"A Classic Case" je posebna koncertna izdaja, ki vsebuje nekatere največje Jethro Tull uspešnice na novo aranžirane s pomočjo londonskega simfoničnega orkestra. Originalna izdaja je bila sicer pripisana londonskemu simfoničnemu orkestru, a glede na to, da poleg šefa skupine, flavtista in pevca Iana Andersona in nekdanjega člana, klaviaturista, dirigenta in aranžerja Davida Palmerja (danes je znan kot Dee Palmer) sodeluje skorajda celotna Jethro Tull zasedba iz leta 1985 (manjka samo tedaj še novopečeni bobnar Doane Perry) se lahko album brez zadržkov uvrsti v bogato diskografijo te legendarne progresivno rockovske skupine.
Orkestralno reanžirane verzije Tull klasik po pričakovanju izpadejo zelo posrečeno in zanimivo, kar prav gotovo ni nobeno presenečenje, saj se je glasbeno izrazoslovje skupine od nekdaj oplajalo tudi na izročilu klasične glasbe. Ianova flavta se odlično znajde sredi orkestralnih aranžmajev in je kot ustvarjena za simfonični orkester. Glede na to, da gre za poseben album adaptacije orkestra z elementi rocka in folka ni pogrešati njegovega karizmatičnega vokala, ki se je ravno leta 1985 znašel v hudi krizi, ko je bil skorajda ob glas.
Izbor za orkester prirejenih skladb je posrečen in celo ponuja nekaj lepih presenečenj. Med njim gre še posebej izpostaviti "Fly By Night", katera je originalno izšla na Ianovem solo prvencu, elektronsko rockovski polomiji "Walk into Light" (1983). V orkestralni verziji je to popolnoma drugačna, nadvse poslušljiva skladba za razliko od elektronskega originala. Pravzaprav vse na novo aranžirane verzije izpadejo zelo dobro. Po pričakovanju se še posebno dobro odreže baročni inštrumental "Bourrée", ki je že v osnovi klasična glasba, saj gre za adaptacijo klasike Johanna Sebastiana Bacha.
Nadvse posrečen je tudi izbor žalostinke "Elegy", v originalu zaključnega inštrumentala s "pozabljenega" albuma "Stormwatch" (1979), ki je več kot primerno posvetilo tragično preminulemu nekdanjemu basistu Johnu Glascocku za katerega je ta album predstavljal poslednjo sodelovanje s skupino. Med orkestralnimi priredbami skladb, ki se nikoli (več) ne znajdejo na Tull koncertnem repertoarju izstopata "War Child" in odlični medley "Teacher/Bungle in the Jungle/Rainbow Blues/Locomotive Breath". Ian se sicer krčevito otepa vsakršnega izvajanja obeh prej omenjenih velikih ameriških hitov, saj sta se mu vedno zdela pretirano komercialna za njegovo pojmovanje običajnega Tull glasbenega izrazoslovja.
"Too Old to Rock'n'Roll, Too Young to Die" je nekako logična izbira, saj je že istoimenski album vseboval izobilje Palmerjevih orkestralnih aranžmajev. Za širšo občinstvo bodo vsekakor najbolj zanimive orkestralne priredbe njihovih najbolj priljubljenih klasik, predvsem na trdem rocku bazirana "Locomotive Breath" in "Aqualung", ki v navezi z orkestrom ustvarita popolnoma drugačno atmosfero, medtem ko "Thick As a Brick" in "Living in the Past" morda izpadeta celo najbolj prepričljivo od vseh orkestralnih verzij Tull klasik.
"A Classic Case" je album, ki je v prvi vrsti namenjen velikim oboževalcem skupine in zbirateljem vseh izdaj teh neuničljivih folk prog rockovskih očakov. Orkestralne verzije dolgoletnih Tull klasik pod dirigentsko in aranžersko palico Davida Palmerja so pravi balzam za ušesa. Zaradi odsotnosti Ianovega vokala in pristriženih peruti Barrejeve kitare album seveda ne odraža verodostojne podobe Jethro Tull, kar pa tudi ni njegov namen, saj gre za nadvse zabaven eksperiment pečanja s simfoničnim orkestrom, katerega je vselej v užitek poslušati in ne samo ob posebnih priložnostih. Od posebnih izdaj, ki so jih do zdaj izdali, je recimo veliko boljši od božičnega albuma iz leta 2003 in koncertnega albuma iz leta 2005, ki vsebuje celotno izvedbo "Aqualung". Primeren "spremljevalec" tega izdelka je Ianov dvojni koncertni album iz leta 2005, ki je izšel pod zelo nazornim naslovom "Ian Anderson Plays the Orchestral Jehro Tull".
na vrh