Tik pred izidom albuma »A Black Box« je britanska založba Charisma Records, ki je bila najbolj znana po tem, da je imela nekoč pod svojim okriljem dvoje legend prog rocka v podobi Van Der Graaf Generator in Genesis, prekinila sodelovanje z vsestranskim pevcem, občasnim kitaristom in klaviaturistom Petrom Hammillom. Nenadna požrtnost te založbe po komercialnem uspehu gospodu Hammillu, ki je po razpadu Van Der Graaf Generator plodno in marljivo nadaljeval samostojno kariero, ni pomenila nič, zato je pred izidom »A Black Box« skupaj s svojo menedžerko Gail Colson ustanovil samostojno založbo S-Type. Njena kratkotrajnost ni presenetila nikogar. No, tudi Charisma Records danes že zdavnaj ne obstaja več, saj jo je v začetku osemdesetih 'požrl' založniški gigant Virgin Records, ki si dandanes tudi lasti izdajateljsko pravico do tega albuma.
Hammill je na »A Black Box« skladateljsko in aranžersko nekako nadaljeval od tam, kjer je v glasbenem smislu ostal po predhodniku »pH7« (1979), kar pomeni, da je skoraj vse inštrumente, vključno z bobnarskimi sekcijami, vnovič odigral sam. Na dveh skladbah mu je družbo na saksofonu oziroma flavti delal stari VDGG pajdaš David Jackson, medtem ko je bil drugi priložnostni glasbenik David Ferguson (Random Hold) na sintetizatorju in tamburinu.
Prvi del albuma je sestavljen iz krajših del, medtem ko drugi del predstavlja daljša in nadvse ambiciozna stvaritev z naslovom »Flight«. Slednja je bila razdeljena v več sekcij, kar se je pripetilo prvič v Hammillovi dotedanji samostojni karieri. Vzdušje albuma je izrazito mračno, na trenutke turobno, v skladu z njegovo naslovnico in sporočilom večine besedil. Brutalno sarkastična otvoritev »Golden Promises« zaradi uspešnega sodelovanje med Hammillovo električno kitaro in Jacksonovimi saksofonskimi pasažami spominja na nekakšno minimalistično verzijo Van Der Graaf Generator. Nekaj podobnega bi se lahko reklo tudi za »Losing Faith in Words«, ki vsebuje sakralno obarvane aranžmaje na klavirju in 'jezičnega doktorja' na višku njegovega specifičnega pevskega repenčenja, ko med silnim tresenjem svojih glasilk stresa gnev na vse štiri strani neba.
»Jargon King« je popoln avantgardni odklop in zveni popolnoma noro celo za običajne Hammillove visoko eksperimentalne standarde, saj je sestavljen iz številnih kakofoničnih in disonantnih improvizacij, medtem ko je Petrov skorajda narativni vokal potegnjen skozi vrsto čudaških efektov. »Fogwalking« je še ena izrazito mračna, skorajda morbidna stvaritev s počasnim ritmom in Hammillovo neprikrito sarkastično vokalno predstavo. »The Spirit« je ena redkih nekoliko bolj optimistično obarvanih stvaritev na »A Black Box«, ki, neverjetno, ampak resnično, vsebuje bluesovsko obarvane Petrove kitarske pasaže, kar je ne samo več kot nenavadno, temveč skorajda edinstveno v njegovi karieri.
Nebo in pekel se vnovič razkoljeta na fantazmagorični zadušnici »In Slow Time«, kjer Hammill zveni, kot da bi pravkar priplezal iz devetega brezna Dantejeva pekla, medtem ko ga v ozadju podpirajo mogočna sintetizatorska valovanja. Kljub precejšnjemu minimalizmu posameznih aranžmajev je mračno vzdušje, vnovič po zaslugi Petrovega petja, izjemno intenzivno in pretresljivo. Inštrumental »The Wipe« je še en popoln avantgardni 'možganski tornado', kjer imajo osrednjo mesto kakofonične improvizacije na električni kitari, sintetizatorju in tamburinu.
Že prej omenjeni konceptualni ep »Flight«, nosilno delo albuma, ki pripoveduje o padcu letala, je tudi najbolj ambiciozna stvaritev na njem, ki v sleherni sekciji vsebuje izkaze neverjetnega Hammillovega skladateljskega, improvizacijskega in konceptualnega genija. To pomeni, da je po kvaliteti celo enakovredna nekaterim VDGG klasikam. Uvodna sekcija, »Flying Blind« vsebuje elegantne aranžmaje na klavirju in elegični pevski pristop, nakar na »The White Cane Fandango« prek udarnih kitarskih pasaž sledi brutalen preobrat v 'rockersko' območje. Sekcija »Control« vsebuje vrtoglave improvizacije na kitari in klavirju, medtem ko vokal 'jezičnega doktorja' nenadoma postane paranoično razpoložen.
Na sarkastično začinjeni sekciji »Cockpit« se vzdušje prek skorajda arijskih vokalnih harmonij spet nekoliko umiri, medtem ko besedilo to pot postane naravnost zajedljivo, saj brije norce nad dejstvom, da se je v pilotski kabini znašel nek 'ugleden' politik, ki se je želel preizkusiti za pilotskim krmilom. Slednji je bil seveda glavni krivec za tragedijo. »Silk-Worm Wings« vsebuje energične pasaže na saksofonu in masivne ritmične nianse, kar pomeni, da atmosfera vnovič postane skrajno napeta. »Nothing Is Nothing« je udarna, skorajda brutalna sekcija s številnimi norimi kitarskimi in klavirskimi improvizacijami in pomemben trenutek, ko gospod Hammill v svoji togotnosti razkačeno zliva pevski žolč nad človeško neumnostjo. Zaključna sekcija »A Black Box«, ko je letalo že zrušeno, je pristna mrtvaška zadušnica s sakralnimi klavirskimi aranžmaji in skrajno pretresljivim petjem 'jezičnega doktorja', ki med drugim svečano oznani konec tragične letalske pustolovščine.
»A Black Box« je bil nadvse nazoren dokaz, da se je Peter Hammill požvižgal na praktično vse tedanje glasbene trende in ustvaril še en imeniten, izrazito mračen in eksperimentalen studijski dokument, kjer, kot ponavadi, ključno vlogo igra njegov specifični, gromoglasni in na trenutke celo prijazni vokal.
na vrh