A Hard Road je tretji album Johna Mayalla, s katerim boter britanskega bluesa pogumno gradi na izročilu mnogo bolj slovitega predhodnika Bluesbreakers With Eric Clapton. Nenadejani uspeh avanture s Claptonom je Johnu vlil novih moči, ter ga prepričal v veri v naklonjenost širše britanske publike bluesu kot žanru. Opasan s talenti Petra Greena in zanesljivim ritmično inštrumentalnim zaledjem starih znancev Johna McVie-ja in Aynsleya Dunbar-ja in Micka Fleetwooda (spregledati ne gre niti odlične pihalne sekcije, za katero skrbita vedro razpoložena Alan Skidmore in Ray Warleigh), Mayall tokrat za spremembo juriša z večjim vložkom avtorskega materiala v žepu, ki avtorja, podobno kot tercet kvalitetno izvedenih priredb, približajo njegovemu velikemu cilju, torej študiranju in končni osvojitvi retorike tradicionalnega bluesa. Album je surov, a obenem produkcijsko tako efektivno zaokrožen, da bi ga povprečno uho zlahka zamenjalo za zbirko samih prirejenih blues standardov, saj 14 odlično aranžiranih motivov vselej ohranja visok standardni nivo, katerega bi zavidala velika večina blues puristov onstran luže.
Da z Bluesbreakers ni šale lepo nakaže brstenje uvodnega bisera A Hard Road, ki se predstavi kot surovina brez konkurence na takratni britanski glasbeni sceni. Green tukaj s svojim nestalnim oglašanjem opravlja fenomenalno delo. It's Over nadaljuje v malce bolj razgibanem tempu, ki nas po zaslugi čarov ostrih vijuganj ustne harmonike, za hip močno približa prijemom Sonny Boy Williamsona. Karakterja je tule za izvoz. Another Kinda Love navduši s strašljivimi pihalnimi prijemi, medtem ko se nonšalantnost Hit The Highway in Top Of The Hill ne pusti motiti niti takšnim obskurnostim, kot je orglični intermezzo preprostega delavskega značaja There's Only Work, ki je pravzaprav tipična Mayallova stvaritev, napisana striktno za pihalno godbo ustne harmonike.
S priredbami zahtevnih blues standardov se Mayall kaže v luči izjemno zrelega interpreta, sploh če pomislimo, da je bilo možakarju ob nastajanju albuma le 33 let, zanemarljivo pa ni niti dejstvo, da so arome po izročilu pristnega bluesa prek luže na Otok pljusknile v najboljšem primeru komaj kakih 5 let pred njegovim izidom. Medtem ko so se Rolling Stones in Yardbirds pri punktiranju bluesa in mešanju njegovih bistvenih elementov s poslušljivejšimi, bolj pop orientiranimi prijemi, še previdno klanjali javnemu okusu, John v surovosti tradicionalnega bluesa trmasto išče podobo lastnega izraza. Poleg tega stric John za razliko od kolegov zveni povsem neprisiljeno. S priredbo Jamesove Dust My Blues (v izvirniku Dust My Broom) uspešno improvizira z govorico strasti in drznih čustev, ki se v neskončnih slide variacijah stapljajo z vročekrvnim igranjem Petra Greena. Drugi Mayallov favorit je Freddie King, s katerim nadaljuje z neusmiljenim izčrpavanjem svojega bogatega poznavanja blues kulture. Mayall se legendi pokloni z inspiriranimi izvedbami dveh klasik velikega kitarista, Someday After a While (You'll Be Sorry) in inštrumentalnim spustom skozi The Stumble, ki pa ostaja v domeni Petra Greena.
Peter Green se med nesmrtne vpiše pravzaprav z eno samo potezo. The Supernatural je inštrumentalna fantazija, ki nadebudnega kitarista proslavi tako v vlogi avtorja, kot izvajalca. Skladba nosi komaj znosni čustveni naboj, Greenov krepki in globoki ton, v katerem je stalno čutiti grožnjo ihtenja, pa skladbo polni s karakterjem hudiča. Peter Green je v primerjavi s tovarišem Claptonom v svoji interpretaciji bluesa manj radikalen v smislu spoštovanja tradicije blues glasbe. Čutiti je duh poetičnosti, neenak Claptonovi striktno tradicionalno orientirani retoriki, s katero Mayallova četica pogosto potuje onstran zanjo običajnih glasbeno izraznih okvirov. Green se po vzoru Claptona preizkusi tudi v vlogi vokalista, prvič s The Same Way, mnogo prepričljivejši pa ostane z You Don't Love Me Willie Cobbsa.
Nobenega dvoma ni, da je John Mayall v Petru Greenu dobil idealnega "sparing" partnerja za uspešno nadaljevanje sage, ki je z A Hard Road že konkretneje kazala obrise anomalije otoškega scenskega dogajanja 60tih. Še več! Revolucija z Bluesbreakers With Eric Clapton, ter nadaljevanje z A Hard Road in Crusade, je "botrovo" zgodbo o uspehu, navkljub pomanjkanju komercialnega uspeha, po svoje naslikala v refleksiji končnega dometa britanskega r & b in blues booma.
na vrh