Jakszyk, Fripp and Collins: A Scarcity of Miracles

 Dolgo, predolgo so privrženci progresivno rockovskih legend King Crimson čakali, da se je njegova kitarska eminenca Robert Fripp, kitarist, osrednji skladatelj, poklicni diktator in dolgoletni poglavar skupine, ki je zadnji studijski album izdala leta 2003, končno dvignil iz naslonjača lastne solistične zaprašenosti in nezainteresiranosti, da bi posnel karkoli drugega razen takšnih ali drugačnih soundscapeov ter končno ustvaril nekaj kar zelo spominja na najboljše čase njegove glasbene kariere, le da z manjšo 'lepotno napako'.

Frippoman se je odločil, da bo presenetil z novim King Crimson projektom, ki mestoma presenetljivo vleče na obdobje zgodnjih sedemdesetih, ko so v njihovem zvoku prevladovali simfonično-jazzovski elementi, predvsem zaradi nepričakovane vrnitve saksofona in flavte, ki v navezi s Frippovimi soundscapei tvorita zavidljivo mistično atmosfero.  Na žalost "A Scarcity of Miracles" ni čisto pravi King Crimson album pa čeprav na njem igrajo trije aktualni in en nekdanji član te legendarne progresivno rockovske skupine, saj gre  'samo' za stranski projekt,vendar s pomembno razliko, da gre za najbolj vznemirljiv, najbolj pristno Crimsonovsko obarvan izmed vseh Frippovih dosedanjih projektov.

Album je nastal kot plod sodelovanja med Frippom in kitaristom/pevcem Jakkom Jakszykom (21st Century Schizoid Band, ex-Level 42), katera sta čisto slučajno združila svoje moči ter med skupnim kitarskim improviziranjem ugotovila, da bi bilo smotrno nove ideje uglasbiti v obliki posebnega projekta, vrednega legendarne King Crimson zapuščine. Povedati je treba, da ima Jakszyk kot član 21st Century Schizoid Banda, skupine sestavljene iz nekdanjih King Crimson članov, kjer opravlja izjemno zahtevno vlogo kitarista in pevca, bogate izkušnje s posnemanjem zvoka njihovih zgodnjih let, se pravi t.i. Sinfield ere, poimenovane po priljubljenem piscu besedil in originalnem članu Petru Sinfieldu.

Sčasoma se jima je v studiu pridružil še legendarni saksofonist in flavtist Mel Collins, nekdanji član King Crimson in Frippov stari pajdaš. Collins je s Frippom nazadnje sodeloval davnega leta 1974 na kultnem albumu "Red". Marsikateri ljubitelji dobre glasbe ga imajo v lepem spominu tudi po njegovem sodelovanju s skupinama Camel (kot član) in Dire Straits (kot priložnostni glasbenik), čeprav je v bogati karieri sodeloval s kopico bolj ali manj velikih imen iz sveta rock glasbe. Svoje usluge sta prispevala še bas kitarski/Chapman Stick-ovski velemojster Tony Levin in izvrstni bobnar Gavin Harrison (Porcupine Tree), oba člana King Crimson ritem sekcije, ki se je izoblikovala v letu 2008. Resnici na ljubo bi ta postava delovala odlično tudi, če bi šlo za prave King Crimson. Jakszykov poetičen vokal rahlo spominja na Johna Wettona, zato bo marsikateri nostalgik še bolj navdušen nad slišanim.

"A Scarcity of Miracles" ima poudarjeno močno ambientalno noto, tako da na njem ni zaslediti divjih improvizacij in tistih avantgardnih elementov, ki po navadi spremljajo tradicionalen Crimsonovski zvok; prav nič postapokaliptične mračnosti in norosti, zgolj tista lepša, romantična stran njihovega zvočnega izrazoslovja. Po tej plati se vidi, da na albumu ni prispevka Adriana Belewa, rednega King Crimson pevca (in kitarista), ki je bil glede art rockovske 'odštekanosti' ključen člen skupine. Poudarjena je torej tista najlepša, ambientalno-ezoterična plat King Crimson, ki jo nekateri dolgoletni privrženci pogrešajo že od "Islands" (1971), njihovega najbolj meditativno usmerjenega albuma, dalje.

Izvrstna naslovna skladba, ki je hkrati tudi sijajna otvoritev je prepojena s tovrstno meditativno mistiko in svojevrstno nostalgijo, ki je posledica uspešnega grajenja mogočne atmosfere prek prepleta Frippovih soundscapov, Collinsovega saksofona in eterično obarvanih kitarskih fraz. Jakkov vokal je odličen pri grajenju melanholične atmosfere, a mu vendarle manjka tiste lucidne karizme, emocionalne prepričljivosti in razpona s čimer so se v preteklosti lahko pohvalili najboljši King Crimson pevci kot denimo Greg Lake in John Wetton.

Še bolj navdušujoče izpade "The Price We Pay", ki je poleg običajnih keltskih manierizmov na kitari prepojen z bogatim orientalskim melosom, za povrh pa vsebuje še hipnotično-zasvajajoč refren. Levin in Harrison sta ves čas znatno okrnjena pri svojih ritmičnih prispevkih in tako popolnoma prilagojena ambientalni strukturi večine del na albumu, a se njuna unikatna inštrumentalna sloga vseeno da razločno prepoznati. Skrivnostni "Secrets" počasi raste v ambientalni širini dokler poslušalca popolnoma ne omreži s svojo magično atmosfero. Mel Collins je s svojim saksofonom pa tudi flavto brez dvoma glavna 'zvezda' celotnega albuma. Morda se nekoliko pogreša le večja prisotnost njegovih solo vložkov na flavti, ki bi albumu lahko dodali še kanček folk rockovske pastorale in ga še bolj približale zgodnjemu zvoku, a glede na to, da Fripp že od leta 1970, ko je nekako zaključil svojo kratkotrajno ambicijo v vlogi akustičnega kitarista, prezira vsakršen vonj po folku, pravzaprav niti ni presenetljivo.

"This House" ima dolg ambientalen uvod z eteričnimi vokalizacijami, razvejanimi soundscapi in umirjenimi saksofonskimi pasažami, na kar preide v prijetno melodijo s prelepimi simfoničnimi aranžmaji. Ta očarljiva balada bi se lahko zlahka znašla na katerem koli King Crimson albumu, saj vsebuje tisto pristno Crimsodino dušo in magijo, katero so posedovale prejšnje inkarnacije skupine. Od vseh del na albumu je "The Other Man" še najbolj napeta, dramatična in celo nekoliko mračno obarvana stvaritev, kjer že rahlo zadiši po tisti nepredvidljivi Crimsonovski kaotičnosti, a jo še pravočasno uspejo obrzdati in kompozicijo preusmerijo v razmeroma umirjen tempo z občasnimi solističnimi izbruhi saksofona in kitare. Po vzdušju rahlo spominja na "Islands" klasiko "The Letters" s katero jo druži tudi sorodno besedilo. Nekako je prav, da se vsak album, ki nosi pečat imena King Crimson, zaključi v kar se da velikem slogu in tako je tudi v primeru "The Light of Day", z devetimi minutami najdaljše skladbe na albumu, kjer skrivnostno, skrajno napeto vzdušje počasi raste od začetka do konca.

Njegovi odličnosti navkljub pa je vseeno prav, da "A Scarcity of Miracles" ni izšel pod imenom King Crimson, saj gre vendarle za izrazito melanholičen in poetičen album, kateri ne vsebuje niti sapice tiste brezkompromisne ostrine, ritmične norosti, neukrotljivih improvizacij in avantgarde, se pravi elementov, ki so obvezen sestavni del njihovega prepoznavnega zvoka. V vseh pogledih gre za izvrsten izdelek, predvsem za vse ljubitelje romantičnih, simfoničnih King Crimson z začetka 70-ih brez postapokaliptične temačnosti in običajnih Frippovih 'norosti' in improvov, tako da bi znal po tej plati biti zanimiv za vse tiste, ki ne marajo sodobne, recimo temu 'metalske' verzije skupine ter 'čudaške', art rockovske avantgardnosti gospoda Belewa.

"A Scarcity of Miracles" je zelo lep, baladeskno usmerjen, simfonično-jazz rockovski album z izobiljem Frippovih prepoznavnih soundscapov in kitarskih fraz; primeren za poletno meditiranje med opazovanjem sončnega zahoda. Album je večini poslušalcev dostopen že ob prvem poslušanju, a hkrati raste z vsakim vnovičnim poslušanjem, kar je glavna odlika glasbenikov takšnega kalibra. Trenutno je to najboljše in verjetno tudi največ kar se sploh lahko pričakuje od Frippa v smeri novega King Crimson albuma, kateremu se "A Scarcity of Miracles" uspe močno približati.