Big Foot Mama: 5ing

avtor: Sandi Sadar Šoba

Vsi imamo svoje favorite, zaradi katerih lahko določen bend kujemo v zvezde, res pa je, da ni vedno podleganje lepoti in uroku glasbe in besedil tudi sinhrono s časovnim potekom. Nekateri imamo pač malce daljšo lajtngo, priznam pa, da sem se v velikonogo mamo in njenih pet kerlcev, z ušesi (ne z očmi, saj glasbo raje kot gledam, poslušam s parom lastnih ušes ter z njimi povezanih možganskih polobel) začel spoznavati prekleto pozno. Nekaj je k temu pripomogel rumeni tisk, ki mi je dvigoval žolč do grla in čez, nekaj pa tudi avtonomni predsodek, da so Big Foot Mama glasba za "pusije" in "pičke" in ne za "prave dedce". Vse potrebuje svoj čas, da dozori, nekateri pa potrebujemo za to malce več časa od ostalih »prosvetljenih« epohetov modernega in hitoidnega. Bolje pozno kot nikoli, bi dodal, je pa k mojemu srcu prirasla prav plošča, na katero nekateri, zaradi provokativnih videospotov in odsotnosti glavnega aduta zasedbe, gonilnega člana Guštija, niso upali staviti tako, kot lahko nanjo neobremenjen z vednostjo o preteklosti, stavim sam!

Ni prave definicije roc'n'rolla brez pravega odmerka seksa, drog in šundra, ni pa dobrega seksa brez prave predigre, zato je bil 5ing pravšnja iniciacija v tisto, kar sem potreboval, da se dokončno spustim po BFM toboganu užitka. In tokrat se peting vrši ne samo z rokami, temveč z velikimi stopali – kar desetimi, bi dodali dlakocepci. Peta plošča premore vse adute hitoidne plošče, kateri, želeli ali ne, morate podleči, ste ljubitelji kakovostne trdozvočne zabave, distorziranih kitar ter besedil, ki se vam tako prekleto perfidno usidrajo v podzavest, da si jih sprva mrmrate, nato pa jih prepevate od jutra do večera. Ob vsej všečnosti in komercialnem potencialu pa ne zveni plata niti malo razprodana, namenjena zgolj praznenju denarnic, temveč zmore podati tisti podton, zaradi katerih smo otroci socializma podlegali Perotovim Sokolom in Zmazkovem opusu Don Mentonija in s kruhom pomazali vse tiste umazane rife srbskih herojev šundra v maniri Partibrejkers ali malce bolj severnih Majk in podobnega.

Določenim predikatom so podlegali tudi BFM, ki so, verjeli ali ne, svojo pot pred davnimi 22 leti začeli prav kot predskupina in spremljevalna garda prvega izmed vseh Pankrtov. Seksipil žive godbe in odmik od elektronike, semplov ter osladnih cukrarij me je po nekdanjih averzijah, priznam, pritegnil sprva iz radovednosti, saj sem si moral odgovoriti na vprašanje, ali so fantje bili zmožni vnovič priklicati glasbenega Prometeja ter obuditi plamene pravoverne rockerske drže, ki ni zgolj poza v imenu kapitala, temveč premore pravo dušno esenco.

In odgovor je: 5ing premore vsega po malem. Biti v opoziciji in scati proti vetru ni vedno zdravo in higienično, tako je 5ing dejansko dovoljšen zalogaj tako hitov za instant rokerje in šminkerje kot tudi odmerek prave sočne in domiselne glasbe! Vse se začne s kitarsko uverturo skoraj surferskih distorzij komada Eksplozija, ki se nadaljuje s prvim hitom plošče, skladbo Še mal' bolj dol. Danielova in Zokijeva kitara zvenita uravnoteženo in ravno prav ekscentrično ter postavljaško. Umazani, pa kljub temu tako pričakovani in deloma predvidljivi rifi ter lepe fraze se vrstijo v debelih plasteh, Steržajev bas in lahkotni Jožetovi bobni so statve, na katere vplete svojo ravno prav razglašeno noto markantni Skočirjev vokal, pod celoto pa se sliši celo ščepec saksofona. Tematika je klasična – zgodba o poletni romanci, osvajanju in seksi draženju, fantazme skorajšnje potešitve pa so ravno prav zadržane, da zlahka sledite rdeči niti nikakor ne pretencioznega intelektualiziranja, da na način kot pri Iggy Popu padete v tretje dejanje plošče, skladbo Jaz nisem stroj. Super skladba, ki govori o glavni podstati rocka – prvinskosti, ki oponira založniškim igricam, kalkulantom in diktatu množic, ki bi od BFM v tistem času najraje terjale hit na hit, pohlevnost in zbezdniško smehljanje, ki pa utrudi še tako skomercializirane lutke z naslovnih strani. Verjamem, da so se tega takrat prejedli tudi BFM. Lajf je treba živet, čeprav denar nikomur ne smrdi, mar ne? Prav zaradi tega imajo velikonoge mame prav dovolj osrednjetočnega konvencionalizma ter pravšnjo mero uporništva in vulgarnosti, ki jezi starše pridnih pobožnjakarskih farizejev. Hedonizem je krasna materija za obdelavo, skladba Lajf pa je na način hommage brit pop herojem Oasis, ne vem zakaj, a v to se prikradejo tudi zabavljači Supergrass in zabava ja popolna. Seveda ne trdim, da so Big Foot Mama kradli rife ali ideje, a se slišanega in videnega iz preteklosti nehote navleče še tako purizmu in »svojosti« zapriseženi umetnik.

Neki sladkega pa je zgodba zase. Skočir spiha s svojim ravno prav zasanjanim vokalom puščavske vihare kataklizme, velikonoga mama pa ob pomoči izjemnega klaviaturista Bruna Subiotta (razen če ga ni moja malenkost pihnila tristo na uro in ne gre za klona Davorja Klariča), splete eno izmed boljših sintez kitar, klavirja, gromovniške dikcije krasnih refrenov in popolne igrivosti navdihnjenega rocka. Ne, ne gre za sintetični derivat mozganja, temveč za popolni adrenalin ter krasno mešanico zadetosti in gravitacijske vezanosti na tistih nekaj ravno prav postavljenih tonov, zaradi katerih boste padli na kolena. Gole sanje je spet dvig na nivo bolj pospešenega mačističnega žuriranja, neposredno videno in slišano pa prek Skočirjevega izrekanja zgodbe o eksanju trenutka slave z veliko žlico ter izgorevanju v imenu popolne 24-urne zabave budi skomine vsem tistim, ki so o tem zgolj sanjali, a niso premogli dovolj jajc, da bi življenje resnično živeli. Kratki intemezzo se nadaljuje z Aerosmith skladbico, ki daje vedeti, da je v repertoarju zasedbe veliko tudi bolj udarnih adutov. Z glavo skoz' zid je spisan kot bi ga stkal Perry, le Skočir ne zmore ohraniti intenzivnost in višino neuničljivega Stevena, kljub temu pa ima skladba dovolj potence, da postane nemudoma eden meni ljubših trenutkov tega res intenzivnega 5inga.

Na koncu tunela se po Steržajevem basističnem uvodu prelevi v krasen orgličarski blues rockerski sentiš, s katerim nanesejo Big Foot Mama v ušesa še eno plast bolj sentiš patine, igra obeh izjemnih kitar pa pripelje možgane do popolne resonance, prikrite orgle, tihi Hammondi pa peljejo misli v smeri popolnega zlitja s filmom BFM oratorija. Vrn' se k' men je nato tisto nekaj malega, zaradi česar je celota toliko bolj smiselna. Izgubljena ljubezen in pogrešanje, hudičeva igra in mešanje štren, zaradi česar je srce ranjeno – vse to rezultira v popolnih verzih tega celovečerca. »Dej vrn' se k men / naj ti ne bo vseen' / ker bi še kdaj obleku tvojo srajco / in bil potešen / Dej vrn' se k' men / naj ti ne bo vseen' / Da bom s tabo spet iskal svetlobo / Na nov' prerojen / Vrn se k men!« ... In BFM takoj po tem rušijo vse meje in odrešujejo svet vseh spon s skladbo Brez mej. Svet bi bil lepši brez mej in predalčkanj.

In po rokerski eksploziji sledi ena bolj sentimentalnih skladb zadnjih nekaj let. Izjemna akustika skladbe Skrit v sencah pretrese in poteši še tako dlakocepskega avdiofila. Lepo pretkane akustične plasti kitare, klavirja in Gregovega krasno obarvanega vokala mazilijo z vodami Pekla. Življenje je lepo in zaradi tistih nekaj lepih trenutkov je lahko vsakdo lahko vsaj za trenutek  bližje stanju popolne sreče, kljub vsem kapljam pelina, ki lahko v kupi tega sladkega medu včasih prepogosto prevladujejo. In nekaj tega izseva tudi skladba Skrit v sencah, ki je lep, presunljiv, iskren trenutek zlitja v točki sinteze teme in luči, grenkobe in sladu, sreče in trpljenja ... In po tem dejanju, ki bi bilo prav lahko sklepno dejanje, saj mu ni bilo kaj dodajati, dodajo BFM še svoj Hommage Perotu in Pankrtom z lastno različico Bandiere Rosse, rdečega praporja revolta in revolucije, s pozivom k vstaji pa se ob Lovšinovem raskavem  vokalu 5ing sklene v nekakšen skoraj odvečen finale, ki pa, če pomislim na evolucijo skupine, niti ni tako nepričakovan, le prejšnji sentiment zamenja bolj uporniški duh in želja po rušenju templjev kapitala in uzurpatorske izprijenosti naših samooklicanih pastirjev črede ovac, ki smo ljudstvo. Pa dvomim, da so BFM takrat mislili na obračun s slovensko različico Wall Street kravatorjev in lopovov, ki so okradli ta naš krasni košček podalpskega zasanjanega kurniškega raja, ki mu pravimo domovina.

Kakorkoli že – 5ing premore dovolj vsega žmohta, zaradi katerega lahk oto ploščo imenujem za eno pomembnejših dejanj ljubljanskega peterca. Ne, da si ne želim nadaljevanj in nadgradenj, da ne bo pomote. Je pa res, da so lahko fantje le enkrat empirično dokazali, da je naboja za nadaljnjo evolucijo in polno življenje in ne zgolj preživetje, v nedrjih BFM dovolj in da še ni nastopil čas za slovo! Tudi zavoljo tega, ker je po Guštijevem odhodu svoje mesto tako dobro zasedel nekdanji član razvpitih Majk in sedaj v Brežicah živeči kitarski as Zoran Čalić, od katerega pričakujem še več avtorskega materiala in soudeležbe pri velikonogi mami, ki bo nedvomno storila še več gromozanskih korakov na poti svojega razcveta in zorenja v prihodnosti. Da sodijo v elito prvoborcev slovenskega mainstream rocka so že dokazali, prav tako pa so dokazali, da znajo osvajati radijske valove ter se na njih ohraniti tudi po eonih časa. 5ing ima potencial, da bo po desetletjih postal plošča, na katero se bodo prihodnji rodovi sklicevali in jo citirali kot eno pomembnejših dejanj slovenskega rocka, seveda pa bo to pokazal le test časa, času pa patina tega petega ploščka zaenkrat prekleto lepo kljubuje. Tudi zavoljo te je zaljubljanje, tudi po zamujenih prvih trenutkih in krstnih zabavah, povsem logično in pričakovano ...