"A Show Of Hands", tretji uradno izdani koncertni album kanadskih art rock velikanov Rush nadaljuje tradicijo predhodnih dveh koncertnih izdaj skupine. Njegov izid namreč zaokrožuje razvojno ero skupine v osemdesetih, v kateri so dobili v aranžiranju skladb enakovredno, mestoma tudi dominantno, vlogo sintetizatorji, vse bolj pogosta pa je postala tudi raba električnih bobnov. Po izdaji tega koncertnega albuma, so se tudi Rush znova preobrazili svoji glasbeno razvojni viziji, kar je potrdil še v letu 1989 izdani novi studijski album "Presto".
Album "A Show Of Hands" je skrajšani povzetek koncertnih turnej, ki so ju Rush izvedli v prid promociji albuma "Power Windows" (1985) leta 1986 in za njo v prid promociji albuma "Hold Your Fire" (1987) v letu 1988. Hkrati s koncertnim albumom je izšel tudi koncertni video film v obliki VHS kasete, na katerem je še več materiala, kot na zvočnem nosilcu (takrat dvojnemu vinilu). Obe izdaji sta doživeli kasneje ponovno izdajo. Vinilno izdajo je nadomestila CD izdaja , VHS kasetni zapis, pa sprva DVD izdaja, vključena v trojni DVD imenovan "Rush Replay X 3" leta 2006. No le leto kasneje, se je "A Show Of Hands" pojavil tudi v obliki samostojne (enojne) DVD izdaje. Naj omenimo, kot zanimivost tudi to, da je leta 1989 poleg "A Show Of Hands" dvojne vinilne izdaje izšel ta koncertni album tudi v formatu laserskega diska, na katerega je bila dodana tudi skladba Lock And Key (uvrščena na seznamu skladb takoj za Force Ten), ki je ni mogoče najti na nobenem drugem zvočnem, ne avdio-vizualnem nosilcu. Ne na prvi uradni izdaji, ne na verzijah kasnejših "ponatisov".
Po uvodnem "jinglu" iz "Three Stooges" s katerim so Rush odpirali večino koncertov obeh turnej, udari skupina s koračnico albuma "Power Windows" The Big Money, katere odrska verzija nemudoma osupne v tem, kako podrobno je povzeta glede na studijski izvirnik. Kristalno čisto definiran zvok, za koncertno verzijo skorajda že preveč popoln, je od vsega začetka prisoten na tem koncertnem albumu. Glavni gradniki, ki trodimenzionalno kontrastirajo to pot zvok skupine, je skozi naviti efekt učinka tulečega odmevanja speljana Lifesonova kitara, električni bobni Neala Pearta in seveda neobhodni učinek sintetizatorjev Geddyja Leeja. Čeprav Geddy vseskozi mojstrsko polni s svojim prirojenim občutkom za kreacijo melodije razpoložljivi prostor z bas kitaro in je energičnost njegovega basiranja jasno in nedvoumno prisotna, deluje zvok bas kitare v produkciji nekoliko "pretenko". A drugačnega vtisa skoraj ne more zapustiti, glede na glasbeno usmeritev, katere so se držali Rush v tistem času. Izvedba vokala je pač superiorna.
Celokupni zvok je v učinkovanju prej hladen kot topel, zlasti tudi zategadelj, ker ni čutiti prave interakcije na relaciji publika - skupina. Seveda je ta interakcija bila prisotna, vendar pa jo avdio nosilec ne intenzificira tako učinkovito, kot na predhodnih dveh koncertnih albumih skupine. Vse kar je ostalo od publike, je ohranjeno v premorih, kot zelo oddaljeno, a evforično in enovito, kričanje stadiona.
Witch Hunt, kot eden redkih spominov na pre-sint Rush ero, deluje preoblečeno in za razvojno točko Rush v letu 1989, v povsem posodobljeni zvočni preobleki, zato se več kot učinkovito vklopi v preostali material tega živega ploščka. Glede na karakteristike vodilnih melodij, ohranja omenjeni "Moving Pictures" (1981) standard dominanto najbolj temačnega trenutka tega koncertnega albuma. Zanimivo je, da so se ob izdaji tega albuma Rush odločili da ohranijo na albumu klasiko Closer To The Heart, saj bi recimo v slogovnem smislu mnogo bolj godilo, če bi na album dodali skladbo Tom Sawyer, ki je bila sicer tudi del repertoarja obeh turnej. Closer To The Heart nikakor ne vžiga tako prepričljivo, kot v svoji klasični izvedbi na albumu "Exit... Stage Left" (1981).
Na albumu gre posebej izpostaviti odlično "Grace Under Pressure" (1984) klasiko Red Sector A, v kateri je na "A Show Of Hands" verziji dodatno poudarjena programska zanka podritma, ki poglablja visoko vibrantno vzdušje te skladbe in skladba kot sama, dosega v kreaciji želenega razpoloženjskega drama stanja, še večji učinek, kot na studijskem izvirniku, zato se njena glasbena kot tudi lirična sporočilnost v nizanju občutij še posebej intimno dotakne poslušalca.
"A Show Of Hands" je idealno darilo vsem ljubiteljem zvočne špure Rush, ki povzema ero studijskih izdaj med letoma 1982 in 1987. Odrska re-definicija skladb, kot so The Big Money, Subdivisons, Marathon, Force Ten, Mytic Rhythms, Mission, Time Stands Still, Distant Early Warning, Red Sector A,..., je v zvočno izvedbenem smislu približana poslušalcu optimalno. Kdor razume Rush ero v osemdesetih, ne bo iskal "topline" zvoka, ki jo naj bi kreiral slečeno gol, rockersko navit zvok kitare, raba klasičnega bobnarskega seta in približani odzivi publike. Zvočna produkcija tega albuma, je torej zbližana optimalno ušesom gurmanov in vsem ki postavljate Rush ero v osemdesetih na prvo mesto Rush kariere. V takšno produkcijo in način aranžiranja seveda ne sodi niti Geddyjev frenetični način petja, ki ga je glasbenik opustil že pred vstopom Rush v sint ero!
"A Show Of Hands" je odličen koncertni dokument, ki vam v smislu "kompilacije" lahko preliminarno služi kot idealen orientir za to, da dobite nedvoumni vpogled v esenco skupine skozi sint ero osemdesetih in vam ponudi prvi "v posluh" v to, kaj lahko pričakujete od albumov "Signals", "Grace Under Pressure", "Power Windows" in "Hold Your Fire". Naj izpostavim tudi to, da se prav na teh albumih posebno bohoti (v oziru celokupne diskografske kariere skupine) prirojeni občutek za učinkovito fuzijo čiste udarne in nalezljive melodične kompaktnosti z atributom art "čudaštva", ki postavlja Rush na posebno mesto rock planeta. Ker povzema "A Show Of Hands" studijska dela skupine med letoma 1982 in 1987, ohranja veliko mero slogovne strpnosti med točkami alnuma in je zato neverjetno poslušljiv izdelek, ki pa obenem osupne poslušalca z nenehnim plasmajem genialnega in edinstvenega Rush artizma.
na vrh