Zanimivo je, da v kvalitatitvnem razkoraku, ki so ga opravili z "Reroute to Remain" niso mnogo izgubili vendar je treba ob tem biti neobremenjen z opusom skupine devetdesetih. S "Clayman" so pričeli fantje mehčati svoj zvok, z "Reroute To Remain" pa so privzeli novo razvojno pot po kateri stopajo tudi z "A Sense Of Purpose". Novi album deluje v prid nadaljnjega "mehčanja" in "sladkanja" zvoka. Celokupni občutek, ko se prebiješ skozi njegovo vsebino je tak. In Flames tudi z njim dokazujejo prekaljenost in izkušenost. So namreč odlični glasbeniki, ki pa ohranjajo skupino v trenutni izrazni podobi z namenom doseganja vse večje in večje komercialne uspešnosti. Povejte odkrito. Kdo bi sestopil iz začrtane usmeritve, potem ko bi dosegel preboj v ZDA, kar sta dokazala s plezanjem navzgor po Billboardovi lestvici oba predhodna albuma "Soundtrack to Your Escape" z 145. mestom in "Come Clarity" z 58. mestom. Sploh pa je "A Sense Of Purpose" z najvišjo uvrstitvijo na ameriški BillBoard lestvici (28. mesto), pravilnost odločitve v vztrajanju na začrtani poti, le potrdil.
Torej. In Flames tudi po letu 2002 in "prekretnici, ki jim je zagotovila obstoj" ostajajo zvesti iskanju zvitega kompromisa agresije občega ugajanja. Torej nižje uglašeno razmazano hreščeča stena riffovskega zvoka ozadja, občasno obogatenega z vzorci "industrial" barve, v katerega mojstri švedske šole vgrajujejo ultra melodične tercetne harmonije, ki "navidezno" mehčajo zvok. Nad tem vseskozi bdi ekstremni vokal, ki ne dosega več, kot le melodičnega srednje intoniranega vreščanja, ki je kompatibilen kvečjemu z novodobnimi metalcore zasedbami. Torej komercialno zmagovita hoja po tanki srednji liniji, ki ponuja ekstrem agresije, kateri je občim ušesom še vedno močno prikladen, ponuja pa jim kvazi moralistično bahanje pred sovrstniki v smislu: "Poglej kako brutalno glasbo poslušam jaz!" In med vrsticami povedano, In Flames že dolgo niso več brutalni.
Znano je, da so fantje vključevali v preteklosti tudi že ženski vokal poleg Fridenovega (že po naravi "lepega") vreščanja ali ga harmonično kombinirali s čistimi spremljevalnimi linijami ozadja. Tudi tokrat, morda bolj kot kdajkoli, narašča vsebnost čistih vokalov, bodisi v harmonični spremljavi refrena (The Mirror's Truth, Drenched In Fear, Alias), lahko pa prevzema celo absolutni primat v skladbi, kot je osem minutna The Chosen Pessimist, ki hkrati s tem prinaša najbolj zanimiv trenutek novega albuma in mu vnaša prepotrebno variabilnost in dinamiko. Gre za baladno usmerjeno skladbo, ki zapusti pečat ob poslušanju zlasti zaradi graduirane polnitve same zvočne slike, ki ob zaključku ponudi enkratno atmosferično vsebino, kjer v tako razviti masivni zvočni zavesi odigrajo glavno vlogo sintetizatorji, vzdušje pa pretkano narašča z dodatki vzorcev, ki bi lahko priromali tudi iz šole "industriala". Friden pristopa vseskozi čisto in melodično v tej skladbi, celo grleni "Bono-vski" vzdihi niso izključeni. Vsekakor njegov "normalni" pristop ne ponuja nekega unikata, posebne prepoznavne karizme, vendar pa je sam po sebi povsem kompatibilen znotraj skladbe takšnega tipa.
Večina skladb pa so tri do štiriminutni rušilci , preprostega a povampirjenega riffanja, tipično skombiniranega z vljudnimi "In Flamesovskimi" tercetnimi harmonijami in odrezavega ritmičnega treskanja, ki ji seveda poveljuje obvezna dvojna bas boben stopalka. Skozi te skladbe pa možje dosegajo zahtevano raznolikost in s tem vnos visoko pretočne dinamike. Skupina torej ponuja še en album, ki je znova združil agresijo z visoko melodično dostopnostjo, na standardni In Flames način. Deluje še "mehkeje" in še kanček "lepše" s predhodnimi tremi, torej glasbenim lestvicam še bolj prijazno. Zaradi izrednega smisla za vgrajevanje melodične komponente je na albumu kar nekaj kandidatov, ki bi lahko sledili izdaji The Mirror's Truth, kot hit singlice.
In Flames varno korakajo naprej v modni sferi, ki so jo začrtali v začetku novega tisočletja. Najdlje kar lahko priveji izpod novega in zadiši po starem je recimo ujeto v skladbi Alias, vendar ne dlje kot do "Clayman". "A Sense Of Purpose" je v celoti album, ki dokazuje kako pretkani, izkušeni in odlični so glasbeniki te skupine. Vsi vemo, da lahko z intelektom in znanjem ponudijo več. Toda, ali ni tudi velika racionalnost, jedrnatost jasno odmerjenih preprostih gibov, ki vceplja znani kalup velike kompaktnosti in dovršenosti skladb, del te velike doumljivosti. Le da je cilj dosežen po principu absolutne kontrole ponudbe glasbenih idej in sledenja načelu "manj je več". Torej album, ki v glasbeno artističnem smislu, skupini ne prinaša zmage, niti poraza. Potrjuje le to,da in Flames še naprej spretno krmilijo s sebi lastnimi navigacijskimi napravami, s čimer vešče ohranjajo svojo aktualnost.
na vrh