Še pomnite finske dečke, ki so v drugi polovici devetdesetih zasloveli s preigravanjem skladb Metallice na čela, prvenec s prvotno naklado vsega nekaj sto kosov (kot pravi anekdota) pa je bil razgrabljen v hipu? Takrat je neoklasicistinči pristop v heavy metalu dobil popolnoma novo dimenzijo, Apocalyptico pa izstrelil med popularna in obče znana glasbena imena naše orbite. Dečki so medtem odrasli, že s ploščo "Inquisition Symphony" (1998) začeli delati na avtorskemu materialu, glas o Apocalyptici se je hitro širil na vse strani, kar je v preteklosti privedlo do sodelovanja z mnogimi znanimi glasbenimi imeni, finski klasično šolani glasbeniki so v tem času razvili svoj talent do te mere, da ne znajo izdati slabega albuma. "7th Symphony" je zadnja potrditev te teze.
"Sedma simfonija" ne prinaša nikakršnih novih elementov v zvok Apocalyptice, v glasbenem smislu nam torej ne ponudi nič novega, vseeno pa deseterica skladb pomeni močno, kohezivno celoto, ki bo poslušalca pritegnila k ponovnemu predvajanju ploščka. Album vsebuje vse prepoznavne elemente njihove glasbe: od subtilnih, čustvenejših skladb lahkotnejšega tipa, preko mogočnih epskih pesnitev vse do pravih heavy metal rušilcev, kjer ponavadi produkcija skuša zvok čela približati nasršenenmu zvoku električnih kitar. Kot vselej tudi "Sedma simfonija" kar kipi od bravuroznih poigravanj med akustičnimi nastavki pesmi in nanje se prilegajočimi težjimi riffi, njih ritmika in izmenjavanje pa vas bosta od prve do zadnje minute poslušanja čvrsto držala na kavču dnevne sobe.
Glasbeniki ostajajo mojstri aranžiranja treh čel v zapletene kompozicije, pri tem pa so vsa tri čela odlično izkoriščena in ves čas ubrano igrajo vsak svojo jasno definirano pot. Zanimivo je spoznanje, da je Eicca Toppinen kot prva struna finskih klasičnih metalcev na "7th Symphony" v največji meri do sedaj pustil ostalim članom skupine k avtorskemu in soavtorskemu pisanju materiala, kar je seveda dobrodošla poteza, saj album s tem pridobi na sami svežini idej.
Otvoritvena skladba At The Gates Of Manala že uvodoma razgiba vratove, njena posebnost pa je dinamično preskakovanje med različno hitrimi "drive-i". Naslednja End Of Me z gostujočim vokalistom Gavinom Rossdaleom (Bush) v intru vsebuje zanimiv element igranja preko riffa v stilu heavy metal šole iz začetka osemdesetih, vrhunec pa nastopi z refrenom, ki bo povšeči predvsem privržencem alternativnega rocka devetdesetih. Finci se znova, podobno kot se je kitarist Slash z letos izdanim istoimenskim prvencem, izkažejo kot mojstri prilagajanja pesmi gostujočemu glasbeniku, saj je le ta zastavljena tako, da je na kožo pisan gostovim siceršnjim glasbenim tendencam. Ta vrlina se še enkrat več izkaže s komadom 2010, na katerem gostuje Dave Lombardo (Slayer), počasen intro v stilu "South Of Heaven" obdobja se razvije v pravo metalsko eksplozijo in predstavlja najmočnejši heavy rockerski moment albuma. Vmesni Not Strong Enough stavi na prepričljiv refren, všečen pa bo predvsem ljubiteljem novejših zvokov MTVjevskih smernic. Sledi ležerno nadaljevanje z ambientalnim sprehodom skozi komad Beautiful, ki preraste v Broken Pieces, precej povprečno skladbo z nu/alter metalskimi momenti in edino žensko gostjo na albumu, Lacey Mosley (Flyleaf). Energični izbruh nepričakovanega "groova" je ujet v skladbi Bring Them to Light z gostom Joejem Duplanterjem (Gojira, Cavalera Conspiracy), vendar se z izletom v težkometalske vokalne linije opečejo oziroma drugače povedano, Apocalyptica kot izraziti ljubitelji sofisticiranosti in melodičnosti v težkometalskih vodah niso domači. "Sedma simfonija" svoj vrhunec doživi prav v zaključku, pesem Rage Of Possseidon nas vrne v čas albuma "Cult" (2000), ko so kraljevali razgibani aranžmaji epskih razsežnosti, zaključna skladba albuma je, z dolžino skoraj devetih minut in vpletenostjo prav vseh tipičnih elementov Apocalypticine glasbe, a kljub temu jasno osrednjo nitjo, zagotovo ena teh.
Finski neoklasicisti tudi z albumom "7th Symphony" ostajajo aktualni in vredni poslušanja, album bo več kot zadovoljil stare fane, priporočljiv je tudi za tiste, ki se z izročilom "jezdecev apokalipse" šele spoznavate. Album produkcijsko in aranžmajsko sledi svojemu predhodniku "Worlds Collide" (2007) pri iskanju modernejšega zvoka, s čimer Finci ciljajo predvsem na mlajšo generacijo, podvrženo vplivu kvazi alternativnih komercialnih glasbenih televizij, kar zna biti za privržence tradicionalnejšega rock izročila moteč faktor pri prebavljanju, kdor pa bo prešel čez to fazo, bo bogato nagrajen.
na vrh