemljenih v čudne kostume, ki so neuspešno želeli oponašati Gabrielove odrske nastope, peti pa niso znali, niti igrati) je skupina sklenila, da bo novi pevec postal kar bobnar Phil Collins, ki se je v preteklosti sicer že izkazal s petjem na baladah "For Absent Friends" (Nursery Cryme, 1971) ter "More Fool Me" (Selling England By The Pound, 1973) ter kot glavni spremljevalni vokalist.

Večini se je tedaj, pred izidom tega albuma, to seveda zdela zelo riskantna, celo s strani skupine nepremišljena poteza, saj se v rock glasbi ni pogosto dogajalo, da bi glavnega (in tako karizmatičnega pevca kot je bil Gabriel) zamenjal kar dotedanji bobnar skupine. A Genesis je uspelo nemogoče in "A Trick Of the Tail" je v mnogo katerih pogledih celo njihova najbolj zrela plošča. Čeprav je izginil dobršen del Gabrielovega magičnega, tudi mračnega, skrivnostnega in romantičnega viktorijanskega vzdušja ter njegovi sakrastični vokali in besedila (da o odrskih nastopih sploh ne govorim), pa je band s Collinsom na čelu deloval na tej plošči nekako bolj preroško in optimistično kot sicer. Collinsov vokal po drugi strani na nekaterih skladbah nenavadno spominja na Gabrielovega (npr. "Squonk", "Robbery, Assault and Battery", medtem ko je "Mad Man Moon" lep prikaz njegovih specifičnih vokalnih sposobnosti. Collins je torej presegel vsa pričakovanja in se izkazal za najbolj primerno možno zamenjavo za Gabriela. Seveda ni nikoli uspel preseči Gabrielove vokalne in odrske karizme, a tako v studiu kot na odru se je uspel uveljaviti kot izredno emocionalen pevec. Za romantičnost in mistiko albuma sta kot ponavadi najbolj poskrbela klaviaturist Tony Banks in kitarist Steve Hackett. Oba sta ravno na tem albumu prikazala nekaj svojih najboljših trenutkov. Harmonija med njima je res izredna in pogostokrat se njuna inštrumenta popolnoma skladata med seboj, ko ju je včasih že kar težko ločiti med seboj. Ritem linija je bolj jazzerska kot kdaj koli poprej za kar je poskrbel predvsem Collins, ki kljub novi dvojni vlogi tudi tokrat ne skopari s svojim dinamičnim bobnanjem. Rutherford pa igra na svojo bas kitaro tekoče in kreativno.

"Dance On the Volcano" je verjetno kar ena najboljših otvoritvenih skladb v progresivnem rocku sploh. Ključni trenutek za vse fane nastopi točno po prvi minuti, ko nastopi Collinsov vokal. Slednji poje tako dobro, da je občutek kot, da Gabriel sploh ni zapustil skupine. To je tudi edina skladba, kjer Collins poje resnično jezno tako kot je to lahko počel Gabriel. Kasneje je njegov vokal postal bolj unikaten in precej drugačen od Gabrielovega, tedaj pa je gotovo osrečil večino fanov, ki jih je bilo strah kako se bo odrezal v vlogi glavnega pevca. Mirne in dramatične pasaže se med seboj ves čas menjajo in na celotni skladbi je izjemno število takih časovnih prehodov. Vzdušje je blizu tistemu pastoralnemu, skrivnostnemu vzdušju, ki odlikuje večino prejšnjih mojstrovin skupine. Dramatike tudi tokrat ne manjka. Seveda kot se spodobi zabeljene z melodičnimi refreni. Poleg Collinsa tudi ostala trojica dela čudeže. Banks se naravnost igra z melotronom in orglami ter klavirjem, medtem ko vselej kreativni Hackett praši domiselne rife kot za stavo. Pogostokrat je njegove in Banksove delnice na plošči kar težko razločiti, ko se tako skladno ujemajo. Collinsovo bonanje je prav tako mojstrsko. Kljub dvojni vlogi pevca ga je še celo zboljšal.

"Entangled" ima nežno, zelo krhko osrednjo melodijo in izredno mistično vzdušje, katero ustvarijo predvsem melotron in odlične vokalne harmonije. Slednje so ene izmed najboljših v zgodovini skupine. Melotrona je tu v izobilju in vsi ljubitelji tega čudovitega inštrumenta bodo prišli na svoj račun. Maestro Banks namreč demonstrira nekaj najbolj originalnih in dih jemajočih delnic na tem inštrumentu. Sijajna Hackettova akustična spremljava, ki je v popolnem sozvočju z Banksovimi klaviaturami naravnost "trga". Tu je skupina ohranila svojo progresivno, klasično podobo, dodala nekaj klasičnih akustičnih Hackettovih solaž in izredno spevni Collinsov refren v pravem akustičnem labirintu.

Sledi neposreden prehod v "Squonk". Gre za enega najboljših prehodov v drugo skladbo, kar sem jih kdaj slišal v rocku. Gabrielov duh tu ponovno zaživi tako v Collinsovem vokalu kot v besedilu. Je ena najbolj mističnih skladb srednje hitrosti.. Tu je vse kar si srce vsakega fana skupine poželi. Banksovi prehodi na klaviaturah, klasični Hackettov rif, Collinsovo dinamično bobnanje in še bi lahko našteval. Skladba, ki brez besed pusti vsakogar, ki je skupino po Gabrielovem odhodu odpisal.

"Mad Man Moon" je tipična Banskova romantična pol balada. Grajena je predvsem na njegovih klaviaturah. Sprva Banks stopnjuje vzdušje na klavirju, nakar se osredotoči predvsem na melotron in ob spremljavi ostalih članov skupine ustvari čudovito kompozicijo. Collins tu prvič jasneje pokaže razliko med svojim in Gabrielovim vokalom. Predvsem v vlogi sijajnega izvajalca balad. Nekaj kar mu je bilo od nekdaj pisano na kožo.

"Robbery, Assault and Battery" še najbolj spominja na kako Gabrielovo vokalno grotesko (ala "Harold The Barrel"", "Get Em Out By Friday", itd), predvsem Collinsov način petja, ki je tu večinoma sarkastičen in hudomušen ter grajen v monologih, torej nekaj po čemer je bil znan Gabriel. Ima tudi hecno, pozibavajočo ritem linijo. Je daleč najbolj duhovita skladba na albumu na katerem prevladujejo večinoma romantični epi in (pol) balade.

"Ripples" je kompozicija popolnoma drugi vrste in morda celo najlepša skladba, kar jih je band v svoji zgodovini ustvaril in teh seveda ni malo. Ezoterična melodija grajena na Hackettovi akustični kitari in Baksovem melotronu, kateri sledi čudovit refren, ki vam zlepa ne bo ušel iz ušes. Sledi daljši instrumentalni del, ki vsebuje eno najboljših Banksovih solaž, ki jo spremlja odlični Hackett. "Ripples" je res veličastna skladba in na najboljši način demonstrira Collinsovo vokalno kvaliteto pevca balad kot tudi enega najbolj magičnih trenutkov albuma.

V naslovni skladbi, ki je ena izmed za skupino manj značilnih kompozicij, je celo zaznaven "Beatlovski" duh (pri vokalnih harmonijah) in izjemno sarkastično besedilo, vredno samega Gabriela, o rogatem in repatem bitju in njegovem pogledu na človeške "kreature", ki ga preganjajo kot pošast potem, ko po nesreči zaide v njihov (naš) svet. V srednjem delu skladba dobi za kratek čas celo "do-wap" pop ritem, kar je nekaj neobičajnega za skupino. Nedvomno ena bolj preprostejših kompozicij skupine, kjer ne gre za klasični ep po katerih je skupina znana, temveč ima več skupnega s klasičnim rockom in celo popom. Ima tudi sijajen izhod iz skladbe, kjer se med seboj prepletajo posamezni inštrumenti.

Plošča pa ima, tako kot sijajni začetek, tudi enega najboljših zaključkov kake Genesis plošče sploh v "Los Endos". Čudovit instrumental, ki ima v prvem delu orientalski motiv na melotronu in Collinsovih bobnarskih mojstrovinah, predvsem na činelah in ostalih tolkalih. V drugem delu nastopi Hackettov hardrockerski rif kateremu sledi daljša ezoterična solaža. Kot je v tradiciji skupine se mnogi elementi prejšnjih skladb, ki so se lahko slišali že na začetku albuma ponovno slišijo proti koncu omenjene skladbe, nakar se ta stopnjuje v "neskončnost". Ponovno se sliši celo oddaljujoči Collinsov vokal, ki še izboljša celotno vzdušje. Med izhodom celo zapoje dva verza iz veličastnega "Supper's Ready" (Foxtrot, 1972) - "There's an angel standing in the sun" ter "Free to get back home", ki ju lahko interpretiramo tudi kot simbolično slovo Gabrielu.

"A Trick Of the Tail" je ena najboljših plošč v zgodovini skupine, na kateri se, presenetljivo, skorajda ne pozna Gabrielov odhod. Album je ob izidu šokiral tako kritike kot fane in bil komercialno uspešen tako v VB kot drugod po svetu. Po odhodu svojega glavnega vizionarja so Genesis brez pretresov zakorakali v novo obdobje in ustvarili še en sijajen album, kjer ne manjka odličnih epov po katerih je bil skupina tako cenjena v obdobju z Gabrielom. Kristalno čista produkcija je boljša kot na vseh albumih skupine poprej. Album je tudi dosti bolj skupinsko delo kot je bil "The Lamb Lies Down On Broadway" (1974). Je prvi Genesis album, kjer so si člani med seboj razdelili zasluge za pisanje posameznih skladb. To se čuti tudi v sami glasbi v kateri je čutiti izredno skladnost med posameznimi člani oz. njihovimi inštrumenti. Kakovost posameznih skladb je izredno konsistentna saj so vse skladbe odigrane na izredno kakovostni ravni hkrati pa se med seboj poponoma razlikujejo. Medtem, ko so instrumentalni segmenti znova vrhunski. Skupina je uspešno ohranila svoj originalni zvok, hkrati pa po zelo kompleksnem predhodniku naredila album, ki je bil tudi komercialno najbolj dostopen album po "Selling England By The Pound" (1973).

Prav neverjetno je kako je Collins uspešno uspel združiti vlogo pevca in bobnarja in popeljati skupino naprej. Slednja se ni kaj dosti obremenjevala z Gabrielovo dediščino in šla naprej, čeprav je "A Trick Of the Tail "klasičen" album na katerem je še vedno nekako prisoten duh nekdanjega pevca in vizionarja skupine. Genesis so torej ohranili vse kar je bilo najboljšega od prej, dodali zraven številne nove dobrote in nadvse uspešno zakorakali v svoje naslednje obdobje.