Ne glede na to, da je imel kitarist Larry Baragan že spisanih dovolj riffov in skladb za novi album, je selitev zamajala stabilnost Helstar in postava je šla skozi spremembe. Od "Remnants Of War" postave so tako ostali za "A Distant Thunder" album le še James Rivera, Larry Baragan in basist Jerry Abarca. Prepričani v to, da bodo brez težav naleteli na kopico glasbenikov v Los Angelesu, ki se bodo kar sami od sebe ponujali, da se jim pridružijo, so si na tej preizkušnji skoraj polomili zobe. Za bobnarja Franka Ferreiro se je celo izkazalo, da je doma iz San Antonia, kar ni tako oddaljeno od Houston izvornega mesta Helstar, pa čeprav so se fantje spoznali z njim prav v Los Angelesu. Kljub neštetim avdicijam se je na mestu kitarista pridružil na koncu skupini "Houstonovec" Andre Corbin, že po povratku Helstar v Houston.
Opisanemu hazardu navkljub, pa so v letu "izletništva" dosegli Helstar to, da so sklenili dolgoročno pogodbo z založbo Metal Blade Records, kar jim je omogočilo širšo distribucijo njihove nove plošče in posledično česa? Glasbe seveda. Metal Blade Records so imeli sklenjeno tudi pogodbo z nemško založbo SPV Records za distribucijo njihovih izvajalcev po Evropi, kar je pripeljalo Helstar glasbo konec koncev tudi v naše loge. Druga pomembna reč, ki se je zgodila, je bila ta, da so s prehodom s Combat Records na Metal Blade Records Helstar dobili v svoje vrste šestega člana, ki je dvignil njihov zvok na še višji nivo. To je bil priznani ameriški producent Bill Metoyer.
Helstar, ki so izhajali iz klasične metalske šole, so svoj nabrušen thrash/speed izraz še poglobili. Na albumu najdemo skladbe ki so bliže koreninam prvih dveh albumov, kot je denimo klasično zapeljana Scorcher, ki vleče v vodilni melodiji refrena na uvodni del skladbe Evil Reign, obenem pa riff kitice nakazuje prenos zapuščine Helstar na kasnejše Destiny's End. Trzanje preko riffov in nasploh enostrunsko dušenje gornjih strun z dlanjo (t.i. palm muted riffing) je dobilo še več pomena in svobode izražanja in novi Helstar so delovali tako še hitrejši, še bolj nabrušeni in ostri, šokantni in uničujoči. Natanko to kar so želeli.
In prej smo omenjali naravo klasicizma. Če prisluhnemo epsko naravnani Winds Of War in zlasti njenemu srednjemu (instrumentalnemu) delu, ki ga vodi intenzivna izmenjava dialoga kitarskih solaž na relaciji Baragan in Corbin, ni težko ugotoviti, da sta tako Baragan kot Rivera rasla in se razvijala ob zvokih Iron Maiden. She's A Woman, He's A Man to namigovanje le potrdi. Gre za priredbo nemških rockerjev Scorpions. A urezano striktno po linijah artistične metal gravure tipa Helstar. In kdo bi si mislili da se bodo Helstar še kdaj spogledali s Scorpions zapuščino. To se je zgodilo čez 22. let na albumu "Glory Of Chaos", a to je druga zgodba. Kako narediti Scorpions metalsko povampirjene? Vprašajte Helstar. Priredba je prava mala mojstrovina, ki ne kazi albuma niti za hip, vsakogar, ki pa Scorpions skladbe slučajno ne pozna, lahko prav hitro zavede, da gre za avtorsko skladbo skupine.
"A Distant Thunder" se odpre vražje! Za leto 1988 nosi izjemno produkcijo. S skladbo, ki jo danes ljubitelji te skupine sprejemajo kot Helastar klasiko in obvezni sestavni del slehernega koncertnega repertoarja skupine. The King Is Dead zapelje album v nepopustljivi vrtinec. Tega pooseblja odlična uravnilovka strupenega "schredding" grizenja, ščepca melodike, ščepca poltonske ukrivljenosti in vsevprek nepopustljiva hitrost nasršene togotnosti! Tako nekako okarakteriziramo Helstar mašo. Ne pozabite. Smo (le) v letu 1988. V času, ko se je metal še korenito bohotil v pojavnosti. Gre za odlično sobivanje vseh gradnikov, razgibano komunikacijo ritem sekcije, kjer ne izgubi pomena niti najmanjši ton silno melodične bas kitare, izpostavljeno trgajočega zvoka. Modernizacija in zahteve po še večji rušilnosti in vzdražnosti šok elementa je seveda še naprej na stežaj odpirala vrata dvojni bas boben stopalki, ki je v tistem času dejansko nosila funkcijo razgibanja skladbe (danes vse preveč skupin v iskanju šok "ekstrema" dobesedno povozi komad z enolično rabo treskanja po dvojni buli) in polno dosegala svoj namen. Riffanje je povampirjeno, to "zlobnikavost" pa nadgrajujejo harmonije v tercetih s kombiniranjem prej omenjenega "palm-muting-a" (Bitter End). Prvi del albuma je izraziteje nabrušen, medtem ko predstavlja instrumental The Whore Of Babylon prehod albuma v drugi del, ki je bolj klasično zasnovan, z več epskega elementa in še več elementa "pravilnih" melodičnih rešitev. A skladbe prvega dela so tisto, kar utrjuje princip Helastar izraza v tem obdobju. The King Is Dead, Tyrannicide, Abandon Ship, Scorcher so tisti trenutki, ki vžigajo še danes pri vseh ljubiteljih thrash (!) metala in ki so s svojo smelostjo in navdahnjenostjo podžgali marsikaterega glasbenika mlajše generacije, da s svojim avtorskim doprinosom še poglablja in razvija izročilo thrash metal glasbe.
Vse to ne bi imelo pravega pomena brez izrednega vokalista Jamesa Rivere. Njegovo eksplozivno, čisto in avoritativno petje izjemnih izhodnih detonacij ne glede na lego, ki jo Rivera izbira. Je posebna draž glasbe Helstar in "zlovešči" Rivera se na "A Distant Thunder" predstavi še bolj zrelo in s še bolj inteligentnimi rešitvami v izpeljavi melodij v verzih, ki izpostavijo moč in karizmo njegovega vokala v polnem izkoristku. James Rivera ubija zlasti z občasnimi izbruhi čistokrvnih "Halford-esk", s katerimi dodatno priliva olja na ogenj dinamičnemu razgibanju vzdušij albuma.
Helstar so na "A Distant Thunder" ponesli svoj zvok na točko višje rušilnosti, še večjega izkoristka zapolnitve razpoložljivega spektra zvočne slike, obenem pa so poglobili in razširili svoj izrazni domet. Skladbe nosijo jasno izpostavljen vodilni kitarski riff, hkrati pa ponujajo vse polno kompleksno strukturiranih pasaž, ki niti za hip ne fragmentirajo kompaktnosti albumu. "A Distant Thunder" je trenutek evolucije skupine, ko so Helstar s svojo radovednostjo prestopili globoko preko pragu avanturizma. Ta avanturizem so z "Nosferatu" (1989) kanček še razširili, a to je nova zgodba.
na vrh