"8:30" je monumentalni koncertni album na katerem je na najboljši možni način ujeta neukročena odrska magija in energija v izvedbi legend jazz fusiona Weather Report. Album je bil kot celota posnet v živo, z izjemo zadnjih treh skladb, ki izvirajo iz studia. Vzrok za to potezo leži v napaki zvočnih inženirjev zaradi katere so bili prisiljeni nekatere posnetke, predvsem izvedbe skladb s tedaj aktualnega albuma "Mr. Gone" (1978), nadomestiti z novimi studijskimi stvaritvami. V primeru, da bi se vse izteklo po željah skupine, bi "8:30" izšel kot dvojni koncertni album in najverjetneje zavzel še bolj epske razmere kot sicer. Navkljub temu neljubemu pripetljaju pa člani skupine niso bili preveč razočarani, saj so vse tri studijske kompozicije odlične in zavzemajo pomembno mesto v njihovem ustvarjalnem opusu. Nenavadni naslov albuma izhaja iz navade skupine, da je sleherni koncert začela ob 8:30 uri.
Levji delež posnetkov izvira iz nastopa v znameniti dvorani Long Beach (Kalifornija, ZDA), sredi "Mr. Gone" turneje. Slednja se je izkazala kot njihova najuspešnejša turneja na kateri se je publiki prvič v živo predstavila klasična in najbolj priljubljena inkarnacija skupine. S prihodom bobnarskega velemojstra Petra Erskinea so zakorakali v svoje najbolj stabilno obdobje, ki je trajalo vse do začetka leta 1982. V tem obdobju so bili tako v ustvarjalnem, kot komercialnem smislu, nesporni vladarji jazz fusion scene. Ta epohalna zasedba v kateri so se nahajali najboljši basist vseh časov, klaviaturist in saksofonist, katera sta si prislužila glasbeno nesmrtnost že pred nastankom skupine in eden izmed najbolj "vročih" bobnarjev v svetu jazza, ki je še danes izjemno iskano ime v registru priložnostnih glasbenikov, je vsak večer z neverjetno lahkoto obnorela ne samo slehernega privrženca jazz fusiona, temveč tudi vse ljubitelje glasbe za dušo in srce.
"8:30" nazorno demonstrira veličastni dogodek v povesti skupine, ko so "razsuli" dvorano Long Beach in ostala koncertna prizorišča z osupljivimi izvedbami nekaterih njihovih najbolj čislanih klasik. Navkljub osupljivi tehnični izpiljenosti vseh štirih članov, ki je spadala v sam vrh jazzovske scene, pa jim je ta vselej pomenila precej manj kot posredovanje najbolj iskrenih emocij prek kreiranja prostranih in eklektičnih zvočnih širjav v katerih se je našlo vedno dovolj prostora za slikovite solistične predstavitve. To pa je tudi tisto, kar so zvesti privrženci v glasbi Weather Report od nekdaj najbolj cenili in spoštovali. Kljub njihovim številnim pustolovščinam v svetu funka in etno glasbe tretjega sveta, so vedno ostali najbolj jazzovska skupina izmed vseh herojev jazz fusiona in verjetno se prav v tem skriva glavni odgovor za njihovo dolgoživost. Po moji oceni noben drug Weather Report album te vrline ne demonstrira boljše od kot "8:30".
Koncertne izvedbe se, povsem razumljivo, osredotočajo na material iz albumov "Black Market" (1976) in "Heavy Weather" (1977), katera sta jim prinesla največjo veljavo ter svetovni uspeh. Sleherni izmed štirih članov skupine si vzame čas za solo točko. Te ne služijo samo za prikaz posameznikovih virtuoznih spretnosti, temveč tudi kot oddih za ostale člane. Nekatere izvedbe so celo boljše od svojih studijskih verzij, predvsem po zaslugi dodatnih improvizacij.
Skupina pred začetkom prve izvedbe demonstrira svoj svojstven humor s krajšim uvodom, ki vsebuje zvoke oglašanja opic. Za uvodni napad izberejo "Black Market", idealno otvoritev in klasiko vseh klasik, ki s svojimi poskočnimi funkovskimi bas linijami, ognjevitimi bobnarskimi prehodi in hudomušnimi pasažami na električnem klavirju, poslušalca v trenutku posrka v srčiko koncertnega dogajanja. Wayne Shorter, ki na nekaterih izvedbah namesto na saksofon igra tudi na tolkala, kot vedno poskrbi za tisto prvinsko jazzovsko fluidnost, ki jo je do potankosti izpilil že v šoli svojega velikega glasbenega mentorja Milesa Davisa. Vmes seveda ne manjka noro dobrih improvizacij in krajših, duhovitih solističnih napadov s strani slehernega člana skupine. Po tej izjemni uvodni poslastici poslušalca povabijo na strastno srečanje z "Mysterious Traveller" klasiko "Scarlet Woman". Po dramatičnem uvodu z efekti, ki vsebujejo zvoke dežja in nevihte, nas legendarni tercet popelje na odlično verzijo ene izmed njihovih najbolj kompleksnih stvaritev. V vsesplošnem ozračju nenehno spreminjajoče se atmosfere prehajajo med divjimi improvizacijami, Zawinulovimi ambientalnimi klaviaturskimi zavesami ter virtuoznimi solističnimi demonstracijami.
Za trenutek, ko koncertno vzdušje doseže točko vrelišča, pa poskrbita obe "Heavy Weather" klasiki. Prva izmed teh je "Teen Town", kjer Pastorius s svojimi melodičnimi bas linijami, ki osmešijo marsikaterega uveljavljenega kitarista, demonstrira zakaj je bil (in je še vedno) največji med največjimi ter romantični "A Remark You Made". Slednjega uporabijo kot odličen poligon na katerem se s solističnimi potezami izkažejo vsi člani skupine, pa naj gre za Shorterjeve pobalinske saksofonske napade, Zawinulovo klaviatursko romantiko, Pastoriusove nalezljive bas linije ali mogočne Erskineove bobnarske prehode. "Slang" predstavlja trenutek s katerim si "8:30" dokončno zagotovi legendarni status, saj gre za Pastoriusovo solo točko na kateri demonstrira vpliv svojega kitarskega "bratranca" Jimija Hendrixa. Na njej bas legenda v zaporedju združi segmente klasik kot so "Donna Lee" (Charlie Parker), "Giant Steeps" (John Coltrane) in "Third Stone form the Sun" (Jimi Hendrix) ter jih prenese v svoje unikatno, prepoznavno igranje ob obširni rabi različnih odmevajočih efektov. Način na katerega odigra posamezne solo linije, katere potegne čez ponavljajoči rif, je še danes ideal h kateremu stremijo vsi, ki bi nekoč radi postali uspešni basisti.
Zawinulovo solo točko predstavlja "In a Silent Way", verjetno še danes njegov najbolj prepoznan standard s katerim se obenem prikloni svojemu nekdanjemu sodelavcu Milesu Davisu. Zawinul je to klasiko prispeval za istoimenski Davisov album iz leta 1969, se pravi tisti legendarni album, ki je uradno splavil jazz fusion. Ta verzija sledi Zawinulovi originalni viziji in je precej drugačna od tiste, ki se nahaja kot del istoimenske Davisove klasike, saj jo je Miles za svoje potrebe občutno reanžiral. Enega izmed vrhuncev koncertnega posnetka prav gotovo predstavlja izjemna izvedba njihovega največjega hita "Birdland". Ta verzija zaživi s popolnoma drugačno energijo kot studijska inačica, saj Erskine s svojimi masivnimi prehodi vanjo vnese popolnoma nov, občutno bolj udaren in brezkompromisen ritmični utrip. "Thanks for the Memory" predstavlja Shorterjev saksofonski solistični vložek v katerem na nadvse energičen način interpretira jazz standard v originalni izvedbi skladateljev Lea Robina in Ralpha Raingerja. Venček "Badia/Boogie Woogie Waltz" je še eden izmed vrhuncev nastopa, ki je do roba zabeljen z duhovitimi improvizacijami, predvsem pa predstavlja svojevrstno poslastico za vse ljubitelje eklektičnih ritmičnih vzorcev. Za imeniten zaključek koncertnih izvedb poskrbi naslovna stvaritev. Slednja predstavlja trenutek, ko Zawinul prvič v njihovi povesti uporabi vokoder. Celotna melodija na "8:30" je grajena na vokoderju. Ta pripomoček bo odigral pomembno vlogo tudi na njihovih prihodnjih studijskih stvaritvah. Tako kot večina najboljših kreacij v povesti eksperimentalne glasbe je nastala popolnoma spontano, na Pastoriusovo pobudo.
Na koncu albuma se nahajajo še tri imenitne studijske stvaritve. Prva izmed njih je "Brown Street", kjer se članom skupine pridruži Zawinulov sin Erich, ki skupaj s Pastoriusom in Erskineom odigra tolkala. Gre za izjemno živahno stvaritev, bazirano na energičnih ritmih tolkal z občasnimi odmerki sočnih improvizacij. Na splošno se tu izrazi predvsem virtuozni genij obeh ustanovnih članov skupine, čeprav tudi Pastoriusove bas linije ves čas jemljejo dih. Kot zanimivost naj navedem, da je prva verzija te kompozicije nastala brez Pastoriusovega sodelovanja, saj so ga ravno na ta dan aretirali. Zapleti z "možmi postave" so bili stalnica Pastoriusovega življenjskega sloga in so na koncu privedli do tragičnega zaključka njegove življenjske poti. Ko pomislimo na eno izmed največjih tragedij v glasbeni povesti, je "The Orphan", izjemno melanholična stvaritev, bazirana na presunljivih plasteh sintetizatorjev, spremljavi otroških zborovskih večglasij in pogrebniških pasažah na saksofonu, nadvse primerna izbira za tovrsten trenutek. Album se zaključi s po funkovsko začinjenim "Sightseeing", kateri predstavlja še eno Weather Report klasiko zavidljivih virtuoznih dimenzij. Na njej Jaco do maksimuma uporabi različne zvočne efekte prek katerih potisne svoje živopisane in melodične bas linije. Interakcija med njim in Erskineom je tu na takšni ravni, da je enostavne ni mogoče opisati s preprostimi besedami. Po svoje se je napaka zvočnega inženirja, ki je zbrisal del koncertnih posnetkov, izkazala za srečo v nesreči, saj tako ne bi ustvarili še treh klasik, ki še danes sijejo z neverjetno izrazno močjo.
"8:30" predstavlja pravcato nirvano za vse jazz fusion sladokusce, saj se mu posreči do potankosti ujeti koncertno energijo legend na višku njihovih moči. V zakup teh besed govori izjava nesmrtnega papana Zawinula, kateri je nekoč izjavil, da je to njegov najljubši Weather Report album. Ali je ob tem sploh lahko še kakšen dvom, da si "8:30", eden najboljših koncertnih dokumentov vseh časov, ki spada ob bok najbolj bleščečim draguljem njihove diskografije kot so "Mysterious Traveller" (1974), "Black Market" in "Heavy Weather" zasluži mesto med največjimi dosežki v povesti glasbene umetnosti? Morda za vse tiste, ki zanikajo obstoj popolnosti. Za vse tiste, ki imajo navado, da uspešnost albuma merijo s komercialnim odzivom pa navajam podatek, da je "8:30" skupini prislužil Grammya za najboljši jazz fusion album leta 1979. Edina pomanjkljivost tega spomenika brezčasnosti Weather Report glasbe je ta, da je občutno prekratek za nepotešljive apetite glasbenih gurmanov, saj se naokoli obrne kot bi pihnil. Za tovrstne manijake še vedno ostaja upanje, da se bodo nekoč v prihodnosti, na bodočih verzijah "8:30", pojavili kakšni dodatni, prej neobjavljeni, posnetki s te nepozabne turneje za katero vsi tisti, ki je nismo mogli doživeti točimo krokodilje solze.
na vrh