"7 Sinners" je dokaz, da se izumiteljev evropower metala Helloween ne drži vselej pridevnik "happy", pač pa, da zveni v letu 2010 lahko mnogo prikladneje "heavy". Trinajsti studijski album v karieri nadomešča skovanko: "Happy, happy Helloween", v celoti z: "Heavy, heavy Helloween!"
Helloween so vselej rada eksperimentirali. "7 Sinners" je album, za katerega je Andi Deris prispeval največ materiala (šest skladb od skupno trinajstih). K sreči Deris ni Michael Kiske in zna pisati glasbo, zato strahu pred novim neposrečenim eksperimentom tipa "Pink Bubbles Go Ape" ali večno srčno bolečino "Chameleon", nikakor ne gre iskati.
"7 Sinners" se lahko pohvali z nižje uglašenim riffovskim suvanjem, ki preko albuma kreira strupeno povampirjeni masivni zid. Riffanje deluje že prav "thrashy". Atmosfera, ki jo kreirata kitari je temna, podkrepljena z aranžmaji za klaviature, pa pooseblja razpoloženja, ki znajo marsikoga spomniti na črnino albuma "The Dark Ride" (2000). Šolski primer mojstrskega kljubovanja in ohranjanja navdahnjenosti 30. let stare skupine, pooseblja za novo ero najbolj smelo ravno single albuma Are You Metal?. Odlično kombinacijo togotnega riffanja, moderne - nižje uglašene produkcije in krepitev atmosfere z uporabo klaviatur, odločno poglablja tudi Derisov vokal, ki je v tej skladbi izdatno agresiven in napadalen. Helloween ob tem vseskozi ohranjajo tisti minimum tipične melodije in s tem zagotavljajo to, da je album všečno poslušljiv in vseskozi v vsem 100% Helloween album. Gre za enega najtrših albumov po "Better Than Raw" (1998) in "The Dark Ride", gledano skozi prizmo izdaj celotne Helloween diskografije.
Tokrat so harmonije v tercetih in tisto značilno trzanje dvojnih kitar v motivih, ki vselej lebdi nad riffi, znižane na minimum. Novi Helloween dajejo absolutno prednost kreaciji temne atmosfere. Album je povsem neposreden, poseduje razbeljeno živahno, na trenutke silno surovo produkcijo, kar zbližuje občutja konzumacije zvoka ujetega v studiu, s koncertnimi vzdušji. Izvorno trd ni nepopustljiv zvok, za Helloween neverjetno rušilen, odrezav in agresiven. Glavnino melodije to pot vnaša Deris s svojim pečatnim vokalom, ki se očitno več kot odlično znajde v takšnih situacijah. Pa čeprav ne najhitrejša skladba albuma, je otvoritev z Where The Sinners Go trenutek albuma, ki zelo posrečeno in v hipu povzame njegovo celotno vibracijo.
Posebneži albuma so skladbe Who Is Mr. Madman?, ki je nekakšen novi Perfect Gentleman ("Master Of the Rings" album, 1994). To sovpada z naslovom albuma in sago o sedmih izvirnih grehih. Uvodoma ni težko prestreči znova uporabljeni vodilni motiv skladbe Perfect Gentleman, Who Is Mr. Madman? pa je posebna tudi po nagovoru Saxon pevca Biffa Byforda. To je Byfordovo drugo gostovanje pri Helloween, po albumu "Gambling With The Devil" (2007). Raise The Noise preseneti z vključitvijo flavte, ki plasira solažo podobno pristopom Iana Andersona (Jethro Tull), vsa reč pa se izkaže za silno posrečeno in kompatibilno. Najdaljša skladba Far In The Future, z motivsko večplastno zasnovanostjo, izvablja vibracijo skladbe Revelations (album "Better Than Raw", 1998). Gre za silno dramatično skladbo, ki je zaradi visoko vibrantnega drama vzdušja nastavljena na sam konec albuma! Čeprav Helloween nismo nikdar prištevali med progresivce, pa v tem oziru blago preseneča My Sacrifice, ki šokira z ritmično namerno nalomljenim predrefrenom (združena sta dva nasprotna ritma, ki se prekrivata in vnašata občutek kaosa).
Če skočimo na bonus komad I'm Free količinsko omejene (razširjene) izdaje, ta potegne v kitici blago na melos podajanja verzov v skladbi We Damn The Night iz plošče "The Dark Ride", gre pa za komad ki diši bolj po tistem kar smo vajeni od starejših Helloween (epskost poudarjena). Takšne skladbe so na albumu tudi Raise The Noise, pa takoj za njo World Of Fantasy, kjer se prvikrat na album vključijo harmonije v tercetih, pa kasneje If A Mountain Can Talk. Med temi skladbami zveni v melosu še najbolj retrogradno The Sage, The Fool, The Sinner. Gre za skladbo visoko nalezljivega refrena in moderno zasnovanega (nižje uglašenega) glavnega riffa, ki odlično premošča združevanje novih glasbenih pogledov skupine z zapuščino preteklih del. Uvodni riff nosi nekaj podobnosti z uvodnim riffom v Where The Sinners Go.
Po rušilnosti odnese to pot prvo nagrado na albumu Long Live The King, kjer skupina razvija končni domet visoke ultravoltažne razgaljenosti z ekstremnim bobnanjem Danija Löble-a. Perfektno ubrano do ekstremov, obenem pa 100% v vsem Helloweensko! Kot uravnilovka je takoj za njo nastavljena umirjena The Smile Of The Sun, z refrenom in prehodom h kitici, ki evocira vibracijo skladbe As Long As I Fall (album "Gambling With The Devil").
"7 Sinners" je napadalen, neposredno žgoč album, kot najbolj razbeljeno žareče jeklo. Helloween so svoje aranžmaje, ki navadno vključujejo trzanje preko riffov, namerno poenostavili. Harmonije v tercetih so v vsem izgubile primat. Glavnina kompozicij stoji na masivnih riffih, mojstrsko poglobljene atmosfere z dodatkom aranžmajev za klaviature. V takšnem okolju se Derisov unikatni vokal in vokalni pristop še posebno domače počutita in reč funkcionira v vsem stabilno, suvereno in kompetentno. Helloween so na tak način ponudili nekoliko drugačen album. To je za pregovorno predvidljivost skupine, ki danes, po izdanih 13. studijskih albumih, zelo težko preseneti s kakšno posebnostjo, silna spodbuda. Je dokaz, da čas še ni pohrustal Helloween in da se v ožilju ekipe pretaka še polno vnetljivega dinamita, ki je osnovno gonilo klasične skupine v kreaciji navdahnjenih melodij nove ere. "7 Sinners" je uspešno položen izpit kolizije novih glasbenih pogledov in kompetentne ohranitve temeljev lastnega izrazoslovja, ki so ga Helloween ustoličili s svojimi preteklimi (tudi najpomembnejšimi) deli. Včasih se k značajskim lastnostim silno lepo pridoda, če nakažeš s smernim kazalcem zavoj v levo, narediš pa ga v desno. Album ni nikakršna glasbena revolucija za Helloween. Le silno všečna, želena in uspela sprememba.
na vrh