»A Question of Balance« je bil šesti studijski dosežek iz vznemirljive delavnice britanskih simfonično prog rockovskih prvakov The Moody Blues, kateri so si do začetka sedemdesetih že prigarali kulten status in so zato uživali izjemno spoštovanje s strani številnih prog sodobnikov. Na tem nič manj ambicioznem projektu od njegovih studijskih predhodnikov so se Moodyi odločili za zvokovno prevetritev, pristrigli peruti zvočnemu nasnemavanju in za malenkost skrčili tradicionalno bujne simfonične aranžmaje. Obenem so se odločili odkrižati številnih preteklih elementov psihadelike, saj slednja tedaj ni bila več med zvočnimi poroki inovativnosti in je za glasbene pustolovce njihovega renomeja že predstavljala anahronizem.
»A Question of Balance« večinoma vsebuje krajše kompozicije, ki se tradicionalno dobesedno šibijo od mogočnih orkestralnih aranžmajev, razvejanih akustičih pasaž, hipnotičnih večglasij in ritmične dinamičnosti. Otvoritveni »Question«, kjer kraljujeta eterični glavni vokal ter akustična kitara v režiji njegovega avtorja Justina Hawywarda, je eden izmed najbolj slikovitih zimzelenov v povesti teh britanskih legend in brez dvoma daleč najbolj prepoznavna kompozicija na albumu. Ta brezčasna kompozicija je zaznamovana z galopirajočim ritmom, prijetno harmoniziranimi, akustičnimi kitarskimi pasažami, pompoznimi orkestralnimi aranžmaji na melotronu ter mogočnimi vokalnimi harmonijam. K njeni prepoznavnosti je gotovo veliko prispevalo tudi pacifistično besedilo s kritiko tedaj še vedno tleče vietnamske vojne, kar pomeni da so se Moodyi prvič v svoji karieri drznili dregniti v žerjavico z očitno družbeno kritiko. Originalni naslov skladbe bi se sicer moral glasiti »A Question of Balance«, a so se ga na koncu odločili skrajšati.
Na z mističnim ambientom prepredenem »How Is It (We Are Here)« se izkaže klaviaturist Mike Pinder, kateri s pomočjo melotrona ustvari kopico hipnotičnih zaves in s svojim skrivnostnim vokalom dodatno zabeli izjemno vzdušje. Ray Thomas se v vlogi glavnega pevca odlično preizkusi na pastoralni ljubezenski baladi »And The Tide Rushes In«, kjer prijetno, svečano vzdušje v ozadju ustvarjajo okusni aranžmaji na mandolini, akustični kitari in melotronu. Thomas je navdih zanjo menda dobil po prepiru z ženo na kar sugerira tudi besedilo, ki ne vsebuje srečnega konca.
Eterična poslastica »Don't You Feel Small« na kateri se ob spremljavi razposajene flavte in hipnotičnih vokalnih harmonij v vlogi glavnega pevca preizkusi basist John Lodge je tako rekoč prototip Moddy Blues misticizma z vznemirljivim časovnim prehodom v srednjem delu. Zanimivo, da je bil njen avtor bobnar Graeme Edge, ki je notri prispeval tudi šepetajoči spremljevalni vokal. Lodgeova stvaritev »Tortoise And the Hare«, ki navdih črpa iz stare basni o želvi in zajcu in na kateri je moč zaznati nekaj psihadeličnih ambientalnih fines, vsebuje za običajne Moody razmere precej krepak kitarski rif, medtem ko so nalezljive vokalne harmonije vnovič na izjemni ravni.
Za radijski hit ustvarjena in s čudovitimi akustičnim aranžmaji ovenčana Haywardova umetnina »It's Up to You«, kjer še posebno navduši super melodični in na deseto potenco emocionalni, skorajda Beatlovski refren, za čuda ni doživela zaznavnega odmeva, kar je res pravcata škoda. Psihadelično-pastoralni »Minstrel's Song«, kjer ob mogočni akustični spremljavi vladajo hipnotične vokalne harmonije, vsebuje zanimiv preobrat v 'veselo' ambientalno sekcijo, kjer pobudo glavnega vokalista prevzame basist Lodge. Z akustičnimi kitarski pasažami podkovani »Dawning Is the Day« je še ena polnokrvna Moody klasika pri kateri ni mogoče zgrešiti, da je njen avtor vsestranski Hayward, ki vnovič presune s svojo značilno, čustveno razkošno pevsko predstavo, medtem ko se v ozadju bohotijo mogočni orkestralno-pastoralni aranžmaji na melotronu in flavti. Na žalostinki »Melancholy Man« pride vnovič na svoj račun klaviaturist Pinder, ki s pomočjo neutolažljivih zborovskih večglasij, ustvari resnično pretresljivo vzdušje.
Zaključni »The Balance«, kjer pobudo prevzameta Pinder v vlogi recitalista in Lodge kot glavni vokalist v refrenu, je nekakšno konceptualno nadaljevanje otvoritvene klasike »Question«, kar pomeni, da se vnovič nanaša na grozote vietnamske vojne, a s pomembno razliko v besedilu. Medtem, ko se je »Question« nanašal na negativne aspekte in nesmiselnost vojn nasploh, se pozitivistično-optimistično sporočilo »The Balance« nanaša na zmožnost odpuščanja in potencialno bratstvo med navideznimi, umetno ustvarjenimi sovražniki, se pravi na končno zmago ljubezni nad sovraštvom. Tovrstni optimizem se lepo zazna sredi slavnostnega refrena, kjer zavladajo prešerno razpoložena večglasja in simfonične zavese na melotronu.
Z »A Question of Balance« so The Moody Blues še utrdili svoj sloves 'ljudskega' progresivno rockovskega banda in se z odstranitvijo kompleksne tehnike nasnemavanj, ki je zaznamovala prejšnje albume, zvokovno nekoliko prilagodili tedanjim odrskim zmogljivostim, kar je znatno olajšalo koncertne nastope. Odziv na album je bil že ob izidu izjemen, saj se je z lahkoto uvrstil na prvo mesto britanskih in tretje mesto ameriških lestvic, medtem, ko se je »Question« povzpel vse do drugega mesta britanskih lestvic, kar pomeni, da so še vedno igrali eno izmed ključnih vlog pri popularizaciji progresivnega rocka.
na vrh