Camel: A Nod And A Wink

Z "A Nod And A Wink" so Camel nadvse primerno obeležili tridesetletnico aktivnega snovanja in odkrivanja raznovrstnih glasbenih oblik skozi prizmo neskončnih poljan melodično usmerjenega simfoničnega prog rocka. Po izidu "Rajaz" (1999) in uspešni koncertni turneji leta 2000 je Andy Latimer, kitarist, pevec, flavtist in osrednji glasbenik skupine, ponovno pošteno zavihal rokave in ponudil še eno mojstrovino izpod rok ene izmed redkih skupin progresivnega rocka 70-ih, ki je ostala inovativna tudi v 21. stoletju. Andy je ob pomoči svoje družice Susan Hoover, ki je že vrsto let odgovorna za večino njihovih besedil in glavnino konceptov (seveda v primerih, da gre za konceptualni album), kanadskega klaviaturista Guya LeBlanca, bobnarja Denisa Clementa in dolgoletnega basista Colina Bassa, posnel še en imeniten album, ki tako glasbeno kot simbolično vrže luč na korenine in razvoj skupine, ki si je že zdavnaj zagotovila svoj status med največjimi imeni progresivnega rocka. "A Nod And A Wink" je torej nekakšen simboličen prerez njihove dotedanje glasbene poti. Camel so tudi tokrat ustvarili izjemno raznovrsten album, ki zaobjema mnogotere aspekte progresivnega rocka z velikim poudarkom na slastnih simfoničnih aranžmajih, milozvočnih pasažah Andyeve kitare in izbranih zvokih klaviatur ob katerih si bodo prste polizali vsi ljubitelji kompleksnih melodij. Se pravi; album vsebuje vse glavne prvine skupine ob tem, da Camel zopet ponudijo nekaj novega. Poleg globoke retrospektivne obarvanosti je na albumu zaznati tudi nekaj simboličnih posvetil nekaterim sodobnikom iz sveta progresivnega rocka 70ih (Genesis, Jethro Tull, Pink Floyd, itd). Camel so na nekaterih delih nalašč vnesli nekaj značilnih glasbenih atributov teh skupin. Za razliko od odličnega predhodnika "Rajaz", kjer je imela Andyeva kitara osrednjo vlogo, je tokrat znotraj posameznih kompozicij veliko več prisotnosti flavte in raznovrstnih klaviatur, ki dajejo albumu precej bolj pastoralno vzdušje. To posredno prispeva k še večji raznolikosti vzdušij na posameznih skladbah znotraj katerih je ob vsakem vnovičen poslušanju moč odkriti nekaj novega. Kar se splošnega  vzdušja tiče pa gre sicer za enega izmed njihovih najbolj sproščenih in vedrih albumov sploh.

"A Nod And A Wink" je posvečen originalnemu klaviaturistu Petru Bardensu (1944 - 2002), ki se je istega leta veliko prezgodaj poslovil tudi od vseh tistih, ki smo po tihem še vedno verjeli v ponovno združitev njihove klasične zasedbe (Latimer, Bardens, Andy Ward in Doug Ferguson), kot tudi vsem dotedanjim članom skupine, ki so tako v ugodnih kot težkih časih pomagali oblikovati njihov zvok in poskrbeti, da se ime skupine med ljubitelji simfoničnega prog rocka še danes izgovarja z velikim spoštovanjem.

Naslovna "A Nod And A Wink" se odpre z žvrgolenjem ptic, zvoki mlina na veter in tiktakanjem ure nakar sledi odličen vpad prelestne flavte, podložene na mehki liniji bogate palete klaviatur s številnimi efekti na sinthih. Flavta polagoma gradi osrednjo melanholično melodijo ob spremljavi klaviatur ter ustvarja pastoralno ozračje vse do trenutka, ko se pridruži vokal. Po žvižgih in številnih efektih sledi odločen prehod na Andyevi električni kitari in hammondkah, ki v hipu ustvarijo neverjetno magijo, svoje pa dodajo še okusni orkestralni aranžmaji s katerimi kot ponavadi Camel ne skoparijo. Delo je polno raznovrstnih preobratov in kompleksnih inštrumentalnih sekcij. V poplavi raznovrstnosti pa bi vseeno izpostavil odličen, melodičen refren, ki ga ustvari Andyev vokal, ki je kot ponavadi poln patosa in nežna linija klaviatur. "Simple Pleasures" je še ena imenitna in domiselna kompozicija, ki v njihovem ustvarjalnem opusu ponovno ponudi nekaj novega, vsebuje pa tudi en verz, ki se nanaša na prejšnji album. Odpre se kot subtilna balada na počasnem ritmu z melanholičnim vokalom, tolkali in številnimi efekti na sinthih nakar jo imenitna kitarska pasaža odnese v nekoliko bolj astralno obarvane inštrumentalne vode. Tudi "A Boy's Life" ima umirjen, baladeskni uvod. Akustična kitara in subtilni vokal pleteta nežno melodijo vse do trenutka, ko vpadejo čudoviti orkestralni aranžmaji. Temu sledi zanimiva inštrumentalna sekcija, kjer imajo glavno besedo LeBlancove klaviature in Andyeva drseča kitara, ki polagoma v prepletu ustvarjata veličastno simfonično vzdušje in vedno znova dokazujeta zakaj sta osrednja inštrumentalna stebra skupine. Sledi odlični "Fox Hill", ki je po ritmični strukturi in številnih drugih prvinah več kot očitno posvečen njihovim glasbenim "sorodnikom" Genesis. Gre za eno izmed najbolj zanimivih in raznovrstnih stvaritev na albumu, ki bo v hipu navdušila tudi vse ljubitelje neo prog rocka saj je bazirana na tipičnem neo prog ritmu, ki pa je seveda, reci in piši, v marsičem nastal tudi kot posledica vpliva Camel na razvoj tega žanra prog rocka. Andy tokrat po svoji vokalni predstavi več kot očitno spominja na legendarne vokalne manierizme nepozabnega Petra Gabriela. Kdor bo odkril to očitno podobnost ga bo gotovo spreletel hudomušen nasmeh. Ob prvem prehodu sledi izjemno zanimiva inštrumentalna sekcija na kitari in sinthih, ki me precej spominja na Genesis klasiko "Squonk". Temu sledi prvovrstna kitarska solaža in epski refren ob spremljavi klaviatur. Tedaj se izmenja še kar nekaj raznovrstnih inštrumentalnih sekcij med katerimi je ena boljša od druge. Za finale pa nastopi še sanjska Andyeva solaža na flavti, podkrepljena na ambientalnih klaviaturah. Prvovrstna simfonična poslastica, ki vsaj delno ponudi odgovor na to kaj bi se zgodilo, če bi obe skupini zmešal skupaj. Presenečenj pa še zdaleč ni konec! Sledi pastoralno obarvani "The Miller's Tale", kjer Andy na akustični kitari ponudi nežne melodije, podkrepljene na na subtilnih klaviaturah. Ta skladba me precej spominja na nekatera solo dela Anthonya Phillipsa, ki je večini najbolj znan kot originalni kitarist Genesis saj vsebuje tisto pravo romantično keltsko vzdušje. To se razcveti zlasti po vpadu čudovitih orkestralnih aranžmajev in zborovskih vokalnih harmonij. Čista pravljica za vse ljubitelje keltske pastorale in simfonike. Če je bil "Fox Hill" prežet z duhom Genesis pa je "Squigely Fair" izjemno zanimiv hibrid med klasičnimi Camel in prvaki progresivnega folk rocka Jethro Tull saj je tu moč zaznati glasbene prvine obeh omenjenih skupin. Po uvodnem kriku petelina sledijo čudovite pasaže na kitari, ki gradijo odlično osrednjo melodijo, ki ob prepletu klaviatur in ritma dosežejo tisto pristno simfonično magijo, ki smo jo bili vajeni predvsem v najboljših letih skupine. Kompozicija pa dobi popolnoma drugačen obraz, ko vpade flavta, ki ji postopoma prinese folk rockovski šarm, ponavadi značilen za Jethro Tull. Glavi "krivec" za to je Andy, ki tu odigra eno najboljših solaž na flavti v svoji karieri, ki je vredna samega mojstra mojstrov tega inštrumenta - Iana Andersona. No, Andyeva podobnost z Ianom pa po široki inštrumentalni sekciji postane še bolj očitna v drugem delu skladbe, kjer po nežni melodiji na flavti ubere vokalni pristop, ki več kot očitno spominja na starega dobrega "potepuha". Tolikšne vokalne raznovrstnosti si Andy do tega albuma še nikoli ni privoščil, kar priča o tem, da je tudi kot pevec skozi leta začel nastopati vse bolj suvereno. Zaključni "For Today", ki je posvečen tistemu človeku, ki je usodnega 11/9/01 skočil v globino z ene izmed gorečih stolpnic, je eno najbolj žalostnih, a tudi najlepših del kar so jih kdaj ustvarili. Gre za prvovrstni zaključni ep, kjer se v popolno kombinacijo združita tako veličastnost kot nepopisna melanholija, ki poslušalca s svojo iskrenostjo pretreseta od nog do glave. Veličastni orkestralni aranžmaji in tenkočutne kitarske pasaže se ves čas prelivajo v nepopisni melanholiji ter gradijo neverjetno vzdušje. Slednje še poveča vnos zborovskih vokalnih harmonij. To je tista prvovrstna magija, ki odnese poslušalca skozi osebno katarzo, kakršno so bili sposobni razen njih pričarati samo še kakšni Pink Floyd. "For Today" je pravzaprav kar nekakšen duhovni ekvivalent Pink Floyd klasike "High Hopes" saj tudi za Camel predstavlja simbolično, a na srečo še zdaleč ne dokončno slovo (namreč prvih trideset let obstoja). Vseeno pa bi tudi v primeru, da bi šlo za zaključno delo njihove kariere mirno lahko rekel, da ne bi mogli izbrati primernejšega.

"A Nod And A Wink" je še ena mojstrovina visoke izpovedne intenzivnosti, ki je nastala v režiji te neuničljive skupine, ki je kljub kriminalno nizki stopnji prepoznavnosti, tudi v novem tisočletju sposobna ustvarjati visoko kreativna in inovativna dela. To je za Camel še en album več, ki poslušalca na mah osvoji s svojimi transcedentalnimi simfonijami in izjemno energijo, ki seva iz vseh por posameznih kompozicij. "A Nod And A Wink" je izjemno tekoč, barvit in sproščen album, ki z originalno "kameljo" magijo in kančkom nostalgičnega šarma, v trenutku očara tako dolgoletne ljubitelje skupine kot vse tiste ljubitelje progresivnih glasbenih oblik, ki ob kompleksnosti cenijo tudi visoko stopnjo melodičnosti in srčnosti, torej dveh prvin katerih Camel ni nikdar manjkalo.