»57th & 9th« je Stingov najnovejši studijski dosežek, ki je po dolgem času izšel pod visokimi, morda celo pretirano visokimi pričakovanji, saj je bil pred izidom oglaševan kot njegov prvi rock/pop album v več kot desetletju. Tako kot se rado zgodi v podobnih primerih, Stingov najnovejši projekt žal ni izpolnil velikih pričakovanj vseh tistih, ki so slučajno prehitro nasedli vsej medijski vročici, ki je spremljala njegov izid. Oznaka 'pop rock' je sicer vsaj delno upravičena, saj Stingov dvanajsti studijski album po res dolgem času vsebuje nekaj več rockovskih ritmov kot smo bili od njega vajeni v zadnjih petnajstih letih, vendar to še vedno ni to kar bi si ljubitelji njegovega najboljšega ustvarjalnega opusa, se pravi tega kar je ustvaril na svojih prvih treh solo dosežkih ter z The Police, zares želeli. Zakaj sploh omemba The Police? Zato, ker so nekateri pred izidom »57th & 9th« širili neresnične trditve, da so nekatere nove Stingove stvaritve spet na ravni The Police.
Tudi tokrat je legendarni glasbeni umetnik okoli sebe zbral zavidljivo ekipo glasbenikov med katerimi najbolj izstopata oba dolgoletna sodelavca, kitarski vrituoz Dominic Miller ter eden najboljših bobnarjev vseh časov Vinnie Colaiuta, ki s s Stingom sodelujeta že od začetka devetdesetih dalje. Žal Sting, ki je navdih za »57th & 9th« dobil med sprehodi skozi določen predel New Yorka, nekoč znan kot zloglasni 'Hell's Kitchen', kjer se nahaja njegov studio, ni znal na polno izkoristiti njunih izjemnih talentov, saj se ju na večini del komajda zazna in njune naloge večinoma opravijo nekateri manj nadarjeni glasbeniki. Prav tako je pravega rocka na albumu po pravici povedano zelo malo, medtem ko tudi kvalitetnega popa ni prav veliko. Tudi balade v drugi polovici »57th & 9th« niso prav nič posebnega.
Prvo razočaranje predstavlja že uvodna skladba »I Can't Stop Thinking About You«, ki je izšla kot udarni single tega albuma in je bila ustvarjena z namenom, da postane naslednji Stingov veliki hit, saj precej bolj kot na The Police spominja na kakšen sodobni indie pop rock band. Nadaljevanje albuma na žalost ni kaj dosti boljše za vse tiste, ki so res verjeli napovedim o vrnitvi na 'pota stare slave'. Naslednjo skladbo, »50,000«, ki je še bolj v indie pop rock stilu ter počasnejšem ritmu, je Sting posvetil številnim glasbenim ikonam, ki so se v letu 2016 predčasno poslovile, pri čemer je posebej izpostavil Davida Bowieja, Princea, Lemmya in Glenna Freya. Solidna »Down, Down, Down«, ena izmed dveh skladb na albumu, katero so skupaj napisali Sting, Miller in Colaiuta, je ena redkih skladb na »57th & 9th«, ki bi lahko izpadla zelo dobro, saj po melodiji nekoliko res potegne na Stingove zgodnje, najboljše solo čase, če bi vsebovala malce več živahnosti.
Na »One Fine Day« si Sting vnovič nadene čevlje okoljskega aktivista, saj v besedilu svari pred posledicami globalnega segrevanja, medtem ko je osrednja melodija povsem pozabljiva. Med nekoliko bolj živahnim, recimo temu bolj rockerskemu »Petrol Head« se kultni pevec spet nekoliko 'prebudi', vendar kaj več kot oznake solidno za ta dosežek ne bo prejel. V nadaljevanju oziroma v svoji drugi polovici postane album še bolj dolgočasen kot sicer in izgubi še zadnje, redke rockovske elemente, saj zavladajo precej anemične balade (najhujša izmed njih je akustična »Heading South of the Great North Road«) na katerih Sting nikakor ne more več ponoviti preteklega sijaja, tudi zato, ker se je njegov vokalni register skozi leta občutno znižal. V primeru, da ne bi posedoval svoje specifične 'reggae' barve glasu, se možakarja sploh več ne bi dalo prepoznati.
Zato nove balade namesto izjemne ambientalne lepote preteklih uspešnic kot je bila denimo nepozabna »Nothing Like the Sun« (1987) klasika »Fragile« bolj spominjajo na godrnanje bogatega starega nergača, ki mu v življenju ničesar ne manjka, medtem ko tudi spremljevalni aranžmaji večinoma niso nič posebnega, da o sila preprostih ritmih niti ne govorimo. Rahlo jazzovsko usmerjena balada »If You Can't Love Me«, katero so skupaj ustvarili Sting, Miller in Colaiuta, sicer vsebuje nekaj več ritmične raznovrstnosti (končno se lahko sliši tudi Colaituova specifična bobnarska tehnika), vendar kot celota vseeno ne pusti kakšnega globljega vtisa. Album postane izdatno naporen s precej nadležnim »Inshallah«, ki vsebuje arabsko molitev in zveni kot žalostinka verskega gorečneža. Na zadnji skladbi, izrazito zaspani baladi »The Empty Chair«, se Sting v besedilu spominja ameriškega novinarja Johna Foleya, katerega so obglavili verski fanatiki iz zloglasne teroristične organizacije ISIS.
»57th & 9th«, kljub velikim obetom, na žalost ni Stingov 'vrnitveni' rock album na katerega so nekateri vsa ta leta nestrpno čakali potem, ko so se že pošteno naveličali njegovih orkestralnih in renesančnih projektov s katerimi je v zadnjih letih pošteno begal nekatere dolgoletne privržence. Nikakor ni prijetno biti kritičen do takšnega glasbenega velikana, saj bi mu prav vsi, ki izjemno cenimo njegov ustvarjalni opus iz konca sedemdesetih, osemdesetih in začetka devetdesetih, privoščili precej boljši album kot je »57th & 9th«, ki bo vznemiril samo najbolj predane pristaše, katerim je vseeno za glasbeno vsebino, samo, da se na albumu nahaja Stingovo ime. Vse bolj očitno je, da se legendarni glasbenik pri svojem obujanju pretekle magije nikakor več ne znajde ter se, ob kroničnem pomanjkanju pravega navdiha in šibkejšem vokalnem registru, srečuje s podobnim problemom popolne izgube navdiha kot njegov stari prijatelj David Gilmour, saj oba v zadnjih letih vse bolj nese v smer nezaželene oznake 'dad rock'.
na vrh