Iron Maiden so se vrnili s svojim štirinajstim albumom (neverjetno, kako čas beži) s filozofsko obarvanim naslovom "A Matter Of Life And Death". Po "Dance Of Death" (2003), sicer dobrem albumu, ki pa je šepal po kroničnem pomanjkanju novih idej in bledi produkciji, so Iron Maiden spet naredili tisti klasičen album, katerega je užitek poslušati od začetka do konca in v katerem poslušalec ob vsakem vnovičnem poslušanju odkrije nekaj novega. Hkrati pa lahko rečem, da gre za njihov najbolj progresiven album po nepozabnem "Seventh Son Of A Seventh Son" (1988). To ne dokazuje le dolžina posameznih skladb, od katerih jih je kar šest daljših od sedmih minut in dejstvo, da gre za njihov najdaljši album do zdaj, temveč tudi kompleksne in razvejane strukture posameznih del. Album ima seveda znova tisti prepoznavni Maiden zvok, katerega prepoznaš že na milje daleč, pa vendar zveni tako kot noben album skupine poprej in je tako znova nekaj popolnoma unikatnega. Ne spomnim se namreč, da bi imel kateri njihov album tako uravnotežen potek skladb kot celota, sploh kar se tiče enakomerne kakovosti posameznih del. Tu ni kakih opaznih nihanj v kakovosti posameznih skladb, a po drugi tudi ne kakšnih izrazitih favoritov, ki bi po kakovosti posebej izstopali od ostalih, tako kot je bilo to recimo na predhodniku. No, vsekakor najbolj navdušijo tista dela, kjer so vnesli nekaj novih idej, katere so spretno potisnili v svoj tradicionalni zvok ob spretnem izogibanju pretiranih, že slišanih klišejev. Na albumu se čuti tudi to, da so Iron Maiden v zadnjih letih dosegli novo stopnjo zrelosti, kar je razvidno tako po vzdušju celotnega albuma kot prek besedil, ki se v njihovem tradicionalnem slogu sprašujejo o nesmislu vojne in organiziranih religij. Album tako predstavlja najuspešnejši duhovni povratek skupine v 80-a po Dickinsonovem prihodu. Vseeno pa tudi tokrat ne gre več pričakovati kakih peklensko drvečih maršov tipa "The Trooper", kajti večina skladb na albumu je večinoma srednjega tempa. Iron Maiden so z leti pač začeli prisegati predvsem na romantiko in liričnost, čeprav znajo na poslušalčevo uho še vedno še kako dobro usekati.
Album se odpre na skoraj klasičen način z brcajočim udarcem imenovanim "Different World", ki s svojim nalezljivo melodičnim refrenom in marširajočim ritmom uspešno nadaljuje tradicijo otvoritvenih skladb skupine ter poslušalca v trenutku zagrabi. Znotraj skladbe sledi obvezen preplet tercetnih kitarskih harmonij s prepoznavnimi solažami posameznih kitaristov. "These Colours Don't Run" je napol epska stvaritev, ki je še ena izmed tistih veličastnih Maiden stvaritev, ki jo narekuje nenadkriljiva ritem linija dvojca Harris-McBrain. Tudi tokrat lahko poslušalec občuduje Harrisovo poskakujočo bas linijo ter tradiconalne rife kitaristov. Ko nastopijo nenadejane kitarske solaže pa bo lahko ločil Murrayeve hitroprste skovanke, Smithov klasičen pristop in Gersovo umazano drgnjenje strun. Zdi se mi da so ta segment tokrat naposled uspeli veliko bolj izkoristiti, čeprav ta potencial verjetno ne bo nikoli v celoti izkoriščen. No, seveda je eden glavnih elementov pri intenzivnosti in dramatiki posameznih del nepogrešljivi Dickinsonov vokal, ki je tudi tokrat v vrhunski formi. Obe prvi skladbi bosta po vsej verjetnosti postali sestavni del njihovih bodočih koncertnih seznamov. Sledi še ena kompozicija srednjega tempa, ki je prav tako na dobri poti, da se tja uvrsti. "Brighter Than A Thousand Suns" ima, za njihove razmere, nekaj dokaj surovega rifinga, ki pa ga vedno znova umirjajo subtilne akustične kitarske pasaže ter menjajoči Dickinsonovi vokalni razponi. Skladba izrazito spominja na kako izmed njihovih starejših del. Tudi tu je glavna odlika Harrisova drdrajoča bas linija in solaže posameznih kitaristov. To je eden izmed tistih tradicionalnih epov skupine z večdelnimi melodijami, ki vam ob vsakem poslušanju pustijo nekaj novega. "The Pilgrim" je eno izmed zanimivejših del na albumu. Odpre ga značilen keltski rifing in ritem, ki se složno menjava v hitrosti in intenzivnosti. Po duhu je sicer to še eno klasično delo, ki po kitarskih rifih še najbolj spominja na kako delo z začetka 90-ih. "The Longest Day" je nedvomno Harrisov glavni trenutek na album, njegov rožljajoči bas je tu odlično podmazan, Dickinsonovo operetno petje pa eno najboljših na albumu. Ne gre pozabiti tudi na fantastične Nickove rolinge na bobnih. Kitaristi pa tudi tu pokažejo nekaj izmed svojih bolj umazanih rifov, po Murrayevi solaži pa sledi tisti klasičen in nezgrešljivi ketlski Maiden motiv, nakar se ta složno menjava s solažami posameznih kitaristov. Melanholično romantična "Out Of The Shadows" prikaže sodobne Iron Maiden, ki dajejo nekoliko več prednosti romantiki in subtilnosti. Na njem lahko slišimo izjemne tercetne pasaže na kitarah. Tudi to je ena izmed skladb, ki združuje zrelost s tradicionalnim zvokom skupine. "The Reincarnation Of Benjamin Breeg", ki je izšel, lahko rečem presenetljivo, tudi kot single, ima tradicionalen melanholični uvod nakar sledi za njihove razmere dokaj hardrockerski rifing z znova odličnim Dickinsonovim vokalom. Intenzivnost skladbe ne popusti in tudi to delo bo vsekakor našlo svojo pot na koncertni repertoar, čeprav skrivnost Bennieja Bregga še vedno ostaja nepojasnjena. Tudi "For the Greater Good Of God" ima izjemno lep in romantičen uvod in znova dokazuje, da Maidni skozi leta postajajo vse večji nostalgiki in romatiki, ki nikakor nočejo tekmovati z aktualnimi metalskimi trendi. Ko nastopi melodičen prehod pridejo vsi najboljši elementi skupine do polnega izraza. Refren je sicer tisti, katerega je bilo moč že velikokrat slišati v njihovih prejšnjih delih, vendar pa skladbo odlikuje precejšnja variabilnost z domiselnim menjavanjem ritmov, rifov in solaž, zaključek pa je tudi nadvse všečen in domiseln. "Lord Of Light" ima klasično Maiden strukturo, počasen intro nakar sledi drveč in marširajoč ritem z obširnimi izmenjavami rifov. Posamezne solaže znotraj te kompozcije so ene izmed najboljših na albumu, prehodi ritma pa so kot vedno navdušujoči. Zaključni ep "Legacy" se odpre z nežnim akustičnim uvodom nakar zagrabi poslušalca s pristnim keltsko-srednjeveškim jeklenim zamahom izjemne atmosfere in melanholičnimi pasažami. Valovanje ritmov in menjavanje pasaž je izjemno tekoče in tudi to pot lahko pohvalim vse tri kitariste. Skladba dokazuje zakaj so bili Iron Maiden vedno pomemben dejavnik v razvoju progresivnega metala. Poslušalec, ki jih že dolgo pozna, nekako upravičeno pričakuje, da je njihova zaključna skladba najboljša ali vsaj ena izmed boljših del na albumu in "Legacy" ta sloves tudi potrjuje.
Za razliko od predhodnika je produkcija tokrat odlična. Zvok skupine je to pot izjemno živ in daje občutek, da je bil rezultat skupnega studijskega performansa in ne posameznih nasnemavanj kot je danes ponavadi praksa. Prav to pa je eden glavnih dejavnikov, da je vzdušje popolnoma drugačno kot na prejšnjem albumu. Maidni presenetljivo zvenijo pomlajeno in dajejo občutek, da so nekako le uspeli prenoviti stanje duha, ki je že kazal znake zdolgočasenosti. Omembe vredna je tudi popolnoma "retro"naslovnica, ki je prava mojstrovina, sploh v primerjavi s tistimi 3-D skrpucali s katerimi so nas strašili v zadnjih letih, čeprav bi bile lahko čelade vojakov-zombijev nekoliko bolj poudarjeno ameriške.
"A Matter Of Life And Death" na veliko olajšanje in veselje njihovih tradicionalnih poslušalcev dokazuje, da so Iron Maiden še vedno sposobni narediti album, ki se po "Brave New World" (2000) lahko spogleduje z njihovimi najboljšimi deli, pa čeprav je vsakomur že dolgo jasno, da bodo pač njihova najboljša dela vedno pripadala 80-im. Hkrati se takoj opazi, da imajo sicer kar nekaj novih in zanimiv idej, ki pa jih kljub temu podrejajo svojemu tradicionalnemu zvoku, katerega nikakor ne nameravajo prodati. Čeprav že dolgo niso več med najmlajšimi skupinami, pa so še vedno sposobni ustvariti tisto nepozabno vzdušje, ki poslušalca v trenutku očara s svojo intenzivnostjo in izpovednostjo, ki je značilna samo za njih. Vse to je potrditev, da je "A Matter Of Life And Death" album, ki bo navdušil tako tradicionalne ljubitelje skupine kot tudi osvojil nove poslušalce, predvsem ljubitelje progresivnih smernic znotraj metala. Energetsko prenovljeni Iron Maiden torej znova pokajo od energije in dokazujejo, da so po vseh teh letih še vedno nenadkriljivi mojstri epike, intenzivnosti in inovacije s tem pa tudi potrjujejo zakaj si upravičeno zaslužijo naziv najboljše metal skupine vseh časov.
na vrh