Vprašanje za glavno nagrado na glasbenem kvizu: imenujte edine predstavnike progresivno rockovskih pionirjev šestdesetih, ki so še danes studijsko aktivna skupina, v zaporedju z navidezno lahkotnostjo še vedno izdajajo odlične albume, kateri so na ravni njihovih najboljših časov ter se skorajda vsako leto potikajo po koncertnih turnejah. Odgovor, ki ni niti malo zapleten, če je tekmovalec slučajno ljubitelj progresivnega rocka, je jasen in glasen: Van Der Graaf Generator!
Genesis, Pink Floyd in ELP že nekaj časa ne obstajajo več, čeprav uradno niso nikoli razpadli, King Crimson že osem let 'vegetirajo' in se ne premaknejo nikamor, Jethro Tull so samo še koncertna skupina, medtem ko so Yes brez Jona Andersona postali le še parodija samih sebe. V nasprotju s preostalimi, prej omenjenimi progresivno rockovskimi pionirji, kateri so že zdavnaj izgubili motivacijo, ustvarjalni navdih ali preprosto niso bili sposobni zakopati bojnih sekir med člani posameznih zasedb, glasniki postapokaliptičnih planjav Van Der Graaf Generator, ki od albuma "Trisector" (2008) naprej delujejo v formaciji treh nerazdružljivih tovarišev, v zadnjih letih kar razganja od delovnega elana, inovativnosti in svežine. To dokazuje tudi njihov najnovejši izdelek, ki je bil brez dvoma najbolj težko pričakovani progresivno rockovski album leta 2011.
Pevski kameleon Peter Hammill, vsestranski orglist Hugh Banton in bobnarski maestro Guy Evans že dolgo niso več dolgolasi mladeniči, ki so v sedemdesetih navduševali s serijo svojevrstnih, popolnoma unikatnih in visoko eksperimentalnih glasbenih mojstrovin, katere so pustile neizbrisljiv pečat na progresivno rockovskem zemljevidu, a so kljub teži let še vedno vzor popolne medsebojne kemije, osupljive inštrumentalne skladnosti in liričnega intelektualizma, ki je od nekdaj plod unikatnega, na daleč prepoznavnega Hammillovega genija.
"A Grounding in Numbers" predstavlja tretji album po vnovični združitvi skupine leta 2005 in njihovo drugo studijsko dejanje po odhodu dolgoletnega pihalista Davida Jacksona, kateri se je odločil, da se na stara leta rajši posveti akademski karieri. Že na začetku je potrebno omeniti, da je "A Grounding in Numbers" slogovno popolnoma drugačen izdelek od odličnega predhodnika "Trisector", kar v primeru VDGG niti ni kdo ve kako presenečenje, a vendarle gre za zelo pozitiven preobrat v skorajda popolnoma drugačno atmosfero in vnovičen dokaz tega, da je skupina še vedno sposobna z vsakim novim albumom prenoviti samo sebe in hkrati ohranjati svojo prepoznavno, osrednjo zvokovno komponento. Vzdušje je to pot občutno manj mračno kot smo po navadi vajeni od teh postapokaliptičnih prvoborcev, celo nasprotno, energija, sporočilo in atmosfera večine kompozicij spominja na neko davno minulo obdobje, ko je bil svet še enostavnejši in manj pokvarjen. Lahko bi se reklo, da album po ambientalni plati preveva sorodna energija iz časov, ko je trojica konec šestdesetih začela svojo glasbeno pot k čemur nekoliko pripomore tudi izvrstna produkcija. V vlogi mešalca zvoka se je izkazal legendarni producent Hugh Padgham.
Zanimivih, jazzovsko obarvanih improvizacij tudi tokrat kar mrgoli in tudi po tej plati je trio še vedno v odlični formi. Oba Hammillova tovariša, ki sta sicer velemojstra svojih inštrumentov (orgle in bobni) pa sta se prvič do zdaj preizkusila tudi v vlogi kitaristov; Banton na "Smoke" in Evans na "553". Hammillova besedila so, kot po navadi sklop pikrih besednih iger na račun popolnega socialnega razkroja turbokapitalističnega sistema in aluzij na različne matematične uganke, katere so že od nekdaj priljubljena zabava vseh treh VDGG intelektualcev/nesojenih znanstvenikov. Kot povesta že naslov albuma in naslovnica, ki vsebujeta metaforo in simbol za elektrotehniški termin ozemljitve, je tokrat poudarek na neobičajnih, skrivnostnih številkah in njihovi sporočilnosti. "A Grounding in Numbers" vsebuje največ skladb (13) na posameznem albumu v celotni studijski zgodovini skupine. Kljub temu, da je večina kompozicij krajših od šestih minut, kar je za to skupino milo rečeno neobičajno, so si te med seboj v svoji visoki eksperimentalnosti popolnoma različne, hkrati pa je med njimi ves čas moč občutiti tesno povezanost.
"Your Time Starts Now" je nepričakovano spokojna otvoritev albuma, katero v tek popelje prepoznaven, svečan zvok Bantonovih orgel. Hammillove glasilke so še vedno v odlični formi, medtem ko se je njegova kameleonska teatralnost kot po navadi šibi od cinizma. Jezični doktor ob pomoči Bantonovega spremljevalnega vokala zlahka priredi pravcato epsko vzdušje. Besedilo "Mathematics" se nanaša na Eulerjevo enačbo, ki je v naravoslovnih krogih prepoznana kot matematična poezija. Stopnjujočo paranoičnost povečuje okusna fuzija masivnih orglarskih zaves in vokalnih akrobacij, medtem ko jazzovsko naravnane ritmične delnice lepo vzdržujejo širokogrudno kompleksnost kompozicije.
Kaotični "Highly Strung" je ena izmed najbolj eksperimentalnih stvaritev na albumu, opremljena z zloveščim motivom, ki je sklop razglašene kitarske fraze in pravcate orglarske vragolije, kakršna je lahko zrasla samo v Bantonovi režiji. Evansovi nepredvidljivi bobnarski prehodi in njegovo karakteristično združevanje rockerske masivnosti in jazzovske prefinjenosti pri neusmiljenem miniranju bobnarske postavitve so pravcati balzam za vse prog rock in jazz fusion manijake. Kratki inštrumental "Red Baron" zaznamuje odmevanje činel, predirljivi bobnarski prehodi in doneč zvok orgel, kar povzroči prevlado pristnega orientalskega vzdušja.
"Bunsho", katerega besedilo se nanaša na specifično vladarsko obdobje iz japonske zgodovine, je skladba v srednjem ritmu, katero prekinjajo duhovite kitarske fraze, predirljive orglarske pasaže, razsrjeni bobnarski krošeji in temperamentni vokalni izlivi. Mojster Hammill, če se mu to zahoče, z nenadno vokalno grobostjo še vedno lahko priredi pravcati pekel na zemlji. "Snake Oil" je ovenčan z razposajeno orglarsko melodijo čez katero je položen Hammillov poetičen vokal, kateri se tokrat kar topi od cinizma, saj se besedilo nanaša na turbokapitalistično lakoto po nafti. Visoko eksperimentalna kompozicija je večkrat presekana z uničujočimi bobnarskimi zamahi, zloveščim kitarskim efektom, melodramatičnimi orglarskimi teksturami in stopnjevano jezo jezičnega doktorja.
"Splink", še en krajši inštrumental, preveva nostalgična atmosfera, katera je izgrajena iz bobnarsko-orglarske improvizacije, na kar pobudo prevzame precej bizaren motiv na čembalu. Udarni, z adolescentniško energijo prekrvavljeni "Embarrassing Kid" je zabeljen s kaotičnimi in poskakujočimi ritmičnimi prehodi ter režečo kitarsko linijo, medtem ko je maestro Hammill vnovič v enem izmed svojih bolj temperamentnih pevskih elementov. Na melanholični "Medusa" prek ponavljajočega motiva zavlada spet nekoliko bolj spravljivo vzdušje, ki pa še vedno močno diši po postapokaliptiki. Besedilo je razmeroma neobičajno za klasične VDGG razmere, saj pripoveduje o nestanovitni ženski. Težko bi bilo izbrati vrhunce albuma, saj ta najboljše deluje kot celota, a če bi bilo to že nujno, bi med njih nedvomno spadal epsko obarvani "Mr. Sands", katerega odlikuje dramatična orglarska melodija, sunkoviti, kot vedno nepredvidljivi bobnarski prehodi in fenomenalna pevska predstava z obvezno galono pikrega humorja, kar obudi spomine na zlata sedemdeseta, ko so VDGG soustvarjali najboljše trenutke progresivnega rocka.
"Smoke" je še ena izjemno zanimiva kreacija. Odlikuje jo inovativen kitarski motiv, raztresena ritmična kombinatorika, podivjane orglarske pasaže in Hammillov izjemen smisel za vokalno teatralnost v katerem se istočasno mešata genialnost in norost. Avantgardno-paranoični "5533" vsebuje pristne fusionistične improvizacije iz najglobljega peklenskega brezna in še enega izmed Hammillovih liričnih algoritmov v katerem ta nadebudno razrešuje eno izmed svojih najljubših matematičnih ugank. Zaključni "All Over The Place", ki je hkrati najdaljša kompozicija na albumu, je okrašen s sakralnim motivom na orglah. Ta se prek osupljivega kameleonstva jezičnega doktorja sčasoma prevesi v razposajeno in zloveščo fuzijo klasičnih, do kraja vznemirljivih VDGG zvočnih karakteristik. Tudi to kompozicijo preveva zlohotna in melodramatična atmosfera, ki je skozi desetletja postala tako značilna za to legendarno skupino.
Van Der Graaf Generator tudi po več kot štirih desetletjih še vedno ostajajo porok progresivno rockovske inovativnosti na deseto potenco, hkrati pa trio uspešno nadaljuje zvokovno usmeritev, katero je začrtal v zadnjih treh letih. "A Grounding in Numbers" je nova mojstrovina, ki bo navdušila in obenem osupnila tako dolgoletne privržence kot tiste, ki so se šele pred kratkim začeli ogrevati za njihovo bogato zapuščino. Nerazdružljivi trio je s svojo osupljivo sposobnostjo zvokovne regeneracije, predvsem pa srčnostjo, še enkrat dokazal, da stari mački, ki so pomagali postaviti žanr na noge, še vedno najbolj prepričljivo opravijo svoje poslanstvo, pri čemer jim večina modernih t.i. prog rockovskih zasedb ne seže niti do pasu.
na vrh