Nektar: A Tab In The Ocean

Nektar, britanski space rockovski vizionarji, ki so zaradi večjih davčnih olajšav večino svojega snemalnega časa preživeli v Nemčiji, so po znanstveno fantastičnem konceptualnem prvencu "Journey To The Centre Of The Eye", kjer so z mešanico psihadeličnih zvokov, klaviaturskih valovanj, spevnih vokalnih harmonij in udarnimi kitarskimi delnicami, podali novo evolucijsko stopnjo space rocka, so s svojim naslednjim albumom "A Tab In The Ocean" naredili velik zrelostni korak naprej. Po precej mračnem psihadeličnem in obskurnem zvoku, ki je prevladoval na prvencu so tokrat namenili več prostora tudi melodiji, kjer ponavadi blestijo s prvovrstnimi vokalnimi harmonijami ter ognjevitimi/umirjenimi dueli med kitaristom/pevcem Royeom Albrightonom in klaviaturistom Alanom Freemanom. Produkcija je obenem ena izmed najboljših za tisti čas. 

"A Tab In The Ocean" je prinesel, tako kot je za skupino z leti postala povsem ustaljena praksa, pisano mešanico skladb, katerih skupna nota poleg precejšnje kompleksnosti in številnih časovnih prehodov je, da ponavadi zvenijo zelo udarno, za tisti čas celo na meji tega, kar danes imenujemo heavy metal. Art rockovska komponenta je tudi tokrat zelo močno prisotna (večina skladb na albumu ima opazen dolg v glasbi skupin kot sta Pink Floyd ter Uriah Heep, kar bo sicer z naslednjimi albumi postalo vse manj opazno). Zlasti kitarskim pasažam je namenjeno precej prostora, kar je dobro glede na to, da ima Albrighton svoj lasten in prepoznaven slog igranja in nikoli ne zapade v kaka pretirana solistična pretiravanja kot je ponavadi značilno za kitariste, ki imajo svoje korenine v bluesu. Njegove delnice v nekem trenutku lahko zvenijo izjemno surovo, že v naslednjem pa izjemno mehko ter rahločutno. Mojstrstvo katero obvladajo le največji. Freemanove orgle in melotron so po drugi strani ključni gradniki tistega vesoljskega zvoka, ki Nektar preprečujejo, da bi zveneli kot navaden art/hard rock band. Za razliko od večine ostalih skupin iz sveta space rocka so Nektar vselej vsebovali močno dozo potentnosti saj so znali pošteno zagreti kosti, kadar se jim je zahotelo. Večina skladb na albumu se preliva neposredno druga v drugo vendar tokrat brez kakšnega povezovalnega koncepta. Kljub temu večino besedil druži tematika osamljenosti v nekem povsem neznanem futurističnem svetu.

Naslovni "A Tab in The Ocean" je veličasten space rockovski ep in eden najboljših trenutkov na albumu. Odpre se z obiljem psihadličnih zvokov in šumenjem valov nakar vpadejo mogočne orgle ter udaren kitarski rif, kateremu se pridruži marširajoči peklenski ritem na bobnih. Sozvočje med orglami in kitarskimi pasažami je ves čas na zavidljivi atmosferični stopnji in je osrednji gradnik kompozicije. Galopirajoč ritem se sčasoma prevesi v melanholični del, ko nastopi Albrightonov psihadelično začinjen vokal (v nekem trenutku gre za precejšnjo podobnost z legendarnim Sydom Barrettom) z obširno uporabo kitarskih slideov. Nektar znajo izjemno umetelno tkati posamezne prehode in spremembe vzdušij od emocionalnih trenutkov, ko prevladuje nežna kitara in melodičen vokal (z bogatimi spremljevalnimi vokali) do trenutkov pravega peklenskega marša s precej naoštrenimi kitarskimi linijami, ki še danes zvenijo udarno. Emocionalen vokal in slastne kitarske pasaže ustvarjajo izjemno veličastno vzdušje in pravo ravnovesje med psihadeliko ter hard rockom. Bobnar Ron Howden je ves čas izjemno raznovrsten pri svoji uporabi činel in drugih tolkalnih potrebščin. Krajši inštrumentalni deli so v zadnjem delu skladbe dopolnjeni z izbornimi vokalnimi harmonijami. Prav neverjetno je, kako hitro lahko Nektar menjajo med brutalnostjo umazanega rifinga ter navite ritem linije ter nežno melanholijo, ki jo ustvarja sozvočje med finimi zavesami melotrona ter melodično kitaro. Freeman za finale ponudi še dobro solažo na orglah ter prek nje še druge inštrumentaliste potegne na uvodni motiv skladbe, ki se zaključi tako kot se je začel – s šumenjem valov.

"Desolation Valley" je pravcata Nektar klasika z monumentalnim Albrightonovim rifom, ki sproža mravljince po celem hrbtu in je prav gotovo uvedel nove pojme v prve korake tega kar danes imenujemo heavy metal. Ta unikatni rifing podložen na valovanja melotrona se skozi skladbo večkrat ponovi in skrbi za njeno ezoteričnost in dramatičnost. Nektar se že v naslednjem trenutku podajo v za njih dokaj neznačilne bluesovske vode, kjer nastopi lahkoten vokal, barski ritem in povsem bluesovska raba kitare. Kaj dosti se ne prepuščajo emocijam in sčasoma spet nastopi tisti mogočni ezoterični motiv, ki se še nekajkrat ponovi. Tovrstno menjavanje vesoljske ezoterike pomešane s hard rockovskim rifingom, z vmesnimi postanki v "barih", je ena glavnih privlačnosti zgodnjih, klasičnih Nektar. Niti krajši zaključni funky jamming, kjer pride do precejšnjega izraza tudi odlični basist Derek Moore, ne more zasenčiti kultnega Albrihtonovega rifa ter donečih orgel osrednjega motiva, ki kar ne gre iz glave.

Nenadoma nastopi inštrumental "Waves", psihadelično obarvan inštrumentalni trenutek, katerega odlikujejo spokojne, psihadelično zasanjane melodije na kitari in klaviaturah. "Waves" čez čas preide neposredno v odlični "Crying In The Dark", kjer Albrigton v uvodu kraljuje z odlično uporabo vah-vah kitare nad katero bi mu zavidal celo Mick Box (Uriah Heep). Temu sledi nenaden in izjemno duhovit prehod v hard rockovski del, kjer prevladuje masiven bobnarski ritem in za tisti čas izjemno udaren rifing. Dramatičen vokal je zelo dobro speljan med posamezne, živopisane prehode. Inštrumentalni motivi se menjajo s svetlobno hitrostjo in težko bi izpostavil najboljše. V nekem trenutku nastopi funky ritem z izvrstno rabo bas kitare, čemur sledi odlična solaža na orglah.

"Crying In The Dark" preide v fenomenalni "King Of Twilight", ki je verjetno njihova najbolj znana skladba, predvsem po zaslugi precej znane (in zelo solidne) priredbe Iron Maiden. Ta poteza izjemno priljubljenih metalskih kapitalistov, katerih šef Steve Harris je bil že od nekdaj velik Nektar fan, je kar precej pomagala, da je zanimanje za prog rockovske legende v zadnjih letih, zlasti po reunionu spet nekoliko oživelo. Gre za skladbo mnogih dramatičnih proporcij, nenadejanih prehodov in veliko dozo udarnosti. Drdrajoč bas Dereka Moora, ki skupaj z bobni narekuje bojni marš, je eden od zgovornih dokazov zakaj Harris tako obožuje to skupino. Dramatične vokalne harmonije so ene najboljših, kar sem jih slišal v progresivnem rocku medtem, ko so udarni prehodi ter ubijalski ritem za vse prste polizat. Epski refren ima možnost, da občasno požene mravljince po hrbtu. Vse skupaj, vštevši besedilo, zveni kot nekakšen bojni marš oz. upor razjarjenih tlačanov, ki so se odločili upreti tiranskemu vladarju. Klasika prog rocka in odličen zaključek izvrstnega albuma.

"A Tab In The Ocean" predstavlja enega najboljših trenutkov v zgodovini skupine (v mojih očeh zagotovo spada med njihove tri najboljše albume poleg "Remember The Future" ter "Recycled") ter space rocka nasploh. Z njim so Nektar naredili precejšen korak naprej od precej obskurnih in mračnih psihadeličnih začetkov ter razširili svoj zvok na nove, dosti bolj melodične teritorije. Obenem pa na nobenem albumu, niti kasneje, niso zveneli tako udarno. Tisti, katere zanimajo korenine melodičnega metala bodo pošteno presenečeni nad količino tovrstnih elementov tega medtem, ko bodo prog rockovski zanesenjaki uživali v izjemno dinamičnem albumu, ki ponuja veliko vsega. Nektar bodo skozi 70-a pa vse do svojega razpada izdali serijo albumov med katerimi bo nekaj prvovrstnih mojstrovin pa tudi nekaj manj ambicioznih izdelkov. Morda je ravno ta nestanovitnost glasbene usmeritve glavni vzrok zakaj si na domačih tleh nikoli niso zagotovili pravega priznanja in zasluženega mesta med največkrat omenjenimi progresivno rockovskimi skupinami 70-ih.