Nepozabni prog rockovski pionirji Procol Harum, ki so v režiji klasične postave, katero so tvorili karizmatični pevec/igralec klavirja Gary Brooker, blues rockovski kitarski virtuoz Robin Trower, vsestranski klaviaturist Matthew Fisher, solidni basist Dave Knights, izjemno konsistentni bobnar B.J. Wilson in večno pronicljivi tekstopisec Keith Reid ustvarili večino svojih najlepših zimzelenov, se na svojem tretjem studijskem dosežku podajo do morske obale, kjer se ob poslušanju starih mornarskih balad domislijo kako še izpopolniti svoj zmagoviti, inovativni glasbeni pristop.
»A Salty Dog« predstavlja pomembno spremembo skladateljskega in aranžerskega sloga glede na oba predhodna Procol Harum albuma, saj je njihov zvok postal mnogo manj obskuren, vse skladbe so dobile jasno glavo in rep in dodelanost orkestralnih aranžmajev je dosegla novo raven. Album je, tako kot se spodobi za te večne inovatorje, izjemno raznovrsten ter vsebuje pustolovsko fuziranje bluesa, popa, simfoničnega rocka in folka. Na »A Salty Dog« je prišlo tudi do prvih trenj med večnim bluserjem, kitaristom Trowerjem in preostalimi člani skupine glede nadaljnje zvokovne usmeritve, kar se nazorno občuti predvsem na skladbi »Crucifiction Lane«. Matthew Fisher, ki je bil tudi producent tega albuma, jih je takoj po izidu zapustil in se vrnil nazaj šele leta 1991 za album »Prodigal Stranger« s čimer je bilo konec klasične Procol Harum postave.
Album se odpre na najboljši možni način z osrednjo, naslovno stvaritvijo, eno najlepših balad v povesti klasičnega rocka, ki je izšla tudi v obliki singla. To je nostalgična pesem o nesrečnem starem mornarju, katerega je 'povozil čas', a s srečnim koncem. Besedilo je deloma alegorija na zaton tradicionalnih poklicev, predvsem tistih, ki so človeka povezovali z naravo, kot je v tem primeru morjeplovstvo. Brookerjev srce parajoči vokal, ki na melodramatičen način pripoveduje, kako mornarji ob kozarcu ruma počasi 'umirajo' na obroke, medtem ko njihove stare ladje sredi luke vse bolj rjavijo, dokler se stanje nenadoma ne izboljša, je prepojem z mogočnimi orkestralnimi aranžmaji in romantičnim melosom ob katerem se zdrzne še tako jekleno srce. Vzdušje ob krhkih zvokih klavirja ves čas variira med fatalističnim in svečanim, ko ob prelestnem refrenu nenadoma posije žarek svetlobe in z vso močjo obsije v žalostno usodo vdanega mornarja, ki se navkljub vsemu vnovič poda na morje. Menda je žal že pokojnega bobnarja B.J. Wilsona (1947-1990), medtem ko mu je Brooker prvič zapel in zaigral to nesmrtno stvaritev na klavirju, prav tako nenadoma obsijal velik žarek svetlobe. Wilson je bil na koncu celo tako ganjen, da je izjavil kako je to najlepša pesem, katero je sploh kdaj slišal.
»The Milk Of Human Kindness« je prešerno razpoložen križanec med bluesom in simfoničnim rockom s šaljivim, sarkastičnim besedilom, kakršne je Reid naravnost oboževal. Nekoliko opijanjeni kitarski rif se pozibava ob temperamentnih zvokih klavirja in orgel, medtem ko Barrie James 'B.J.' Wilson na bobnih ohranja poskočen ritem. »Too Much Between Us« je nežna akustična balada z Brookerjevim karakterističnim, melanholično-žametnim vokalom, ki po vzdušju in ritmu ob toplem zvoku Fisherjevih orgel nekoliko spominja na otroško uspavanko. »The Devil Came From Kansas«, ki je nekoliko alegoričen posmeh na račun večne ameriške obsesije z vsemi možnimi religijskimi kulti pa tudi na račun njihovega tradicionalnega konzumerizma, je temperamenten blues rocker z mogočnim kitarskim rifom in nagajivo orglarsko melodijo, kar mu prinese status najtrše stvaritve na albumu. Brookerju pri petju pomagajo preostali tovariši in ustvarijo izjemno učinkovite vokalne harmonije.
Folk rocker »Boredom«, kjer glavno vokalno pobudo prevzame Fisher, je preprosta, a zabavna pastoralna skladbica z zvoki piščali, cimbal ter nežnih akordov akustične kitare, kateri je priloženo izrazito satirično besedilo o apatičnosti sodobne družbe. »Juicy John Pink« je kratek blues rocker z nabrušenimi zvoki orglic in nekoliko okajeno razpoloženim Brookerjevim vokalom. Tu se nazorno občuti Trowerjev skladateljski vpliv, medtem ko osrednjo vlogo igra njegov ponavljajoči se, temperamentni kitarski rif.
Mistični »Wreck of the Hesperus«, kjer vokalno štafeto vnovič prevzame Fisher, je po drugi strani ena najbolj dovršenih mojstrovin v njihovi karieri z mogočnimi, melodramatičnimi orkestralnimi aranžmaji ob katerih se bodo simfonično prog rockovski sladokusci še dandanes obliznili. Besedilo se vnovič dotika morskih dogodivščin in pripoveduje o brodolomcu, ki se je zgubil nekje sredi oceana, medtem ko mu večerna zvezda kaže pot proti obali. V starogrški mitologiji je bil Hesperus, personifikacija zvezde večernice, sin boginje zarje Eos (po naše Zarje) in brat Eosphorusa (včasih znan tudi Prosphorus oziroma zlasti kasneje, v krščanski mitologiji, kot zloglasni padli angel Lucifer).
Tudi simfo rockovska mojstrovina »All This And More«, ki vsebuje kompleksno menjavo časovnih prehodov, je eden najboljših trenutkov na albumu, kjer se Brookerjev srce parajoči vokal odlično preliva z jokajočimi kitarskimi pasažami in krhko klavirsko melodijo. Otožna blues rock balada »Crucifiction Lane« je karakteristična Trowerjeva skladba od glave do peta, ki že nekoliko zadiši po njegovi kasnejši samostojni karieri in nazorno nakaže zakaj so se pogledi glede nadaljnje Procol Harum zvokovne usmeritve med njim in ostalimi člani začeli cepiti. Trowerjev neutolažljivi vokal je podkrepljen z mogočno kitarsko frazo, krhkimi klavirskimi niansami in repetativnim ritmom, kar je na koncu okronano še z gastronomsko kitarsko solažo.
Fisherjeva zaključna simfonična umetnina »Pilgrim's Progress« se ponaša s prelepo zimzeleno melodijo in izjemno toplim, skorajda hipnotičnim zvokom orgel, ki se odlično prilega njegovemu zasanjanemu vokalu kar v kombinaciji ustvari skorajda svečani ambient, še posebno v zaključnem delu, ki vsebuje ploske rok in prešerno vokalizacijo. Nekatere vnovične CD izdaje tega albuma se ponašajo tudi z bonus skladbo »Long Gone Geek«, katera je originalno izšla kot B-stran singla »A Salty Dog«. Tu gre za še en temperamenten blues rocker s šaljivim besedilom o nerodnem piflarju.
»A Salty Dog« je eden najboljših dosežkov v dolgi in burni povesti teh neuničljivih prog rockovskih pionirjev, ki so večino svojih najlepših mojstrovin ustvarili v zgodnjem obdobju kariere. Samo naslovna skladba o koncu mornarske romantike na račun vdora za pristne medčloveške odnose razdiralnih novih tehnologij, je bila dovolj, da si je album že ob izidu prislužil kulten status, saj ta nepozabni zimzelen s svojo izjemno kontemplativno naravo poslušalca še danes popolnoma očara pa čeprav tudi ostale skladbe na albumu nikakor niso 'od muh'.
na vrh