Skupina Talisman! 6 studijskih albumov pod kapo, 15 let ždenja skupaj in vendar…. Talisman! Plošček številka "7". Kaj gre mar za novi klasični melodično hard rockovski orgazem? Blizu. In več! Pravzaprav zadetek v polno! Novi "Obeliski" delujejo, kot bi posneli prvenec in ne "le še en nov studijski album". Skupina zavzeto grize preko minutaže, fantje ponujajo prepričljivo novo zgodbo. Ponujajo svežino, hkrati pa se v njej iskri klasična prepoznavna bit skupine, s katero so vselej razvajali svoje privržence. Skratka nov in zdrav evolutivni korak naprej, ki opozarja na bogate izkušnje prvovrstne ekipe, ki tvori postavo Talisman! Pa poglejmo kaj za vraga poseduje!
Otvoritev je nadvse presenetljiva in neprevidnega poslušalca, ki skupino pozna po predhodnih delih ali pričakuje klasični hard rock riff, uspešno ujame "na levi nogi". Poseduje punkerski uvodni beat ter riff, ki šokirata ob prvem poslušanju. Taktika zbujanja pozornosti je nadvse uspela! No in vse skupaj se kaj hitro postavi na svoje mesto in se prelije v Talisman. Ko se album naveže na ušesa spoznaš, da gre za nadvse prikupen štos, duhovito in premeteno izbran, postavljen na začetek plošče. Nowhere Fast poseduje posebno globok, srednje hiter atmosferični "groove", ki te v erotičnem plamenu prav z lahkoto pokori in spravi na kolena pohujšanja – pravo sladostrastje! Pazi to! Rhyme Of Reason, "beat" in produkcijska finta skladbe – nasnet vzorec preko osnovnega riffa. Na kaj najprej pomisliš? Seal in Crazy! Produkcijska globina je veličastna! Poseduje kontrasten, jekleno "žvenketav", riffing! Za ta "jeklen žvenket" skrbi uporaba polakustične kitare, ki je v ubranem ravnovesju dodana k "distorziranim" linijam. Združeno skupaj, ustvarja to sedaj tisti pravi hard rock erogeni "feel", ob katerem zdrvijo mravljinci po koži kot bi mignil. To vzdušje nadgrajujejo znova Jeffov vokal, "funky" žvenket bas linije ter topovski udarci bobnov. Ti kontrasti so medsebojno ločeno magnificirani in združeni v skupno sliko ponujajo zvok, ki poseduje idealno mero živosti. Zlasti End Of The Line poseduje ubijalsko ritem linijo, modernega "funky riff groova". Ta pesem je dokaz prvovrstnega občutka Talisman za serviranje okusne fuzije modernega in klasičnega. Klasične Talisman pa oriše zlasti udarna, srednje hitra balada The 1 I'm Living 4, kjer ponuja Soto vpogled v svojo mojstrsko veščino stopnjevanja atmosfere skozi skladbo, ki jo prične v mirni noti, potem pa ji dodaja iz kroga v krog kanček več moči in komad nenadoma eksplozivno zraste, še preden se tega dobro zaveš. Znova so tu umetelno dodani kitarski vzorci modernih "rockovskih" prijemov, ki polnijo zvočno sliko. Gre za svežo pesem, odklon od klasike, ki je povsem uspel - eden vrhuncev albuma. On My Way in prva prava velika balada albuma Forevermore sta bliže solo materialu Jeff Scot Sota. Succumb 2 My Desire je "štikl" z največjo dozo "bluesy funka", poseduje prijem polakustične kitare s ščepcem zvena razuzdanosti Jamesa Browna, s katerim skupina uspešno stopnjuje dinamiko albuma! Shed A Tear Goodbye zveni najbolj komercialno na celotni plošči in idealna skladba za izdajo kot "hit single" ali le radijsko predvajanje, zlasti v večernih urah, vendar bi se morali vrniti 17 - 18 let nazaj v preteklost. Refren ponuja nekaj vzporednic s solo deli Joe Lynn Turnerja. Troubled Water je lep odklon plošče. Z "reggae beatom" v predrefrenu in potem sledi za njim preklop v klasični Talisman refren! Album zapre še ena odlična balada Back 2 The Feeling, s katero potrjujejo fantje prvovrsten čut za melodijo, kar dokažejo zlasti z izrednim dinamičnim preskokom nenadne "rockovske" pospešitve skozi stopnjevito gradnjo vzdušja v srednjem instrumentalnem delu. Delo kitare je izredno v tej skladbi, izstopajoč na plošči, pa je zlasti solistični odklop!
Torej Talisman so uspešno šokirali in nadgradili svojo rockovsko doktrino! Ne gre za repeticijo in plovbo prežvečene tematike. Talisman ponujajo svežino. Z odličnim kontrastom med kitarskim riffom in ritem linijo, z velikim "groovom" bas linije! Vso reč pa absolutno nadgradi Jeffov strastni žametni vokal, ki dokazuje da mu je tip skladb albuma "7" preprosto pisan na kožo. Nove skladbe ponujajo ravnovesje med zahtevano kompaktnostjo, melodičnostjo, dodajanjem prefinjeno izbranih okraskov (nasneti vzorci), vnosom "groova" aktualnih modnih "rockovskih" muh, samim zaporedjem raznobarvnih skladb plošče in praktično popolnim petjem Jeffa Scota Soto-a za nove Talisman, kar prinaša na polje melodičnega rocka v celokupnem seštevku enega izmed definitvnih vrhuncev letošnjega leta, ki ga lahko takoj uvrstimo na enega od petih prstov leve roke. Erotična dirka strastnega melodičnega hard rocka! "7" je lahko v bližnji prihodnosti celo prava potrditev ugibanj, da Soto ni najbolj idealen izbor za novega Journey pevca! Počakajmo še na Journey novi album, da dobimo pravi odgovor.
na vrh