Od izida izvrstnega "Bursting Out" (1978), prvega koncertnega Jethro Tull albuma, je do izida njegovega naslednika preteklo kar lepo število let. V tem času je šla skupina skozi mnoge vzpone in padce, nenehne zvokovne spremembe, zamenjala številne člane in ustvarila vrsto bolj ali manj zanimivih in odmevnih albumov. Po izidu, za običajne Tull standarde, razmeroma mlačnega blues eksperimenta, ki ga je utelešal album "Catfish Rising" (1991), so se Tull podali na napol akustično turnejo, ki je obsegala tudi nekaj, za tedanje koncertne razmere, še precej eksotičnih držav (sem so gotovo spadale Češka, Turčija in Izrael). Ian se je za namene turneje odločil za dokaj neobičajno, a nadvse zanimivo potezo saj je sprejel sklep, da bo skupina nastopala v štiri članski zasedbi, brez klaviaturista, ter z Daveom Mattacksom (Fairport Convention) na bobnih. Slednji se je v skupini znašel na priporočilo njegovega Fairport Convention kamerada, basista Davea Pegga, ki si je tedaj služil kruh pri obeh skupinah. Mattacksov folk rockersko zastavljen, opazno bolj galanten pristop k bobnanju, sploh v primerjavi z regularnim Tull bobnarjem Doaneom Perryem, se je za namene te napol akustične turneje izkazal za nadvse posrečen izbor. Razen tega je Mattacks sem in tja lahko zaigral tudi klaviature ter tako skladno porazdelil zvok skupine med Ianom na flavti, akustični kitari ter mandolini, Martinom Barrejem na električni in akustični kitari ter Peggom na bas kitari ter mandolini. Za skupino, ki je imela v svojih vrstah klaviaturista že od začetka 70ih ter konec 70ih celo dva, je to gotovo predstavljal zanimiv povratek nazaj v čase originalne štiričlanske zasedbe. Temu primerno so opazno poenostavili večino aranžmajev ali dodali nekaj novih (akustične narave kakopak) ter se vrnili k originalnemu kitara-flavta konceptu skupine.
Za turnejo so uporabili zelo zanimiv in nevsakdanji nabor skladb iz vseh obdobij njihove zgodovine, predvsem tiste bolj akustično usmerjene skladbe medtem, ko so pri tistih z bolj udarnim rockerskim podtonom opazno omilili aranžmaje ter jih po večini preoblekli v akustične srajčke. Skupina je na "A Little Light Music" uspešno združila umirjeno z glasnim, hitro s počasnim ter ustvarila nadvse variabilen nabor skladb izmed katerih je bila vsaka posneta na drugi koncertni lokaciji. Nekatere izmed skladb kot so "Life Is a Long Song", "Nursie", "One White Duck", "Look Into The Sun" ter "From a Dead Beat To An Old Greaser", poprej sploh še nikoli niso bile odigrane v živo, kar zagotovo predstavlja eno izmed glavnih privlačnosti tega koncertnega albuma. Na splošno je na njem veliko skladb, katere so ponavadi zelo redko ali sploh nikoli več izvajali v živo. Iz tedaj aktualnega "Catfish Rising" sta tu na srečo samo solidna hard rockerja srednjega tempa "Rocks On the Road" ter "This Is Not Love", k ista tudi najbolj udarna trenutka izmed vseh posnetkov na albumu. Presenečenja si sicer ves čas sledijo ena za drugo. Prvo vsekakor predstavlja ponovna izvedba njihovega prastarega blues rock antema "Someday The Sun Won't Shine For You", prve skladbe s prvega albuma "This Was" (1968), kjer seveda nikakor ne gre brez Ianovega nadvse duhovitega napihovanja na orglicah.
Prijetno presenečenje je tudi izvedba akustičnega inštrumentala "Under Wraps", po mojem edine omembe vredne stvaritve z istoimenske elektronske katastrofe ("Under Wraps", 1984). Skladbi h katerima se skupina prav tako zelo redko vrača sta tudi simpatična Ianova seksualna aluzija "Nursie" ("Living In the Past", 1972) ter akustična balada "One White Duck" z "Minstrel In the Gallery" (1975), odličnega prog albuma na katerega se zadnja leta (iz neznanih vzrokov) na koncertih nastopih precej redko spomnijo. Precejšno presenečenje predstavlja tudi zelo dobra izvedba angleške tradicionalne folk skladbe (katero so med drugim priredili tudi Fairport Convention in Traffic) "John Barleycorn". Slednjo so izvedli na prigovarjanje grškega glasbenega zvezdnika Georgeja Dalarasa (slednji sodeluje tudi med njeno izvedbo, njegov vokal se nahaja na italijanski in grški izdaji albuma). Tull sladokuscem bo v veliko veselje tudi odlična izvedba dolgo pozabljenega blues hard rockerja "Look Into The Sun" ("Stand Up", 1969), eden izmed njihovih prvih singlov, katerega so obogatili z dodatnimi bluesy aranžmaji, antemični "Christmas Song" (ki ga Ian sarkastično napove kot "magični čas za spiritualni dvig posameznika in obdobje, ko se ne spodobi razno opijanje, prenažiranje ter standardno občevanje s tremi različnimi živalmi….torej, te opozarjam David Pegg") ter "From a Dead Beat To an Old Greaser" ("Too Old To Rock 'n' Roll, Too Young To Die", 1976), katero so prav tako potegnili iz naftalina. Zelo dober eksperiment predstavlja tudi inštrumentalna izvedba "Pussy Willow" ("The Broadsword and the Beast", 1982), Ianove najbolj znane seksualne aluzije, ki je po mojem celo boljša od studijske verzije, predvsem na račun odličnih baročnih aranžmajev.
Od ustaljenih klasik je tu zgolj peščica in še te vsebujejo opazno spremenjene in na pravih mestih dodane akustične aranžmaje kot so "Living In the Past", "A New Day Yesterday", "Bouree" ter obvezna "Locomotive Breath". Ne smem pozabiti tudi na odlično reggae verzijo "Too Old To Rock 'n' Roll" z okusnim uvodom na mandolini. Na koncu njene izvedbe Ian pove tudi eno izmed najboljših izmed njegove pestre zbirke sarkastičnih anekdot - kako se je "Martin na račun denarja obiskovalcev koncertov napotil na izlet na nek otok v Karibih, kjer naj bi ta znani ženskar med drugim spoznal ogromno atraktivnih žensk. Martin ima namreč navado, da vsako noč gosti po 200 žensk v njegovi postelji…oprostite, 200 žensk v njegovih mislih". Zanimivo je tudi dejstvo, da gre za enega redkih Tull posnetkov, ki ne vsebuje njihove na koncertih obvezne klasike "Aqualung" ("Aqualung", 1971), kar me osebno niti malo ne moti saj je bil album zastavljen predvsem kot predstavitev nekaterih del, katerih običajno sploh ne izvajajo. Ponovna izdaja razen opazno izboljšanega zvoka ne prinaša ničesar novega, nobenega dodatnega posnetka denimo, a po eni strani je tako še boljše saj se tako ohrani tisti pristni duh originalne izdaje.
"A Little Light Music", kljub vsem njegovim številnim odlikam in posebnostim med katerimi izstopa odlična izvedba na novo aranžiranih klasik in obskurnejših del, ni primerljiv z imenitnim "Bursting Out", ki je bil eden najboljših koncertnih albumov 70ih, je pa vsekakor izjemno zanimiv in nevsakdanji koncertni album, kjer Tull predstavijo tudi nekaj manj znanih stvaritev in znana predstavijo v novi podobi. Razveseljivo je tudi to, da je Ianova vokalna predstava spet bližje njegovim zlatim časom kot pa nekemu čudnemu klonu Marka Knopflerja. Osebno mi je vedno zanimivo slišati določene Tull stvaritve, ponavadi že tolikokrat slišane, v drugačni luči. Ianu je to z leti tako priraslo k srcu, da je postalo na njihovih koncertih nekaj povsem običajnega, če so določenim skladbam nekoliko spremenili ali dodali nove aranžmaje. Možakar pa se je istega pristopa oprijel tudi za svoje lastne nastope z orkestrom. "A Little Light Music" je svojevrsten, nadvse sproščen, akustično usmerjen koncertni album, ki se najbolj prileže med kakšnim poletnim posedanjem na terasi s sladico ter koktejlom, ki pa obenem nudi tudi dovolj energičnih trenutkov za razne prostočasne telesne aktivnosti.
na vrh