Derek Dick, karizmatični škotski velikan, vrtnar, pripovedovalec svojevrstnih, velikokrat pretresljivih zgodb in nekdanji osrednji glas legendarnih prog rockerjev Marillion, publiki precej bolj poznan pod umetniškim vzdevkom Fish, se je po petih letih, kolikor jih je minilo od njegovega prejšnjega dosežka »13th Star« (2008), zbudil iz 'zimskega spanja' ter izdal svoj deseti studijski album z naslovom »A Feast Of Consequences«.
Fish se je v teh petih letih vnovič poročil (tokrat, kot vse kaže, precej bolj uspešno), se po dolgih letih bolj ali manj plodovitega medsebojnega sodelovanja razšel z originalnim kitaristom Frankom Usherjem ter opravil nekaj koncertnih nastopov (večinoma v severni in zahodni Evropi). Sicer pa so bile njegove glasbene aktivnosti v zadnjih letih močno okrnjene in veliko privržencev se je že začelo spraševati, ali ni morda kaj narobe s to škotsko pevsko legendo, saj mu tako dolg počitek ni bil prav nič podoben. Kot dokažejo že zgodnja poslušanja sicer na moč solidnega »A Feast Of Consequences«, pa je njegova artistična žilica tokrat nekoliko splahnela, čeprav nihče ni pričakoval še enega skorajda brezhibnega dosežka v slogu »13th Star«, ki je za marsikoga celo predstavljal magnum opus njegove solo kariere.
V tem času bi večina ljubiteljev lika in dela tega kultnega pevca in pisca besedil pričakovala, da se je osvežilnih glasbenih idej na »A Feast Of Consequences« nabralo za polno malho, toda ne sme se pozabiti, da je bil Frank Usher vedno pomemben glasbeni (so)avtor nekaterih najboljših kompozicij iz Fisheve solo kariere in njegova skladateljska odsotnost se na »A Feast Of Consequences« pozna. Usherjevo odsotnost so sicer z različnimi rezultati nadomestili stari Fishevi pajdaši, kot so novi/stari kitarist Robin Boult, dolgoletni basist Steve Vantsis, ki se je po odhodu leta 2008 prav tako vrnil nazaj, ter prekaljeni klaviaturist Foss Patterson (ex-Camel).
Za bobni se je prav tako vnovič znašel Gavin Griffiths (ex-Karnataka), medtem ko je za produkcijo spet poskrbel Calum Malcolm (med drugimi je v svoji producentski karieri sodeloval z Nazareth in Simple Minds), ki se je dobro izkazal že na precej mračnem »13th Star«. Po produkcijski plati albumu ni mogoče očitati prav ničesar in je na ravni Fishevih najboljših solo produktov. Za velikokrat učinkovite ženske spremljevalne vokale je poskrbela Elisabeth Troy Antwi.
Vsi našteti pomagači so svoja poslanstva v inštrumentalnem in produkcijskem smislu dostojno opravili, žal pa je ravno Fish tisti, ki se na »A Feast Of Consequences«, ki je občutno lahkotnejši in manj navdahnjen dosežek od mračnega predhodnika, kot pevska veličina edinstvenih emocionalnih dimenzij izkazal nekoliko pod pričakovanji. Tokrat se mora velikokrat zanašati na pomoč Troy Antwijeve, ki je mimogrede prav tako imenitna pevka. Barva 'ribonovega' glasu je seveda še vedno na daleč prepoznavna in nič manj karizmatična kot nekoč, toda tehnično vse bolj načeta od zoba časa, zato se ob vsakih priložnostih izogiba visokih leg. To niti ne bi bil problem, če ne bi njegov vokal postal zaznavno oropan nekdanje teatralnosti. Občasno zveni celo nekoliko utrujeno, tako da se večkrat pogreša tisti pripovedniško obarvani žar, ki je vselej znal poskrbeti za nepozabno dramo.
Prva polovica albuma je nekoliko slabša od druge in večinoma sestavljena iz artrockerskih 'hibridov' in povprečnih (pol)balad, ki ne ponujajo ničesar novega, kar Fish ne bi sporočil že ničkolikokrat poprej s to razliko, da na nekaterih izmed teh skladb zveni precej manj emocionalno angažirano, kot bi se pričakovalo. Njegova spremljevalna ekipa je sicer vseskozi odlična, toda vse preveč aranžmajev na uvodnih skladbah je tako generičnih in enoličnih, da bi težko govorili o progresivnemu rocku v pravem pomenu besede. Tam nekje do šeste skladbe (odlični »Crucifix Corner«) se album nikakor ne 'premakne'. Skoraj 11-minutni, pošteno razvlečeni (kvazi)ep »Perfume River« bi lahko izšel tudi kot štiriminutna skladba, saj je ritmično večino časa v isti ritmični tonaliteti in se razen dokaj variabilnih akustičnih in sintetizatorskih okraskov nikamor ne razvije. Fish je na tem povprečen, na začetku previdno čuječen nekje do polovice kompozicije, ko vpade kratka improvizacija na električni kitari, kar napove konec medlega vzdušja in večjo variabilnost. Šele tedaj Fish nekoliko povzdigne glas in začne spominjati na svojo podobo iz 'starih dobrih dni'.
»All Loved Up« je povprečen trdi rocker, katerega bi kakšni Deep Purple verjetno uspešno reanžirali v zanimiv single, medtem ko Fish ob pretirano premočrtnih ritmih in generični sintetizatorski spremljavi nikakor ne uspe pričarati pričakovane drame. S keltskim priokusom začinjeni »Blind To The Beautiful«, kjer mu pri petju refrena pomaga tudi spremljevalna pevka, je precej predvidljiva in previdna ljubezenska balada s pastoralno spremljavo akustične kitare ter pozitivistično obarvanimi simfoničnimi aranžmaji. Naslovna skladba je eden boljših trenutkov na albumu, ki še zdaleč ni brez svetlih točk. Odpre se kot še ena pastoralna balada z odločnimi akordi akustične kitare, ki ustvarijo prijetno melodijo, medtem ko gospod Fish končno zveni nekoliko bolj energično, tako kot se to od njega pričakuje. Po prvem prehodu nastopi dramatičen preblisk v bolj temperamentno in kompleksnejšo sekcijo.
Simfonični eksperiment »High Wood« se odpre s Fishevim deklamiranjem. Kljub nekaterim lepim orkestralnim aranžmajem, udarnim kitarskim pasažam ter pretočni pretvorbi iz balade v bolj energični rocker, zveni nekoliko dolgočasno, repetativno, če že ne 'tečno'. Druga polovica albuma zveni občutno bolj navdahnjeno od prve. Že prej omenjeni »Crucifix Corner«, kljub počasnemu uvodu, sodi med »A Feast Of Consequences« vrhunce, ko se je gospodu Fishu in tovarišiji posrečilo ustvariti progresivnorockovsko klasiko grandioznih dimenzij, ki sodi celo med najboljše trenutke 'ribonove' kariere. Fish vnovič zveni 'tako kot je treba' in iz sebe izpljuni mogočne emocije, ki so v sozvočju z razburkano atmosfero ter veličastnimi kitarsko-klaviaturskami harmonijami, katere se pretakajo skozi dinamične bobnarske meandre.
S karnevalskim uvodom obdarjeni »The Gathering« je pozitivistična pastoralna power balada, ki skozi atmosfero in besedilo izžareva Fishevo tradicionalno škotsko domoljubje ter nostalgijo in bi lahko postala tudi himna gibanja za škotsko neodvisnost. »Thistle Alley« bi se lahko s svojim izrazito mračnim vzdušjem in jedkimi kitarskimi frazami zlahka nahajal na »13th Star«. Na »The Leaving«, ki vsebuje melanholične godalne aranžmaje, se Fish vnovič posluži uporabe narativno obarvane vokalne tehnike. »The Other Side Of Me« je prijetna pastoralna balada, kjer se ob obilni pomoči ženskega vokala še posebno občuti, da se Fish na stara leta, kot vse kaže, s svojim vokalnim 'pripovedništvom' čedalje bolj spreminja v nekakšno škotsko verzijo Leonarda Cohena. »The Greatest Unravelling«, še ena skladba s počasnim uvodom in dodobra preizkušeno zvočno formulo, navduši predvsem z eteričnimi melotronskimi valovanji in dinamičnimi kitarskimi pasažami, medtem ko vokalni dueti med Fishem in Troy Antwijevo izpadejo dokaj posrečeno. Zdi se, da se bo škotski korenjak v prihodnosti vse bolj zanašal na pomoč spremljevalne pevke, kar je hkrati dobro in slabo.
Zaznavno utrujeni Fish se na »A Feast Of Consequences« z občasnimi prebliski briljance tokrat relativno medlo prebija skozi raznolike emocije, kakršne dolgoletni privrženci od njega vselej samoumevno pričakujejo. Končni rezultat nikakor ni slab album, ki pa bi lahko bil ob večji navdahnjenosti še precej boljši. Glavni problem tiči v tem, da na njem ni veliko skladb, ki bi na poslušalcu pustile nek dolgotrajen pečat, tako kot je Fishu to uspevalo skozi večino njegove pestre kariere. Prav tako se škotski gorjan že kar nekoliko pretirano zateka k zanesljivim, a že prevečkrat preizkušenim zvočnim trikom s prejšnjih albumov. Vseskozi je očitno predvsem to, da je, potem ko je končno postal srečni družinski človek, izgubil dragoceni vir navdiha, ki je tičal v nenehnih osebnih (predvsem ljubezenskih) frustracijah, pa naj se to sliši še tako cinično. Vseeno pa je izid slehernega novega Fishevega studijskega albuma svojevrsten praznik za vse ljubitelje romantičnih časov progresivnega rocka in zvesti privrženci bodo 'ribonu', medtem ko bodo album kupovali na njegovi osebni spletni strani in koncertih (na trgovinskih policah ne bo dostopen), tokrat znali tudi nekoliko pogledati skozi prste.
na vrh