Who wants to love forever
Who wants to dream forever?
"A Kind Of Magic" je bil ustvarjen na podlagi nikoli uradno izdanega glasbenega zapisa za kultni znanstveno-fantastični film Highlander (poslovenjena verzija Gorjan se sliši precej bolj tumpasto) v režiji Russella Mulcahya in s Christopherjem Lambertom v glavni vlogi Connorja MacLeoda, škotskega nesmrtnika velikih melanholij, neštetih spominov in sarkastičnih opazk. V nasprotju z za vse ljubitelje klasičnega rocka precej manj zanimivim "Flash Gordon" (1981), ki je bil zvočna filmska podlaga v pravem pomenu besede, se vse skladbe iz albuma niso pojavile v filmu ali pa so se tam pojavile v nekoliko drugačni podobi. Zato bi bilo o "A Kind Of Magic", ki si lasti veliko zaslug za nesmrtni status znanstveno-fantastičnega spektakla, bolj realno govoriti kot o kvazi-konceptualnem albumu, kjer je večina del navdahnjenih po različnih pripetljajih iz filma.
Za Queen je predstavljal pomemben stilistični preobrat nazaj h klasično rockovskim in art rockovskim koreninam in odklon od sintetičnega popa, ki je do srede 80-ih začel prevladovati v njihovi glasbi. Lahko bi se reklo, da je šlo za tranzicijski album med pop rockovskimi, s sintetizatorji prepredenimi Queen 80-ih in njihove bolj klasične, počasi se znova prebujajoče in bolj priljubljene podobe mojstrov art/hard rocka, ki so jo negovali v 70-ih. Ta korak so njihovi stari privrženci tedaj prav gotovo z nestrpnostjo pričakovali. Čeprav je nekaj del na albumu še vedno bližje sintetičnemu popu kot klasičnemu rocka, so ostale stvaritve na njem dale vedeti, da se heroji progresivnih oblik rock glasbe počasi vračajo tja, kjer so bili vedno najboljši.
Glede na, da je šlo za tranzicijsko obdobje njihove kariere je kar nekoliko presenetljivo, da so ustvarili tako močan izdelek, ki vsebuje kar nekaj izmed njihovih najbolj priljubljenih, zimzelenih del na čelu s takšnimi klasikami in hiti kot so "One Vision", "A Kind Of Magic", "Friends Will Be Friends", "Who Wants To Live Forever" in "Princes Of The Universe", ki še danes burijo domišljijo in ustvarjalni navdih množice poslušalcev in mladih skupin po širnem svetu. Tako kot je bilo to ponavadi z vsemi njihovimi albumi iz 80-ih tudi "A Kind Of Magic" ni brez svojih pomanjkljivosti. Posamezna dela precej nihajo v svoji kvaliteti, predvsem v prvi polovici albuma, ki vsebuje dve skladbi, ki sta pod njihovimi običajnimi standardi. Vendar predvsem po zaslugi opazno boljše druge polovice na koncu pride ven kot ena izmed njihovih klasik in po mojem mnenju njihov najboljši album iz 80-ih. Album ima poseben šarm tudi zaradi zelo dobrega vzdušja in prepletenosti same glasbe in besedil s filmskimi motivi, ki jih tistemu, ki si ga je ogledal ne bo težko prepoznati.
Queen že z uvodno skladbo sporočijo, da se počasi vračajo k bolj domačemu hard rocku in art rocku. Energični hard rockerski hit "One Vision", ki se je pojavil v filmu Železni orel, je prepričljiv uvod v album, čeprav ne ponudi kdo ve kakega presežka, sploh v primerjavi z njihovo dotedanjo zapuščino odličnih heavy rockerskih del in močnih uvodnih skladb. Gre za povprečno, a solidno stvaritev v srednjem tempu, z enostavno strukturo, karakterističnim Mayevim kitarskim rifingom, močnim sintetizatorskim zaledjem, kot vedno fascinantno Mercuryevo vokalno predstavo in značilnim večglasnim refrenom, ki se izjemno hitro uleže v ušesu. Ta stvaritev je menda nastala neposredno po tem, ko je Mercury, navdahnjen po njihovemu nepozabnemu nastopu na dobrodelni prireditvi Live Aid, dobesedno prisilil ostale člane, da so se odpravili v studiu in jo na hitro posneli. O izkušnji po Live Aidu priča tudi idealistično besedilo, ki pa se po Freddiejevi zaslugi kaj kmalu sprevrže v svojevrstno humoresko z nepozabnim zaključkom "fried chicken".
Temu energičnemu hard rockerskemu uvodu sledi nostalgična pop rockovska pravljica, ezoterični ultra hit "A Kind Of Magic", poleg "Radio Ga Ga" in "I Want It All" po mojem ena izmed treh najboljši pop rock stvaritev v njihovi karieri. Njen naslov in osrednji refren je bil po Taylorjevih besedah navdahnjen po enem izmed dialogov iz filma. Tako kot njegov starejši brat "Radio ga Ga" je tudi "A Kind Of Magic" skoraj popoln Taylorjev otrok, čeprav je imel nekaj besed pri njeni končni podobi tudi Mercury. Skrivnost neverjetne nostalgičnosti te stvaritve se skriva v zapeljivih, čarobnih aranžmajih in nepozabnemu refrenu, ki je kot ponavadi ovenčan z Mercuryevo neuničljivo vokalno karizmo in bogatimi spremljevalnimi večglasji. K mističnosti pa svoje dodajo tudi skrivnostni efekti na sintetizatorjih, katere je tu odigral poseben gost Spike Edney. Skladba se v filmu pojavi v nekoliko drugačni verziji in sicer v njegovi odjavni špici.
Osladna balada "One Year Of Love", katero je napisal basist John Deacon, nekoliko zbije sicer večinoma odlično atmosfero albuma in mu odbije nekaj kreditnih točk. Deacon je tu odigral tudi sintetizatorje medtem, ko je Mayovo kitaro nadomestil z gostujočim saksofonom Stevea Gregorya. Za orkestralne aranžmaje, ki so ena izmed redkih svetlih točk te stvaritve, je poskrbel Lynton Naif. Ti so zelo dobro položeni, a problem skladbe se skriva v plehkem besedilu in dolgočasni osrednji melodiji, čeprav, da Mercury pri svoji vokalni ekspresiji kot ponavadi vse od sebe. "One Year Of Love" se v filmu pojavi med barsko sceno, ko MacLeoda nenadoma zagrabi melanholičnost.
Naslov najslabšega dela na albumu pa pripada obupnemu motown (glasbena zvrst, kjer gre za križanje popa in soula) eksperimentu "Pain Is So Close To Pleasure", ki bi se po ritmičnem utripu in refrenu zlahka lahko nahajala tudi v obliki glasbe za striptiz bar, če že ne znotraj gejevske klub scene (z vsem spoštovanjem do Freddiejevih prepričanj in usmeritev). Kljub vsej njegovi podpovprečnosti gre za eno zadnjih Queen stvaritev, kjer se lahko sliši Freddieja peti v falsetu. Queen pač ne bi bili Queen, če ne bi na albumu ustvarili vsaj enega podpovprečnega dela, ki ne more biti vsakemu všeč, kar pa samo priča o njihovi večni izjemni slogovni raznovrstnosti.
Vzdušje se naglo izboljša z zelo dobro antemično balado in hitom "Friends Will Be Friends". Slednja je nadaljevala njihovo tradicijo družbeno buditeljskih skladb s karakteristično Mercuryevo spremljavo na klavirju in njegovo neverjetno vokalno sposobnostjo, da s svojim čustvenim žarom dvigne na noge tudi najbolj zakrnele osebke. Nadvse ganljiva balada, ki je primerna za spremljavo ob kakršnem koli družabnem dogodku in zvesto sledi njihovi tradiciji bolj znanih buditeljskih antemov kot sta "We Will Rock You" in "We Are The Champions".
Najboljši trenutek na "A Kind Of Magic" pa nastopi z nepozabno balado "Who Wants to Live Forever", po mojem njihovo najbolj pretresljivo in ganljivo balado sploh. Ne gre samo za najboljše delo na albumu, temveč za eno izmed najlepših ljubezenskih balad vseh časov. Za sintetizatorje in vokal na prvem verzu je tu poskrbel May medtem, ko je za dramatične orkestralne aranžmaje poskrbel orkester pod vodstvom Michaela Kamana. Orkester je namesto Deacona in Taylorja prevzel tudi vse bas linije in tolkala. Skladba prevzame neverjetne, epsko-melanholične razsežnosti, ko se znotraj vključi Mercuryev vokal in na pretresljiv način posreduje vseživljenjsko sporočilo o večni ljubezni, ki premaga smrt. Medtem, ko so orkestralni aranžmaji izjemno melanholični, je osrednji refren neverjetno buditeljski in pozitivističen. V filmski verziji skladbe tudi prvi verz odpoje Mercury. Tam se skladba pojavi med MacLeodovimi spomini na prvo ženo in ljubezen njegovega življenja.
Sledi temeljit preobrat v vzdušju z do konca razbeljenim "Gimme The Prize" (v nekaterih različicah znano tudi kot Kurgan's Theme, imenovano po glavnem negativcu filma). Slednja predstavlja nenaden preobrat k heavy metalu in eno izmed najtrših stvaritev v njihovi karieri. V ospredju je Mayev težko metalski rifing, neusmiljeni Taylorjevi zamahi po bobnih in nevsakdanja, izjemno gnevna Mercuryeva vokalna ekspresija, ki je bližje slogu kakršnega ponavadi neguje Ronnie James Dio (Dio, ex-Rainbow, ex-Black Sabbath). V ozadju se skozi večino skladbe sliši glasove obeh glavnih igralcev, glavnega antagonista Kurgana in MacLeoda z njegovim znamenitim reklom "there can be only one". Za kratek čas vpade tudi duhovit rifing z motivom škotske narodne himne dokler ne nastopi odlična solaža. Poznavalci filma bodo vmes prepoznali še vrsto različnih zvokov iz filma, ki jim bodo pred očmi prinesli določene scene. Po mojem mnenju gre za najbolj spregledano delo na albumu.
Zabavni disko eksperiment "Don't Lose Your Head" predstavlja krajši in neškodljiv pop rockovski vložek, kjer se v enem izmed verzov kot posebna gostja na spremljevalnih vokalih vključi popularna britanska pevka Joan Armatrading. Mayevi sintetizatorji so tu porinjeni močno v ospredje čez repetativno Taylorjevo ritem mašino in osrednji rif. V določenih segmentih skladba potegne na nekatere Mercuryeve solo stvaritve. Naslov in refren skladbe vsebuje humoristično referenco na film, kjer je bilo najbolj pomembno, da se je med mečevalskim spopadom ohranilo glavo na njenem mestu. Za kratek čas se pojavi v sceni, ko Kurgan ugrabi Brendo, MacLeodovo prijateljico in romantični interes.
Zaključna epska heavy metalska klasika "Princes Of The Universe", ki je bila uporabljena kot osrednja filmska tema ter kasneje tudi kot osrednja tema v Highlander nadaljevankah, je resnična poslastica za vse ljubitelje in iskalce epske fantazije v glasbi. Nedvomno je še danes velik navdih za legije power metalskih skupin. Kljub poudarjenim power metalskim karakteristikam kot so epski refren, nabrušena kitara, dramatična vokalna predstava in fantazijsko besedilo pa je nenehno menjavanje strukture, predvsem številni nenadni prehodi motivov in s tem spremembe vzdušja, bližje progresivnemu metalu, če že ne kar progresivnemu rocku. Po odličnemu prvem delu skladba s prvim prehodom nekoliko zgubi na dramatičnem žaru vendar je potem zaključek spet zelo dobro izpeljan. Med njihovimi manj znanimi deli je to gotovo eden izmed favoritov, kultna stvaritev in popoln zaključek albuma.
Kakor se stvari obrnejo in kljub temu, da ni brez svojih slabših trenutkov (tako kot večina njihovih albumov) ni dvoma, da je "A Kind Of Magic" danes zasluženo prepoznana kot ena izmed njihovih klasik in eden najboljših pop rockovskih, če že ne klasično rockovskih albumov tistega časa. Za dolgoletne privržence je pomenil veliko olajšanje in od skupine zaželen korak v pravo smer, saj so se hard rockerske pasaže ter epske in mistične tematike ponovno vrnile v njihovo glasbo. Poleg naslednika "The Miracle" (1988) gre nedvomno za njihov najboljši album iz 80-ih. Po njegovem izidu je sledila še njihova poslednja turneja v vlogi tistih edinih pravih Queen, katerih na žalost velike večine glasbenih ljubiteljev ne bo nikoli več. To je bilo še njihovo zadnje veliko zmagoslavje ter konec srečnih in brezskrbnih dni, kajti težki dnevi so si po Mercuryevi, za javnost skrbno prikriti, pozitivni HIV diagnozi začeli slediti eden za drugim.
na vrh