Po izidu "Nightfall In Middle-Earth" (1998), konceptualne mojstrovine, ki je postavila nova merila za ta band za katerega je tako ali tako veljalo, da ne more narediti praktično nobene napake in se je od večine drugih nemških melodično metalskih skupin vedno razlikoval po svoji želji po nenehnem glasbenem razvoju, se je skupina vrnila z, lahko rečem, v mnogih pogledih še kompleksnejšim albumom. Pa čeprav tokrat brez kakršnega koli osrednjega fantazijskega koncepta, kar pa tiste, ki jim je na prvem mestu njihova glasba nebi smelo niti najmanj motiti.
Od svoje prve plošče "Battalions Of Fear" (1987) je skupina iz plošče v ploščo napredovala ter razvijala in izpopolnjevala svoj slog. Iz klasičnega metala stare šole so se preusmerili v simfonični in epski power metal, navdihnjen s fantazijskimi liričnimi motivi, predvsem iz literature J.R.R. Tolkiena, kar se je najbolj pokazalo prav na prejšnji plošči. In prav tak pristop sem ob njenem izidu po pravici pričakoval tudi na "A Night At The Opera". Vendar sem se v marsičem uštel. Ko sem ploščo poslušal prvič nisem bil preveč navdušen in že sem si mislil, da so ga tokrat "slepi čuvaji" iz Hamburga le polomili. A, ko sem jo večkrat poslušal sem spoznal, da sem bil jaz tisti, ki ga je lomil. Ta plošča vsebuje namreč popolnoma drugače grajene skladbe in celoten koncept, ki je skoraj popolnoma drugačen od predhodnika, kar je res pogumna poteza s strani skupine, ki ni želela slediti preprostemu receptu in narediti kopijo prejšnje uspešnice. Zahteva nekoliko več pozornosti, kajti v njem boste še po mnogoterih poslušanjih odkrili nekaj novega, kar prej niste. In to je tisto kar se v tej glasbi oz. melodičnem (v njihovem primeru lahko zdaj mirne duše rečem progresivnem) metalu danes išče! Po drugem ali tretjem poslušanju, ko sem se že navadil na refrene me je plošča popolnoma prevzela. Tokrat ni nobenih vmesnih govornih vložkov, kar je dobrodošla sprememba.
Prva pesem "Precious Jerusalem" je sila melanholična, vendar hkrati tudi udarna kot se spodobi za začetek, krasijo pa jo številni backvokali, torej ena od značilnosti skupine, ki nikoli ni skrivala svojega navdušenja nad Queen (heh, poglejte samo naslov te plošče, od kje vam zveni že znano?).
Sledi ji "Battlefield", komad ki je še najbolj v stilu kakšnega s prejšnje plošče. Ob njej imate res občutek, da ste sredi bitke saj gre za hiter komad, ki je povrhu poln epskih backvokalov. Tretji komad "Under The Ice" je eden od dveh, katerega tema je trojanska vojna. Počasnemu uvodu sledi stalno menjavanje tempa, vsebuje pa tudi izredno lep refren.
"Sadly Sings Destiny" nas s svojim bluesy začetkom dodobra preseneti in temu sledi odličen, melanholični ritem, srednjega tempa, ki nas nekoliko spomni na komad "And The Story Ends" z "Imaginations From The Other Side" (1995).
"The Maiden And The Minstrel Knight" je sijajna polbalada, ki vsebuje tudi baročne vložke. Gre za zelo melanholično pesem, ki govori o neuslišani ljubezni. Ko že mislimo, da je komada konec pa nas preseneti še udarni izhod iz pesmi.
"Wait For An Answer" je ena najbolj kompleksnih sklasb na plošči saj vsebuje tudi nekatere progresivne elemente, pa tudi veliko orkestralnih vokalov.
"The Soulforged" s svojim začetkom malo spomninja na sijajni "Mirror, Mirror" s prejšnje plošče, seveda je to prav tako odličen komad. Odlikuje ga izredna melodika, hitro menjavanje ritmov ter njihovi tako prepoznavni rifi.
"Age Of False Innocence" me je s svojim uvodom asociiral na kak Virgin Steele intro. Gre za pesem, ki govori o Galileo Galileu in njegovemu spopadu z inkvizicijo. Zato temu primerno vsebuje tudi element cerkvenega zbora. Pesem je izredno dramatična, zaključek pa je počasen in nekoliko psihadeličen.
Deveta pesem je "Punishment Divine", ki je nekoliko netipičen komad za Blind Guardian v pozitivnem smislu. Tu pride do izraza predvsem odlični vokal Hansija Kürscha.
"And Then There Was Silence" je naslov desetega komada, ki je izšel tudi kot single in je po mojem mnenju tudi najboljša skladba na plošči ter eden najboljših v zgodovini banda. V več kot 14-ih minutah nas mojstri epskega metala zopet prestavijo v trojansko vojno. Pesem je polna najboljših elementov skupine od epskih refrenov do večglasnih vokalnih harmonij. Temu pa dodajo še veliko orkestralnih elementov, kar izpade zares fantastično. S tem epom se je band dokončno preusmeril v progresivne vode in pustil za seboj še zadnje ostanke svoje powermetalske preteklosti.
Na koncu je kot bonus komad tu še "Mies Del Dolor", oziroma "Harvest Of Sorrow" (kot se imenuje v angleški verziji s singla "And Then There Was Silence"), romantična balada, ki pa je odpeta v španščini. Sicer pa španska verzija sploh ni slaba in pomeni še en nov pristop v glasbi skupine.
"A Night At The Opera" je plošča s katero so Blind Guardian dokazali, da jih ni strah sprememb in eksperimentiranja in to se jim je v polni meri obrestovalo, kajti zrelostna razlika med prejšnjo in novo ploščo je taka kot npr. med "Tales From The Twilight World" (1991) in "Somewhere Far Beyond" (1992), kar je le še en dokaz da se je dolgoletno čakanje na njen izid več kot splačalo. Seveda nekaterim starim fanom skupine "A Night At The Opera" ne bo čisto po godu, saj pomeni nove spremembe, sprememb pa se mnogi bojijo, ker jih ne razumejo.
na vrh