S 7800 Fahrenheit ostajata impotenca in splošna nedoraslost glavni vodili vseh medlih Bon Jovi poizkusov pri ustvarjanja konkretnega rokerskega trušča. Znamenj, ki bi razkrivala, da so strici iz lekcije prvenca potegnili kake koristne nauke, tule ni ravno v izobilju. Neprijeten in dolgotrajen postopek izginjanja pubertetnih simptomov pa vendarle ni bil zaman. Določeno mero napredka Bon Jovi naposled izkazujejo v jasneje razdeljenih vlogah posameznih članov zasedbe. Seveda, Jonov doprinos brez dvoma ostaja glavni vir inspiracije, možakar pa obenem vestno opravlja še funkcijo nekakšnega glavnega ventila ali sita, skozi katerega mora pod nujno vsak še tako konvencionalen manever ostale četverice mušketirjev. Opaznejšo mero privilegijev si v tem pogledu jemlje le počasi prebujajoči se Richie Sambora, kar pa je za obračanje Bon Jovi premca v smeri postopnega dozorevanja vseeno daleč premalo. Zadrega 7800 Fahrenheit tiči v neučinkovitemu črpanju potencialov zasedbe, kot tudi v stilski nedorečenosti. Po zaslugi slednjih pa tudi dobrodošlo odkritje ustvarjalne sinergije omenjene dvojice enostavno nima pravega učinka.
Bon Jovi s 7800 Fahrenheit trmulijo zasidrani v vodah ustvarjalne neplodnosti. Mogoče se danes na prvi pogled celo zdi, da so fantje s monotonim trošenjem večine od že tako nezavidljive bere kapitala prvenca zamudili veliko priložnost, a tehtnejša analiza vseeno slej kot prej pripelje do ugotovitve, da bi moral Jon Bon Jovi svojo čredo, v kolikor se je želel resneje spopasti z izzivi, ki jih je sredi 80tih prinesla glasbena evolucija, z drugim albumom popeljati skozi temeljito glasbeno slogovno levitev. Slednje 7800 Fahrenheit žal ne prinaša, ravno nasprotno. Album po vzoru prvenca podaja zmedeno zvokovno podobo, brez jasneje zastavljenih smernic, na katerih bi se lahko gradila nova, smelejše oblikovana in prodornejša glasbena identiteta. Začetek je sicer obetaven, a kot se izkaže kasneje nesramno zavajajoč. In And Out Of Love se uvodoma ponosno razkrije kot kompetenten nosilec titule jeklene Bon Jovi klasike. Velik potencial vročičnega razmerja Jonovega vokala in Samborinih ostrih kitarskih prijemov je tule očiten. Dvojec nosi glavnino avtorskega bremena albuma, sožitje pa tvori utrjeno platformo, nekakšen poligon za kaljenje skritih talentov obeh. Vseeno se zdi, da je iz brbotajočega razmerja največ profitiral Jon. Na Tokyo Road in Silent Night mladenič vokalno naposled dostavlja z drobtinicami energičnosti in šarma prihodnjih Slippery When Wet in New Jersey triumfov. Tesno za petami omenjenih koraka King Of The Mountain, na pol posrečen eksperiment koketiranja s tršimi, na trenutke celo heavy metalu naklonjenimi prijemi, ki so tudi glavni vzrok neukročenosti Always Run To You. Smo torej na teh točki le priča rojevanju značilne Bon Jovi magije? Žal ne! Neokusni trojček Only Lonely, Hardest Part Is The Night in Price Of Love se po vzoru prvenca napaja iz vodnjaka prisiljenega mešetarjenja s prvinami popa in pocukranega rocka, ki se po neki čudni, nerazumljivi formuli, še kar trudi ugajati. Vrhunec Bon Jovi licemerstva pa doživimo z bizarnim električnim popom, ki ga hlini To The Fire.
7800 Fahrenheit se v smislu ravni kvalitete nahaja v povprečnem rangu Bon Jovi prvenca, glede na dejstvo, da je album v primerjavi s predhodnikom oropan prisotnosti velikega hita, pa realno gledano kotira še kako stopnico nižje. Bon Jovi je v zgodnjem obdobju preprosto manjkalo pravih idej, kot tudi smisla za njihov razvoj. Brez sposobne, inventivne produkcije, si nadaljevanje zgodbe kavbojev iz New Jerseya pozornosti večjega občinstva enostavno ni moglo pridobiti. Časovni interval slabega leta je bil iz stališča evolucije zasedbe enostavno prekratek, da bi se Bon Jovi lahko brezhibno očistili vseh škodljivih genov, nastalih kot posledica zadušljivosti navlake brezidejnosti, v kateri je album nastajal.
na vrh