Judas Priest ni treba posebej predstavljati. Gre za skupino, ki je ustoličila heavy metal. "A Touch Of Evil: Live" je koncertni album, ki združuje posnetke, s koncertov Judas Priest v obdobju med leti 2005 in 2008. Združuje skladbe, ki jih skupina še nikoli v živo ni izdala s pevcem Robom Halfordom v postavi. Seveda se pojavlja denimo Beyond The Realms Of Death na izdaji "Priest, Live & Rare", ki je denimo izšla na japonskem trgu leta 1996, a če štejemo le uradno izdane koncertne albume, ti pa so "Unleash In The East" (1979) ter "Priest Live" (1987) z Robom Halfordom na mestu vokalista, bo računica o tem kaj nam prinaša novi uradno izdani koncertni plošček Judas Priest kar pravšnja.
Plošček je enojni, nanj uvrščenih 11. "pazljivo prebranih" skladb. Judas Priest z njimi zaokrožujejo tudi aktualni izdaji "Angel Of Retribution" (2005) - Judas Rising, Hellrider in "Nostradamus" (2008) - Death, Prophecy, nikakor pa ne razočarajo tudi dolgoletnih privržencev, ko si sledijo izvedbe klasik Between The Hammer And The Anvil, Painkiller, A Touch Of Evil (vse tri "Painkiller", 1990), Eat Me Alive ("Defenders Of The Faith", 1984), Beyond The Realms Of Death ("Stained Class", 1978), Dissident Agressor ("Sin After Sin", 1977), Riding On The Wind ("Sreaming For Vengeance", 1982).
Torej ta koncert ima, bolj kot ne, le nek simbolični pomen, da pač ponuja izvedbo pesmi postave, ki jih doslej z uradnimi izdajami srenji še ni ponudila. Historični pomen je skorajda povsem zamegljen, saj nam posnetek ne ponuja vpogleda v pravo set listo izvajanega repertoarja, niti ni jasno kdaj in s katerih lokacij so vzeti posamezni posnetki, ki predstavljajo sam album. Vemo, da so Judas Priest izvajali hudimano močno set listo, še v letu 2008, s posameznimi sočnimi cvetkami, ki so jih po dolgem času vrnili v set listo, kot denimo (poleg vključenih na izdajo) še Hell Patrol, Rock Hard, Ride Free, Sinner in Devil's Child. Za prste polizat. In zakaj torej ni album dvojni in ne povzema enega izmed mnogih koncertnih špilov zasedbe?
Judas Priest so, z izjemo obdobja z Ripperjem, svoje koncertne albume vselej skrbno loščili in drgnili zvok v studiu. Tako se je albuma "Unleash in the East" celo oprijel vzdevek "Unleashed In The Studio", medtem ko je "Priest Live" skrpan z nekaj koncertov severnoameriške turneje v prid podpori albumu "Turbo" iz leta 1986. Dejstvo je, da forma vokala Roba Halforda ni več ista. To ni več Rob Halford, ki je še v obdobju svojega Halford albuma "Crucible" iz leta 2002 ali prve post reunion Priest turneje v letu 2003 po Evropi, na odrih vriskal kot v svojih najboljših časih zlate Judas Priest dobe. Tako so Judas Priest prebirali skladbe za album "A Touch Of Evil: Live" in jih kombinirali z vokalom, ki ponuja najmanj skrhanosti. Painkilller je denimo podložen z nekakšnimi nasnetimi growli, ki opremljajo Halfordov izmučen vokal. Beyond The Realms Of Death je odpet v refrenu za oktavo nižje. Še največ znakov življenja v doseganju zahtevane višine kaže Halford denimo v skladbi Riding On The Wind in še mnogo "lukenj" bi lahko našli. Najbolj suvereno odpet je najnovejši material, zadnjih dveh studijskih izdelkov. Sploh za "Nostradamus" skladbi je to logično, saj je Halford že v studiu pazil, da si linij ne polaga v prehuda višavja. Zato čudi izključitev skladbe Angel, sicer odlične balade iz albuma "Angel Of Retribution" iz tega kompilacijskega koncertnega CDja, saj so jo Priest izvajali na zadnjih turnejah v živo.
Sicer pa je zvok upepeljujoč. Reže strupeno, kitari sta naviti - v znamenitem Priest zvoku! Cvilita in bljuvata ogenj, ki takoj pridobi slehernega ljubitelja težkih zvokov, ki mu za metal iskreno bije srce, na svojo stran. Poleg tega je Scott Travis na bobnih enkrat več pokazal, kakšen mojster suvanja dvojne bas boben stopalke je, kako zmagovito debel in uničevalno navit hrup razvije za svojo utrdbo bobnov. Zvok je brezmejno rušilen, K.K Downing in Glenn Tipton, pa servirata znova na najbolj duhovit in veličasten način vpogled v pravo malo šolo igranja deljenih solaž, ki si jih povsem neboleče in s peresno lahkoto podajata med seboj. Po tem lahko torej zaključimo, da bi bil "A Touch Of Evil: Live" lahko superioren album pravih pošastnih Priest razsežnosti, v kolikor bi se Halfordov vokal na zrela leta (beri: v novem mileniju) bolje držal. Tako pa nas od časa do časa ob poslušanju tega koncertnega izdelka, ob že omenjeni vsej atraktivni pristnosti biblijskega heavy metal zvoka edinstvenega Judas Priest dizajna, tudi neugodno zaščegeče v ušesu.
Kljub temu sodi ta dokument v obsežno zbirko Judas Priest repertoarja, slehernega klasičnega Judas Priest fana. Roko na srce! Možje igrajo z neverjetno potenco za svoja leta, ki sodi še danes v sleherni poduk metal zasedbam mlajših generacij! Ob tem pa si boste lahko enkrat za spremembo oddahnili, saj vam ne bo treba znova poslušati tisočkrat prelajnanih verzij Judas Priest klasik Breaking The Law, Metal Gods ali You've Got Another Thing Comin'.
na vrh