Yes so pod hudimi pritiski javnosti ter neuspešni evropski turneji konec leta 1980 razpadli. White in Squire sta naprej životarila združena pod skupni projekt imenovan Cinema. Krvavo sta potrebovala kitarista. Tako se je zgodilo, da se jima je priključil Južnoafričan Trevor Rabin. Rabin je bil izreden glasbenik. Perfektno je obvladoval kitaro, klaviature in poleg tega premogel tudi markanten vokal. Za razliko od Andersonovega, veliko "težji", speljan v globlje zvočne odtenke. Kljub temu, da je večino aranžmajev napisal Rabin, pa se je izkazalo, da možakar zaradi kompleksnosti novega materiala, ne bo mogel na odru poleg kitare igrati hkrati tudi klaviatur. Zato je Squire spravil pod svojo streho ustanovnega člana Yes, klaviturista Tonyja Kayea.
Tako so v Cinema sedaj bili trije "yesmožje" in mladenič poln svežih kreativnih idej. Največje presenečenje pa se je zgodilo, ko so se odločili, da poiščejo tudi pevca (najprej je bilo domenjeno, da poje glavni vokal Rabin), kajti v skupino se je vrnil Jon Anderson. Seveda na začetku to Rabinu ni bilo niti najmanj všeč, saj se je zbal, da bo moral v glavo vgraditi Howeov možganski procesor. Sumil je namreč natanko to, kar se je deloma zgodilo. Na Jonov predlog so se Cinema preimenovali v Yes. Tako daleč, kot si je predstavljal sprva Rabin le ni šlo. Vsi v novih Yes so umirali za željo po spremembi in Rabin je dobil tako popolnoma proste roke. Še več, Rabin je bil glavni akter v preobrazbi skupine in samem komponiranju materiala novih Yes. Andersonov nežni soprano vokal z distorziranimi metalskimi rifi, ki jih je vnesel v izraz novih Yes Rabin, si je skoraj nemogoče predstavljati, a natanko to se je zgodilo. Kontrast, ki sta ga vnašala Rabin s kitaro in Anderson z vokalom, je ravno največja zaščitna znamka preobraženih Yes v novem obdobju, ki se je zaključilo s ploščo "Talk" (1994).V tem obdobju so bili električni glasnejši zvoki zelo popularni in ekspresivni kitarski rifi ostrejših konic so se prijeli v novovalovskih pop komercialnih skupinah od Duran Duran do Frankie Goes To Hollywood in seveda Michaela Jacksona (Se še spomnite metal riffa v Beat It?). Zelo popularne so bile tudi AOR skupine, ki so prefinjeno kombinirale nove trende z žlahtnimi rokerskimi prvinami, kar je rezultiralo v sicer enostavno grajenih štiklih, ki so bili maksimalno izpiljeni in katere je bogatila izredna magija, ki so jo bili sposobni pričarati izkušeni mački. Nekaj podobnega je doletelo Yes.
Če integracija Stevea Howea v skupino na albumu 'The Yes Album' (1971) pomeni prvo pomembno preobrazbo skupine in v splošnem definira okvirje na katerih je temeljila glasba skupine v sedemdesetih, pomeni '90125' z Rabinovim primatom, za izraz skupine skozi naslednje desetletje, nekaj podobnega. Kot bi v zgodovini pri Yes in njihovi nenehni spremembi prav na kitaristih vse raslo in padalo. Rabinovi aranžmaji so bili kratki, jedrnati, enostavni a v isti sapi sila ekspresivni. Rabin je bil rojen pisec hitov. Hitov za obdobje komercialnega dogajanja v osemdesetih, ko so kompleksne kompozicije pri generacijah mlajših poslušalcev popolnoma izgubile svojo priljubljenost. Yes metamorfoza je ponudila svež mestoma "zmetaliziran" kitarski zvok. Slogovno so se novi Yes odklanjali k AOR vodam (Our Song ali Hold On z najbolj osnovnim "valcer – blues" ritmom), čistim dance štiklom kot je bil ultra pop hit Leave It, uprizoriti pa so znali tudi pravi napad metalske ekstravagance, ki je ujet v zimzelenem rifu Owner Of A Lonely Heart.
Skozi celotno ploščo '90125' se je našlo dovolj prostora tudi za vnos okusnih naravno zvenečih akustičnih aranžmajev. Eden najlepših trenutkov, ki jih je ta postava okusno skreirala je nedvomno pesem Changes, kjer vzdušje skozi fluido položene raznolike motive nenehno visoko valovi. Glede produkcije predstavlja '90125' še danes 'testno' ploščo v profesionalnih snemalnih studiih. Producent '90125' ni bil nihče drug kot Trevor Horn, ki je na 'Drama' (1980) na vokalu nesrečno nadomeščal Andersona in že takrat vnesel nekatere sveže okusne trendovske kalupe, ki so jih Yes uspešno integrirali vase. Primer kombiniranja klasičnega "Anderson yesovskega pristopa" z Rabinovimi novotarijami je ekspresivno ujet v pesmi Hearts, katere refren v osnovi potrjuje, da se je zgodba o Yes pričela z The Beatles. '90125' nosi vso genialnost in glasbeno veličino, ki so jo pričarali stari mački v lepo prilegajočih se novih kostumih.
Vendar pa je to obdobje fane Yes popolnoma polariziralo. Fani klasičnih Yes so jih popolnoma prenehali poslušati, saj so se v njihovih očeh dobesedno smešili. Samo, da si priklical v spomin vse vesoljne epske kompozicije starih Yes in jih skušal primerjati z novimi Yes, enostavno nisi našel v tem ene smiselne stične točke.
Kljub absolutni glasbeni preobrazbi, pa so ime ohranili, saj je denar le denar. In ime Yes, ga je prinašal. Album "90125" je bil namreč prodan v 8 miljonih izvodov. Takšni Yes so pravzaprav dosegli pravo negacijo vsega kar so kdajkoli pred tem bili. Magija je bila popolnoma druga, a vibracija, ki sije skozi glasbo '90125' na njenem slehernem koraku, kljub vsemu "domača" (najverjetneje zaradi Andersonovega specifičnega vokala). Vendar ne bi bilo nič čudnega, če bi se Yes v tistem obdobju preimenovali v No.
na vrh