Nedelja, drugi junij 1996, dan ko Alice posname koncert v San Lucas-u, Mehika. Koncert se je odvijal v znani Cabo Wabo Cantina ki je last Sammy Hagar-ja. Prvotni naziv je bil Viva Alice a so ga preimenovali v A Fistful Of Alice. Album je nastal ker je Alice hotel pokazati kako zveni ko poje v živo sedaj – 20 let po izdaji zadnjega in prvega albuma v živo (1977 – The Alice Cooper Show). Prav tako je album prvi s lead kitaristom Ryan Roxie-om. Album ima tudi kar zanimivo zgodbo o založbi pri kateri je bil izdan in vzroki zakaj je sploh album izšel na založbi imenovani Guardian Records.
Posnetek je le del koncerta (celoten posnetek se dobi na različnih promo in bootleg izdajah) in zavzema 13 komadov, ki se razprostirajo vse od začetkov pa do zadnjega albuma. Kot pika na i, pa je dodan še nov studijski komad, ki ga je sproduciral sam Alice. Komad imenovan Is Anyone Home? je bolj umirjene narave in ni zagledal luči glasbenih lestvic se je pa kasneje pojavil na različnih kompilacijah.
Sam koncert je vseboval tipično igro in rekvizite a zaželjene giljotine tudi na tej turneji ni bilo videti, kar pa še ni pomenilo da Alice brez tega ni Alice, še vedno je koncert odigran enkratno, pa tudi kar nekaj znanih gostov je bilo na odru, med njimi Rob Zombie, Slash in Sammy Hagar. Tudi po samem zvoku se sliši da je koncert bolj intimne narave – klubski, kar se še bolj sliši ob govorjenju kot petju.
Album se začne s klasiko School's Out kjer kitaro prevzame Sammy Hagar. Cooper-jev glas je pri skoraj 30 letih glasnega petja še vedno v dobri formi in dovolj razkav da ga ni mogoče zamenjati s kom drugim kar se dobro sliši na klasičnih komadih kot so Under My Wheels, I'm Eighteen in Desperado. Novejši komad Lost In America gostuje Slash-a na kitari, a nekako komad v živo ni na nivoju studijskega. Sledita dve redkosti na koncertih (predvsem sedaj) kot sta Teenage Lament '74 in balada I Never Cry, kjer so vokali zelo lepo čisti in poudarjeni. Umirjenost prekine mega hit Poison, nadaljujejo ga pa še več odličnih klasikov v živo kot so No More Mr. Nice Guy, Welcome To my Nightmare in Only Woman Bleed s Slash-om zopet na kitari. Feed My Frankenstein popelje publiko v devetdeseta s Rob Zombie-jem na gostujočih vokalih, kar naredi komad še posebej zanimiv, saj nekako pričara predstavo frankensteina. Kot zadnji live komad je nekako stalnica ob zaključkih, odlični Elected, kjer se poleg Rob-a kot gost priključi na kitari še Slash.
V glavnem je to dober album za vsakogar ki želi slišati Cooperja v živo, a rajše predlagam kak obisk koncerta ali nakup DVD-ja Alice Cooper Trashes The World in leta 1989, kot pa imeti samo uro posnetka (pa še v celoti ni), kjer niti približno ne moremo dobiti občutka sijajnega teatričnega nastopa.
na vrh