Electric Light Orchestra: A New World Record

"A New World Record" predstavlja tisti zmagoviti album s katerim je legendarna britanska art rockovska institucija Electric Light Orchestra dokončno osvojila še preostali glasbeno ozaveščeni svet, ki je do tedaj še z zadržkom opazoval hitro vzpenjajočega se simfoničnega giganta. Z njim so ELO dosegli huronski uspeh tudi izven ZDA, kjer so do tedaj že uživali sloves ene izmed najbolj priljubljenih skupin tistega časa in kar je morda najpomembnejše – z njim jim je naposled le uspel preboj na domačih tleh, kjer so se jih do tedaj še vztrajno otepali. Tega je bilo zdaj konec in ELO so postali ena izmed komercialno najuspešnejših skupin (album je podiral rekorde na glasbenih lestvicah in dosegal platinaste naklade) in ena izmed najbolj privlačnih odrskih atrakcij tistega časa z razprodanimi nastopi po velikih arenah.

Seveda pa bi bilo vse to povsem brez pomena, če ELO ne bi na "A New World Record" napredovali tudi artistično in na njem ustvarili nekaj izmed svojih najboljših del, ki ga uvršajo med najboljše izdelke njihove kariere. Karizmatični šef skupine, pevec, kitarist in producent Jeff Lynne, sicer tvorec skoraj vseh ELO stvaritev, je tedaj iz sebe kot za šalo stresal klasike za klasiko in je bil menda še sam presenečen nad končnim uspehom albuma in njegovih singlov. "A New World Record" je navrgel kopico zimzelenih pop rock hit singlov kot so "Telephone Line", "Rockaria!", "Livin' Thing" in "Do Ya", ki še danes najdejo svojo pot na radijske postaja širom sveta in ki so se za vekomaj usidrali v srca vseh rock gurmanov.

Slogovno so ELO v svoji unikatni glasbeni mešanici, ki je večinoma slonela na ravnovesju med simfoničnim prog rockom in pop rockom, opazno prevesili tehtnico v prid slednjemu. Album se tako odlikuje po številnih izvrstnih melodično rockovskih stvaritvah, ki jih odlikujejo veličastni orkestralni aranžmaji, temelječi na za skupino zaščitni interakciji med godali in klaviaturami in Lynneove kitarske ter vokalne bravuroznosti izhajajoče iz pristne The Beatles šole. Oba čelista, violinist Mik Kaminski ter izvrstni klaviaturist Richard Tandy so tu ustvarili nekaj izmed najboljših orkestralnih aranžmajev v povesti skupine ter jih odlično vpletli v melodično/pop rockovsko okostje večine skladb. Po pravici povedano so bili ELO vselej opazno boljši pri ustvarjanju krajših in melodičnih pop rockovsko naravnanih del (ki so ponavadi dosegali hit statuse) kot pa kot tvorci kompleksnega simfoničnega prog rocka in ta album je predstavljal logični evolucijski korak naprej. Album je znamenit tudi po tem, da se je na njem prvič pojavil njihov zaščitni znak in logotip, ki ga je predstavljal pisani leteči krožnik. Vse to je skupini dodalo še večji odmerek romantike in misticizma ter jih popeljalo med velesile tedaj novorojenega arena/pomp rocka.

Album odpre mojstrovina "Tightrope", ki je brez dvoma eno najboljših del v povesti skupine. Ta legendarna kompozicija je v svojem uvodu nabita z dramatičnimi, nekoliko mračnimi orkestralnimi aranžmaji nakar se prevesi v poskočno in melodično rockovsko stvaritev. Ta del odlikuje duhovit kitarski rif in Lynneova očarljiva vokalna predstava z nekaterimi (za njegove pojme) dokaj visokimi delnicami. Vmes se občasno izmenjujeta orkestralna dramatika in ženske zborovske vokalne harmonije, ki bistveno pripomorejo k veličastnosti in širini kompozicije. O veliki priljubljenosti te skladbe največ pove podatek, da po svojem izidu ni nikoli izostala na njihovih odrskih nastopih. Sledi po Beatlovsko navdahnjeni mega hit "Telephone Line", ki je čudovita mešanica romantike in nostalgije na povsem svojski ELO način. K njenemu rahlo mističnemu pridihu pripomorejo tudi nekateri zanimivi, občasni efekti na klaviaturah. Njegova struktura je sicer povsem preprosta, a na moč všečna. Melodični refren vsebuje Lynneovo srce parajoče petje in izvrstne spremljevalne vokalne harmonije, ki se neverjetno lepo prelivajo z magičnimi orkestralnimi aranžmaji. ELO so bili vedno svojski mojstri romantičnega patosa in ta stvaritev je še danes ena izmed najboljših kazalcev te sposobnosti.

"Rockaria!", še en veliki hit, v uvodu vsebuje operetni ženski vokal Mary Thomas nakar se prevesi v poskočni rock 'n' roller. Ta odlična skladba še enkrat demonstrira neverjetno sposobnost skupine za kombinatoriko različnih glasbenih slogov, saj gre za unikatno mešanico med blueso, opero, glam rockom in po(m) p rockom. S skrivnostnim vzdušjem zabeljena "Mission (A World Record)" vsebuje melanholičen uvod. V tem trenutku na pamet pridejo celo kakšni art rock/metal konspirativci tipa Blue Oyster Cult. Nakar se prevesi v veličastje imenitnih orkestralnih aranžmajev v glavni režiji godal, ki se odlično prelivajo z Lynneovim variabilnim vokalom (v nekaterih legah ponovno potegne na Johna Lennona) in odločnimi Bevanovimi bobnarskimi prehodi. Še posebno očarajo zaključne vokalne harmonije in pompozni aranžmaji. To je skladba, ki na albumu verjetno najbolj navduši ljubitelje njihove simfo prog rockovske plati. Povsem druge narave, kar pripomore k zelo dobremu kontrastu, je poskočna, a obenem presenetljivo eksperimentalna "So Fine", še ena izmed najboljših del na albumu. Ta vsebuje že skorajda disko utrip (ki bo dosegel še precej večji izraz na njihovih kasnejših izdelkih), zabaven "ula-ula-ula-la" refren kot tudi odličen eksperimentalni inštrumentalni vložek v srednjem delu, kateri temelji na afriških bobnih in elektronskih tolkalih. Sčasoma se v skladbo vključuje vedno več inštrumentov kar povzroči naraščanje vzdušja vse do trenutka, ko ponovno vpade vokal.

Po nenadnem izteku se prelije neposredno v izvrstni "Livin' Thing", še en zimzeleni mega hit, kateri vsebuje romantično-prelestne melodije prek prelivanja dramatičnih vokalnih harmonij in mogočnih orkestralnih aranžmajev. Izvrstne pasaže na violini ji dajejo še zaznaven bližnje vzhodni pridih. To je še eno izmed najboljših del v povesti skupine, ki še danes osupne s svojo melodično izbornostjo in ena izmed ključnih stvaritev pri rojstvu pomp rocka. Tudi baladeskno usmerjena "Above The Clouds" vsebuje zaznaven Beatlovski pridih prek romantične melodije, temelječe na zapeljivih vokalnih harmonijah, zelo dobrih orkestralnih aranžmajih ter prek številnih efektov na Tandyevem mini moogu. Temperamentni rocker "Do Ya", ki izvira še iz časov Lynneove prejšnje zasedbe The Move, je še eden izmed zimzelenih ELO hitov. Zaznamuje ga žgoči kitarski rifi, Lynneov raskavi vokal, ki tu zveni nekoliko ameriško, poskočen ritem ter duhoviti godalni aranžmaji. Njegov erotični refren in kalifornijsko vzdušje razkrivata zakaj je postal takšen hit.

Album v čudovitem slogu zaključi prelepa balada "Shangri-La" (tibetansko ime za paradiž), ki še enkrat na plan prikliče tisti zapeljivi romanticizem, ki ga je bila skupina vselej sposobna z izjemno lahkoto pričarati. Lynneovo melodramatično petje ob dodatnih vokalnih harmonijah spremljajo sanjavi orkestralni aranžmaji in nekateri zanimivi efekti na mini moogu, razločno pa se sliši tudi melotron s katerim so na odličen način ustvarili efekt večjega orkestra. Omeniti velja tudi "Surender", izvrstni pop rocker ter single iz leta 2006, ki izvira iz časa nastanka tega albuma, vendar je bil dokončan šele 30 let kasneje in je izšel na ponovni izdaji tega albuma kot ena izmed njegovih bonus skladb. "Surender" je bila dolgo časa na voljo za dol potegnit na internetu in se je celo uvrstil na britansko glasbeno lestvico kot prva ELO skladba po letu 1986.

"A New World Record" je ena izmed dveh, treh glavnih mojstrovin v povesti ELO, katera bo očitno še na veke vekov navduševala s svojsko magijo posameznih kompozicij in izborno produkcijo v režiji neverjetno ambicioznega in talentiranega glasbenega mojstra in perfekcionista Jeffa Lynnea, kateri je s tem albumom uresničil svoje dolgoletne sanje in uspel iz svoje skupine narediti veliko več kot samo neko vrsto orkestralnih Beatlov. Album je brez ene same ponesrečene ideje in spada med tiste, katerih nakup je obvezen za vsakega resnega glasbenega gurmana. ELO so obdobje svojih največjih uspehov nadaljevali z nezmanjšanim zagonom in do konca 70-ih spadali med najuspešnejše pop rock izvajalce tistega časa. Sledil je fenomenalni "Out Of The Blue" (1977), album, katerega večina izmed privržencev šteje za njihovo največjo mojstrovino in s katerim bodo samo še podkrepili neverjeten uspeh tega albuma.