Jethro Tull: A Passion Play

Jethro Tull so se na vročih krilih nepozabne mojstrovine "Thick As a Brick" (1972) napotili v Francijo, kjer so v legendarnem studiu Chateau D'Herouville začeli snemati nov konceptualni album, katerega glasbena podoba se je od začetka snemanja do izida korenito spremenila. V omenjenem studiu so jih namreč ves čas snemanja spremljale številne, skoraj neverjetne težave med katerimi velja omeniti nezgode s snemalno opremo in zastrupitev nekaterih članov skupine s pokvarjeno hrano. S tem kar so posneli so bili na koncu močno nezadovoljni zato so se vrnili nazaj na domača angleška tla ter vse skupaj začeli znova, tokrat z jasno začrtano vizijo. Večina posnetkov iz Chateau D'Herouville, katere je Ian Anderson nekoliko cinično poimenoval "d'isaster tapes", se je po manjši nadgradnji znašlo na naslednjem studijskem albumu "Warchild" (1974) medtem, ko so preostali pristali na dvojni kompilaciji "Nightcap" (1993). V Londonu pa so na koncu posneli še eno epsko stvaritev, ki je iz logističnih razlogov ponovno razdeljena na dva med seboj povezana dela, ki tvorita celoto tako kot je bilo to značilno za "Thick As a Brick". Tu pa se tudi končajo vse podobnosti med obema konceptualnima albumoma.

"A Passion Play" ima namreč dosti mračnejše vzdušje in koncept, ki se vrti okrog življenja in smrti, seveda spet na njihov tradicionalno ciničen in hudomušno zajedljiv način, poln angleškega črnega humorja. Kljub pridevniku "pasijon" ne gre za religiozni koncept oziroma prikaz pomembnih dogodkov iz Kristusovega življenja temveč za še eno posmehljivo satiro banalnosti vsakdanjih družbenih razmer, katere se nadaljujejo tudi v posmrtnem življenju. Glavni junak albuma namreč po smrti, v stilu Dantejeve "Božanske komedije", potuje v onostranstvo, kjer ugotovi da se to pravzaprav bistveno niti ne razlikuje od stvarnosti. Pekel je tu denimo veliko birokratsko leglo polno nesmiselnih opravil s hudičem v vlogi direktorja podjetja, ki z vedno istimi administrativnimi nalogami muči podrejene duše.

"A Passion Play" je v glasbenem pogledu zagotovo najbolj kompleksen in nepredvidljiv album skupine saj so na njem tako rekoč šli do skrajnih meja svojih glasbenih zmožnosti ter ustvarili še en album, ki je pomenil mejnik v avanturističnem svetu progresivnega rocka. Poudariti velja, da je to album, ki vsebuje tudi največ elementov jazz rock fusiona, kolikor so si kdaj privoščili, čeprav nikoli ne prevzamejo dominantne vloge. Jethro Tull se tudi tokrat držijo svojega prepoznavnega zvoka za katerega je značilna predvsem mešanica hard rocka, folka in klasike. Posamezni aranžmaji so to pot še kompleksnejši, prav tako harmonije med posameznimi inštrumentalnimi sekcijami, ki so ponovno na zavidljivo visoki ravni in predstavljajo sam vrh glasbenih zmožnosti neugnanih trubadurjev. Neuničljivi Ian Anderson, sicer že prej vrhunski multiinštrumentalist, je tokrat prvič poprijel tudi za saksofon prek katerega je v album vnesel kar nekaj elementov jazza medtem, ko je veseljak med klaviaturisti, John Evans, še popestril svoj nabor klaviatur ter albumu dal še bogatejše teksture, predvsem prek solaž na hammondkah. Martin Barre s svojimi številnimi domiselnimi rifi in solažami skrbi predvsem za rockersko plat medtem, ko sta se Jeffrey Hammond na basu in Barrie Barlow na bobnih že na prejšnjem albumu izkazala za zmagovito ritem sekcijo, polno duhovitih domislic in neukročene energije.

"A Passion Play – Part 1" se po stopnjujočih taktih in šumenju odpre z relativno kompleksnim in poskočnim uvodom, ki šele po nekajkratnih poslušanjih postane zares melodičen. V pestrem naboru inštrumentov, ki gradijo šegav ritem prednjačijo Ianova mojstrska flavta in pihala. Po žvižganju vpade kratka pasaža na akustični kitari, kateri na čudovit način sledi Ianov vokal, poln patosa in melanholije, katerega lepo dopolnjuje nežna melodija na klavirju. Ta del vsebuje številne umirjene pasaže na akustični kitari, ki ohranjajo sproščeno vzdušje. Nakar sledi zlovešč in jazzersko obarvan prehod poln kompleksnih solaž na hammond orglah in električni kitari. Po prehodu na bobnih se prelevi v kompleksen in hiter tempo, kjer kot nosilec glavne melodije kraljujejo soprano saksofon. Nakar ponovno vpade tiha pasaža, kjer Ian nadaljuje s svojim vživetim liričnim doprinosom. Kompozicija nato dobi rahel keltski pridih ter zopet postane zelo kompleksna. Za naraščajoče vzdušje poskrbijo predvsem odlične pasaže na akustični kitari in bobnih, ki dajo glasbi plešoč ritem. Ian s svojim karizmatičnim vokalom ves čas lepo povezuje lirični koncept. V tem trenutku nastopijo tudi odlične kitarske pasaže. Nakar nastopi del, kjer se v ozadju izmenjavajo kitara in pihala. Zatem pobudo prevzame Ianova vselej izjemno energična in dinamična flavta, katero izjemno lepo dopolnjujejo kompleksne linije kitare ter dinamično bobnanje. Tedaj nastopi duhovita, a tudi rahlo zlovešča pasaža z navitim tempom, kjer ponovno vpade Ianov posmehljiv vokal. Aranžmaji so do tega trenutka že zelo kompleksni, kar glasbo napolni še z dodatno energijo. Vmes za kratek čas vpade tudi duhovita naracija, ki jo nadaljuje Ianov vokal. Neverjetno je na kako čudovit način se klavir in kitara dopolnjujeta s saksofonom, hammond orglami in bobni, ki ves čas dramatizirajo vzdušje. To ves čas niha nekje med zloveščim in šegavim (Jethro Tull pač skoraj nikoli ne morejo biti čisto resni tudi, če to hočejo in tudi to je ena od njihovih glavnih odlik, ki jih razlikuje od večine ostalih progresivnih skupin). Nato se tempo za nekaj časa umiri in preide v del, kjer sta klavir in kitara v vlogi glavne ritem sekcije, čemur sledi še en odličen liričen del, kjer ponovno navdušuje Ianov unikaten vokal, ki v tem trenutku vsebuje tudi osrednji verz kompozicije. Temu sledi fantastičen prehod v rahlo psihadelično sekcijo, kjer Ian ponovno poprime za akustično kitaro in prek nje narekuje umirjen ritem medtem, ko ostali inštrumenti za trenutek utihnejo oziroma se postopoma umaknejo v ozadje.

S tem se na klavirju konča prvi del predstave. Temu sledi satirična zgodba "The Story Of The Hare Who Lost His Spectacles". Lahko bi se reklo, da gre za posmehljivo basen z obveznim moralnim naukom, kjer Jeffrey Hammond na izjemno duhovit način recitira zgodbo, katero v ozadju ves čas spremlja otroška glasba v stilu risank iz 50ih kot sta denimo Tom in Jerry. Štorijo, ki se vrti okrog sklerotičnega zajca, ki išče svoje naočnike, ker je brez njih tako rekoč popolnoma slep, odlikuje klasičen britanski črni humor, ki ga marsikdo ne bo razumel medtem, ko bo ostalim zagotovila vsaj nekaj minut smeha. Sklerotični in paranoični zajec začne s svojimi težavami prek posrednikov nadlegovati ostale živali med njimi tudi modro sovo, ki mu na koncu svetuje, da se v kengurujevem trebuhu napoti k okulistu. Sporočilo štorije je, da se iz muhe nikoli ne dela slona, če se le da. Dobra humoreska, ki se prav lepo prileže po vseh dramatičnih in kompleksnih glasbenih pasažah prvega dela "pasijona" ter poskrbi za malce sproščene zabave kot recimo takrat, ko v gledališču nastopi odmor med dvema dejanjema. Ponovna izdaja v vlogi bonusa vsebuje tudi dokaj grotesken, po monty pythonovsko začinjen video omenjene zgodbe, kjer se lahko smejimo Jeffreyu Hammondu našemljenemu v hudiča, paranoičnim baletkam s smešnimi frizurami in nastopajočim živalskim likom med plesom (med slednjimi sta najbolj groteskna prav gotovo povodni konj in gospod žabec s cilindrom). Vse skupaj deluje tako groteskno in starinsko, da je celo zabavno.

"A Passion Play – Part 2" se začne takoj po izteku prej omenjene humoreske, kjer se tekoča plesna glasba, podložena na akustični kitari in zvokih flavte, nadaljuje vse do trenutka, ko na odličen način vpade Ianov vokal, ki predstavi novo poglavje v potovanju na "drugo stran". Druga sekcija se opazno razlikuje od prve saj je še kompleksnejša in vsebuje še več nepredvidljivih pasaž. Vendar hkrati ohranja povezavo in zvok, ki je odlikoval tudi prvi del za kar skrbi odlična uporaba alt saksofona, orgel in električne kitare. Ti inštrumenti tvorijo glavne solaže, ki se med seboj neverjetno lepo dopolnjujejo in prepletajo. Po tem se glasba z odlično kombinacijo hammondk in bobnov spet zasuče v drugo smer. Sledi še ena krajša pasaža na akustični kitari z do konca vživetim Ianovim vokalom. Kompleksen ritem pa odličen vpad klaviatur na čelu z orglami sta glavni odliki srednjega dela kompozicije. V naslednjem trenutku se kompozicija ponovno zasuče v drugo smer za kar poskrbijo energične kitarske pasaže, katere skladno dopolnjujejo orgle in flavta. Ianov vokal vpade ravno ob pravem trenutku, po njegovih flavtisitčnih mojstrovinah. Zlasti navdušujoč je keltski motiv ob zaporednem menjavanju harmoničnih pasaž na saksofonu, flavti, klaviaturah in kitari. Ne gre prezreti tudi številnih posebnih zvočnih efektov, ki duhovito dopolnjujejo tako inštrumentalne kot lirične pasaže. Proti izteku se kompozicija prek akustične kitare in udarcev gonga skoraj popolnoma umiri, ko kar naenkrat spet vpade nabrušena Barrejeva kitara, ki naznani eno najbolj navdušujočih sekcij in veliki finale celotnega albuma. Tu kraljujejo izjemno duhovite in energične pasaže med katerimi izstopa delo na električni in akustični kitari, ki ta del privedeta v dokaj trde vode. Ta traja vse do trenutka, ko prek pihal in klaviatur nastopi baročna sekcija, ki se potem spet prevesi v naelektreno, hard rockersko. Pravzaprav je konstantnih menjavanj sekcij v tem delu kompozicije tako veliko, da bi bilo nesmiselno razčlenjevati vsako posebej. Nekaj tako osupljivega pač ni moč opisati z besedami. Na koncu se prek zmagovitega Ianovega verza "There was a rush along the Fulham Road into the Ever-passion Play" ponovi osrednja tema prvega dela kompozicije, čemur sledi nagel iztek. S tem je konec tega nenavadnega vendar čudovitega glasbenega in liričnega potovanja po zagrobnih prostranstvih na katerem nas je zabavala z vsemi žavbami namazana Ianova druščina klenih in duhovitih trubadurjev, ki je tudi tokrat prekosila samo sebe.

Jethro Tull so z "A Passion Play" znova naredili nemogoče in ustvarili še eno mojstrovino, ki se lahko povsem enakovredno kosa z njihovim magnum opsuom "Thick As a Brick", čeprav ima opazno manj njegove melodičnosti in šegavosti. Koncept in vmesna humoreska sta tudi tokrat samo za poslušalce širokih intelektualnih pogledov, ki so vselej sposobni izklopiti racionalizem in ga zamenjati s koščkom britanskega črnega humorja. Največja odlika "A Passion Play" je v tem, da poslušalca, zlasti po večkratnih poslušanjih, bogato nagradi. Verjetno bolj kot katerikoli album v njihovi zgodovini. Morda res ne sodi med njihove najbolj dostopne albume zagotovo pa sodi med najbolj nagrajujoče. Njegove duhovite in bogate inštrumentalne sekcije so še danes vir navdiha za številne moderne prog rockerje. Gre za svojevrsten primer mojstrovine progresivnega rocka, ki je dobila pravo priznanje šele čez vrsto let.

Pravzaprav je že od samega začetka vsakršen poskus ustvariti pasijon (pa naj bo ta še tako drugačen od klasičnega svetopisemskega pasijona) v kontekstu rock glasbe pustil Jethro Tull ranljive za napade vsakršnih samozvanih glasbenih kritikov za katere je album predstavljal kapljo čez rob oziroma "vrhunec vseh glasbenih ekscesov" (besedna zveza katero so radi uporabljali za vsakršen album, ki je predstavljal prestop meje njihovih ozkih glasbenih pogledov). Kritiki na čelu s Chrisom Welschom (ki je bil do tedaj vedno naklonjen skupini in se jim je kasneje celo osebno opravičil za svojo zgrešeno kritiko) so svojo vsesplošno omejenost grobo izkoristili za odkrit napad na album in skupino. Pravi glasbeni ljubitelji in fani skupine se seveda niso kaj prida ozirali na to novinarsko zaroto saj so brez težav zaznali pravo vrednost mojstrovine, katero so v ZDA nagradili s prvim mestom na glasbenih lestvicah medtem, ko je v VB pristal na še vedno uglednem trinajstem mestu. Podobno novinarsko hajko so istega leta doživeli tudi Yes s svojim veličastnim, a še vedno pogosto nerazumljenim magnum opusom "Tales From Topographic Oceans", kar je jasno pričalo tem, kako je bila večina tedanjih glasbenih kritikov oddaljenih od realnosti oziroma večine poslušalcev (res, kako zelo drugačni časi so bili to).

Skupina se je po izidu albuma, še razmeroma neobremenjena s kritikami, podala na uspešno turnejo, kjer so "A Passion Play" igrali v njegovi celoti. Načrtovali so celo gledališko in filmsko uprizoritev celotnega albuma (kar je razvidno tudi iz prej omenjenega videa) vendar so to idejo kasneje zavrgli. Sicer vedno kleni Ian Anderson, povsem razumljivo, ni preveč dobro prenesel vseh prej omenjenih kritik (kaplja čez rob oziroma vrhunec primitivizma je bil, ko so novinarji kar samodejno oznanili osmrtnico skupine ter sprožili debele poglede članov skupine, ko so ti naslednji dan brali o tem!) zato se je že z naslednjim albumom odločil za temeljit slogovni zasuk v drugo smer in nazaj h krajšim skladbam, ki pa je pomenil še eno novo poglavje v tedaj nenehnem raziskovanju glasbenih zmožnosti skupine, ki je z "A Passion Play" samo še potrdila svoj status enih izmed glavnih nosilcev razvoja progresivnega rocka. S kritiki pa se še dolgo niso pobotali in Ian se je na nekaterih prihodnjih delih kot tudi na koncertnih odrih pogosto norčeval na njihov račun.