Da ti da leto Abrahama navdih? Ni kaj! Aleš Klinar, domače imenovan »Klinči«, je zagotovo ena izmed osrednjih figur slovenskega »mainstream« rocka in popa, zlasti osemdesetih in devetdesetih let.
Klinar je od vselej veljal za mojstra embalaže. Pravzaprav mu na Slovenskem v tem ni para. Prav ta prožnost, lahko rečemo prilagodljivost, njegove glasbeno ustvarjalne obrti mu je prinesla renome in uspeh. Album »63 Special« je pravzaprav prerez Klinarjeve glasbene osebnosti, bliže od tega ne moreš. Prvi plošček je pravi studijski plošček, drugi pa dodatni - retrospektivni. Na njem se nahaja nekaj najbolj prepoznavnih skladb, katerih avtor je Klinči in so tako ali drugače konkretno mešale štrene na vrhovih radijskih lestvic osrednjih valov slovenskih radijskih frekvenc skozi osemdeseta in devetdeseta (Od Agropop, do Martina Krpana in tako dalje).
Poglobimo se v delo na ploščku številka ena. To je na studijski album. Ta je superiorno sproduciran, superiorno zaranžiran. Klinar je mislil res na vse detajle. 61 minut velikega glasbenega teatra, ki mu ekspanzij v operetno in simfonično obarvane glasbene vode, naphane z elementom bombastike, ne primanjkuje, se razvija v pravem duhu združevanja rockerske udarnosti in definirane vodilne melodije. Klinar velja za velikega esteta, kar se rokovanja z melodično nalezljivostjo tiče.
V uvodni, pompozno naviti naslovni skladbi (instrumentalu), dolgo, dolgo časa ne veš, kam bo zapeljala album. Prav lahko bi bil tak uvod zapeljan v power metal album. Uvod drvi v naročje operetnemu razvoju dogodkov. Potem pa nenadoma ta moment preseka bluesovsko zapeljana solaža Francija Zabukovca na slide kitari, kjer ne manjka celo nekaj pridiha »Gilmouresk«. Uvodni instrumental 63 Special nas tako pripelje do osebno izpovedne Stari klovn, ki je norčavo pobalinska, a nostalgično obarvana zgodba o prehojeni rockerski poti Klinčija z osnovnim sporočilom: »Še vedno sem tu, še vedno migam, brcam!« Njegov, od neskončnih rockerskih žurov, avtentično »počeni« vokal, vam bo še dolgo odzvanjal v ušesih. Gre za logično izbiro postavitve takšne skladbe na sam uvodni del albuma.
Do tu vse lepo in prav. Laičnim ušesom zveni album resnično blizu perfekcije. Blizu avtorske perfekcije. A tu leži mali kamen spotike. Tistim, ki poznajo nekatera obče prepoznana dela klasik in zimzelenov polpretekle zgodovine rocka, bodo kaj kmalu našli presunljivo podobnost nekaterih motivov albuma »63 Spceial« z znanimi skladbami skupin Yes (Changes, Hold On), Styx (Renegade), Kansas (Carry On Wayward Son), Scorpions (Rock Me Like A Hurricane) in Deep Purple (Speed King), medtem ko bi lahko skladba Ogenj, ki jo vodi Trkajev vokal, nadomestila vodilno skladbo za »soundtrack« filma »Godzilla«. To so dejstva, ki žal omajajo ugled tega dela. Če teh očitnih podobnosti na albumu »63 Special« ne bi bilo, bi se Klinarju za njegovo avtorsko pronicljivost takoj globoko priklonil do tal.
Sicer pa same odlike. Zabukovec je znova z vrhunsko briljanco odpeljal vse kitare na albumu ter tako znova potrdil, da gre za enega najbolj izpopolnjenih hard rock kitaristov slovenskega rock 'n' roll časa in prostora! Tu je serija odličnih vokalistov, vsak med njimi pa prispeva svoj optimalni iztržek vokalne interpretacije. Klinar je vokaliste previdno prebral in skladbe mojstrsko poudarjajo prepoznani izrazni značaj vokalnih pristopov posameznih vokalistov tega albuma! Kontrasti vzdušij so na podlagi teh vokalnih esenc živopisano obarvani in poudarjeni. Vrhunsko je znova izkoriščen Sergej Škofljanec v skladbah Sence, Rock 'N' Roll, Speed Queen in Ne morem brez nje, izjemno piko na «i« dostavlja s svojimi vokalnimi specifikami grleno obarvani vokal Voja Djurana v zaključni Zate dal bi vse, nadvse prikladna je izbira Samuela Lucasa za skladbi Sanja ter Kralj sveta, tu je prepoznani vokalni pristop Klinarjeve življenjske družice Anje Rupel (Ljubezen še živi) in tako dalje.
Skladbam ne manjka momenta šegavosti! Ta je ujet v dodanih mnogoterih okrasnih prehodnih pasažah, ki jih v komponističnem smislu Klinar mojstrsko vgrajuje v vodilne motive, skladbam pa to dodaja dodatno sočnost in značajsko definiranost. Naravnost povedano! Izjemen pomp! Element bombastike! Klinar pristopa kot šolan glasbenik, celostno v aranžmajskih rešitvah, zato ne uide občutek, da se album »63 Special« razvija pravzaprav v duhu rock opere. Element dodajanja sintetizatorskih zaves pristnega zvena osemdesetih, hkrati pa mojstrske rešitve v harmoniziranju vokalnih napevov, dajejo temu albumu čuteči naboj AOR estetike, kar je danes v slovenskem glasbenem svetu izjemna redkost. Vrlina oziroma veščina, s katero lahko prepričljivo rokujejo le glasbeniki, ki so dihali osemdeseta na odru. Eden teh je torej tudi Klinči.
Kot rečeno. Album je silno lep, razgiban v nizanju razpoloženjskih stanj, obče zvočno in aranžersko detajliran. Imenitno »zloščen«, če želite. Tako v zvoku kot v kompozicijah. Zaslužil bi si čisto petico od petih možnih zvezdic. Žal pa ga kazi tista opazka o pakiranju prepoznanih rock zimzelenov, citiranih v enem od zgornjih odstavkov tega spisa. Če pristopite k albumu »63 Special« kot k vrsti parodije na prehojeno rockersko pot Aleša Klinarja skozi njegovih prvih 50 let, potem boste absolutno neobremenjeni uživali v tem albumu. Od prve do zadnje sekunde.
Navkljub temu pa album »63 Special« potrjuje, da ga verjetno na slovenskem ni takšnega junaka, ki bi lahko od sebe spravil album tovrstne polno učinkujoče bombastike, ki jo okarakterizira izjemen čut estetičnega združevanja rockovske udarnosti in melodične nalezljivosti, kot je prav Aleš Klinar. Upajmo, da bo temu sledil še kakšne rockovski album z njegove strani! Avtorskih idejnih rešitev seveda.
Pomembno je namreč dejstvo, da stari mački ohranjajo dejavnost v slovenskem glasbenem prostoru. To daje vkup z mladimi retrozvočnimi rock skupinami nekakšen ekipni hard rockerski duh v Sloveniji. To je natanko tisto, kar že vseskozi pogrešamo in zaradi česar je na začetku osemdesetih punk gibanje prevzelo osrednji fokus nad hard rockersko strujo, ki se je takrat dobesedno razbila na prafaktorje ter ostala komaj opazna skozi nadaljni dve dekadi. Novi izdelki, kot »63 Special« Aleša Klinarja in/ali »Nov dan« Matjaža Jelena, so v oziru povezovanja prave hard rockovske skupnosti v letu 2013 zelo pomembne izdaje. V novem času je kar nekaj nadebudnih novih zasedb na Slovenskem, ki izhajajo iz temeljnega izročila stare hard rock in rock 'n' roll šole, nove izdaje slovenskih veteranov rocka pa lahko zgolj pozitivno vplivajo na novi »retro-zvočni« val.
Čestitke torej Klinčiju za prvih 50 let. Letnik '63 je zagotovo dal posebno letino glasbenikov! Leta Abrahama so Klinarja dosegla. A le po veljavnih principih rabe osnovnih matematičnih aksiomov, saj ostaja Klinar ob svojih prvih 50. letih še naprej iskreno otročji zabavljač. To pa je tudi osnovna zaščitna karakteristika albuma »63 Special«.
na vrh