Nektar, legendarni britanski progresivnorockovski raziskovalci oddaljenih galaksij, so se med praznovanjem štiridesete obletnice obstoja skupine odločili posneti svoj prvi album priredb drugih izvajalcev. Ta med večino ljubiteljev progresivnega rocka dokaj nepriljubljena poteza vseeno prinaša vrsto prijetnih in zanimivih presenečenj, katere uteleša album »A Spoonful Of Time«. Šef skupine, kitarist in pevec Roye Albrighton, bobnar Ron Howden in klaviaturist Klaus Hentasch so namreč na posameznih priredbah združili moči z vrsto prominentnih, če že ne legendarnih glasbenih imen iz sveta prog rocka, fusiona in klasičnega rocka kot so denimo John Wetton (Asia, ex-King Crimson, Uriah Heep), Mark Kelly (Marillion), Jerry Goodman (Mahavishnu Orchestra), Billy Sheehan (Mr. Big), Rod Argent (The Zombies, Argent), Geoff Downes (Asia, ex-Yes), Ginger Baker (Cream), David Cross (ex-King Crimson), Patrick Moraz (ex-Yes, The Moody Blues), Edgar Froese (Tangerine Dream), Nik Turner (Hawkwind), Mel Collins (ex-King Crimson, Camel), Steve Howe (Yes, ex-Asia), Bobby Kimball (ex-Toto), Ian Paice (Deep Purple, ex-Whitesnake) in Rick Wakeman (ex-Yes), če se našteje le nekatere izmed posebnih gostov. Vsekakor bo to dejstvo pritegnilo k poslušanju »A Spoonful of Time« številne ljubitelje 'starih, dobrih in romantičnih' časov rock glasbe.
Rezultati prirejanja glasbe nekaterih vrstnikov iz šestdesetih, sedemdesetih in tudi osemdesetih je obrodilo dokaj mešane rezultate. Med prebiranjem naslovov izbranih priredb določenih rockovskih zimzelenov, zlasti tistih, ki ne vsebujej progrockovske esence, bo marsikdo privzdignil obrvi, pa čeprav so nekatere izmed teh izpadle presenetljivo posrečeno. Uvodni inštrumental »Sirius«, priredba The Alan Parson Project klasike, tako razen modernega zvoka sintetizatorjev ob asistenci posebnega gosta Michaela Pinelle (Symphony X), ki ji da nekoliko bolj 'vesoljski' podton, ne vsebuje nobenih presenečenj. Nekoliko bolj zanimivo, če že ne preveč prepričljivo, izpade priredba Rush zimzelena »Spirit Of the Radio«, katerega Nektar v inštrumentalnem smislu izvedejo precej zvesto izvirniku s to pomembno razliko, da so sintetizatorske linije nekoliko bolj gosto posejane, kar je logična posledica sodelovanja s takšnim mojstrom svojega posla kot je to Mark Kelly. Edini problem je po pričakovanju vokalna izvedba, saj gospod Albrighton, povsem po pričakovanju, ni kos Geddyevim zahtevnim, visokim pevskim linijam.
Ena izme boljših priredb na »A Spoonful Of Time« je, nekoliko presenetljivo, »Fly Like An Eagle«, ki v originalu pripada Steve Miller Band-u. Njegova funkovska ritmična zabela, sproščena atmosfera in tudi besedilo se to pot odlično prilegajo Royeovemu vokalnemu pristopu, tako da ta rockovski zimzelen Nektar z lahkoto 'posvojijo'. Tu sta se v vlogi posebnih gostov izkazala Geoff Downes in Joel Vandroogenbroek (Brainticket). Od vseh priredb na albumu ima za tistega, ki dobro pozna zgodovino in evolucijo space rockerjev Nektar, največ smisla pri izboru priredb zagotovo legendarna Pink Floyd akustična klasika »Wish You Were Here« na kateri sodeluje krautrockovska starosta Edgar Froese. Medtem, ko je po inštrumentalni plati izvedena zelo solidno, Albrightonov vokal enostavno ne poseduje cinizma in nostalgičnosti Gilmourjevega izvirnika, tako da nekako ne doseže pričakovane atmosfere.
»For The Love of Money«, priredba r'n'b, soul in disko herojev The O'Jays, kjer sodelujeta tudi John Wetton in Ian Paice, je še en popolnoma nepričakovan izbor, saj se Nektar skozi svojo kariero nikoli niso kaj dosti pečali z elementi prej naštetih glasbenih slogov. Vseeno gre za presenetljivo posrečeno verzijo, ki se bolj kot na vokalni perfekcionizem usmerja na pihalno podžgane ritmične elemente. Blind Faith folkrockovska klasika »Can't Find My Way Home«, katero je leta 1969 napisal Steve Winwood, je bila v zadnjih desetletjih že 'neštetokrat' prirejena, vseeno pa se člani Nektar na njej ob asistenci Dereka Sheriniana (Black Country Communion, ex-Dream Theater), Mela Collinsa in Stevea Howea, povsem solidno izkažejo. K temu gotovo nekoliko prispeva dejstvo, da ima Royeova barva glasu kar precej sorodnosti s tehnično sicer bolj kompetentnim Winwoodom.
Priredba Rolling Stones psihadeličnega standarda »2000 Light Years From Home« je gotovo eden izmed bolj bizarnih in nepričakovanih trenutkov na »A Spoonful Of Time«. Navkljub temu, da bo marsikateri prog purist zavil z očmi ob dejstvu, da so se spacerockovski veljaki lotili prirejanja stvaritve najbolj znanega pevskega žabca in njegove že napol mumificirane tovarišije, Nektar ob asistenci Simona Housea (Hawkwind) odlično ujamejo izvorno psihadelično atmosfero. Temu sledi še ena solidna priredba psihadeličnorockovska klasike, »Riders On the Storm«, katero so v izvirniku svoje dni izvajali The Doors. Razen precej uspavane in dolgočasne atmosfere, ki zvesto sledi originalnemu utripu, je treba omeniti odlično orglarsko solažo v režiji Roda Argenta, medtem ko je Billy Sheehan prispeval bas kitarske linije.
»Blinded By the Light«, katero je originalno napisal Bruce Springsteen, medtem ko so jo kot veliki hit popularizirali nepozabni art rockerji Manfred Mann's Earth Band, se uvršča med boljše trenutke »A Spoonful of Time«, kar po svoje, glede na njeno izvirno progrockovsko avro, niti ni presenečenje. Albrightonov vokal se tu najde kot udomačen, čeprav je Chris Thompson seveda pojem zase in se ga niti ne trudi oponašati. Tokrat sta se v vlogi posebnih gostov izkazala stari bobnarski godrnjač Ginger Baker in Joakim Svalberg (Opeth).
»Out of the Blue«, kjer vnovič gostuje Simon House, je srednje zanimiva, trša in nekoliko bolj upočasnjena priredba Roxy Music standarda. Še eno precejšnje presenečenje je priredba Neil Youngovega folk rockovskega zimzelena »Old Man«, ki tudi po zaslugi gostujoče violine v režiji Davida Crossa, izpade presenetljivo zabavno, če se je ne obravnava preveč resno. Spiritualna balada »Dream Weaver«, ki izvirno pripada nekdanjemu Spooky Tooth klaviaturistu Garyu Wrightu in kjer na električni violini navduši Jerry Goodman, je, predvsem po zaslugi močnega elektronskega zaledja sintetizatorjev, še en posrečen eksperiment.
Zelo dobro in zvesto izvirniku izpade tudi 10cc sardonični standard »I'm Not In Love«, ki je bil kot ustvarjen za to, da ga Nektar 'nekega lepega dne' priredijo, pa čeprav ga je pred njim priredila že cela plejada različnih glasbenih izvajalcev. Klaviaturska pomagača Rick Wakeman in Joel Vandroogenbroek imenitno odigrata zahtevne sintetizatorkse linije. Za zaključek pa so se Nektar odločili prirediti kar nepozabni Toto hit »Africa« na katerem jim je poleg Vandroogenbroeka in Patricka Moraza pomagal tudi nekdanji Toto pevec Bobby Kimball. Slednji, navkljub temu da njegov glas že dolgo ni več to kar je bil nekoč, najbolj znamenito Toto klasiko, katero je v izvirniku sicer v vlogi glavnega vokalista pel klaviaturist David Paich, odpoje povsem dostojno.
»A Spoonful Of Time« je album, ki je v prvi vrsti namenjen dolgoletnim privržencem angleških spacerockovskih odličnikov, saj bodo le ti na njem našli kar nekaj zanimivih in zabavnih priredb nekaterih najbolj priljubljenih rockovskih klasik preteklih desetletij, pa čeprav te ne prinašajo nikakršnih omembe vrednih nadgradenj v primerjavi z izvirniki. Za produkcijo je poskrbel vsestranski ameriški glasbenik in producent Billy Sherwood (ex-Yes), ki je v tem času postal tudi novi Nektar basist namesto Petra Pichla (ex-Running Wild). Očitno je, da so se člani skupine med pripravljanjem »A Spoonful Of Time« predvsem dobro zabavali ob preigravanju izbranih del svojih vrstnikov, zato ne bi smel biti nihče pretirano razočaran nad za povprečnega 'progoljubca' dokaj nenavadnim izborom priredb. Ravno zato bi se lahko reklo, da so prog rockovski očaki »A Spoonful Of Time«, ki se ponaša tudi z vpadljivo naslovnico v slogu kakšnih Iron Maiden (ti, mimogrede, sodijo med velike Nektar oboževalce), zasnovali kot neke vrste ogrevanje pred prihajajočim, novim studijskim albumom »Time Machine«.
na vrh