Nenavaden naslov albuma za nenavaden band, ki pa bo presenetil samo tiste, ki za švedske posebneže Beardfish slišijo prvič. »+4626-COMFORTZONE« je osmi studijski album teh eklektičnih progrockovskih revitalistov, ki je nastajal v času, ko je vsestranski pevec/klaviaturist/občasni kitarist Rikard Sjöblom postal novi član nadobudnih britanskih prog veljakov Big Big Train. Po ambientalno nekoliko mračnejšem predhodniku »The Void« (2012) se švedski prog duhoviteži na svojem najnovejšem dosežku predstavijo v nekoliko bolj vedri in sproščeni luči, čeprav so posamezne kompozicije po ambientalni plati medsebojno precej raznolike in v njihovi tradiciji vnovič vsebujejo vrsto kompleksnih aranžmajev in nenavadnih časovnih prehodov, tako da po tej plati tudi tokrat zlepa ne razočarajo.
»+4626-COMFORTZONE« je še en imeniten Beardfish album, ki bo najbolj všeč vsem tistim, ki se nikoli niso potolažili s prezgodnjim slovesom nekaterih pionirjev progresivnega rocka na čelu z Genesis, obenem pa se na posameznih skladbah najde veliko drugih žanrskih vplivov, predvsem iz sveta težkega rocka in pop rocka. Album vsebuje tudi rahlo konceptualno nit, saj psihoanalitično obravnava prerez posameznikovega življenja, kjer so različne, družbeno pogojene in izključno negativne vibracije postale bistvene sopotnice skozi njegovo življenje, medtem ko se je z njihovo pomočjo akumuliral v svojo 'cono udobja' (popolno apatijo, nihilizem ter pobeg pred vsakršno možnostjo pozitivne spremembe na bolje). Vse skupaj se sliši kot psihoanaliza povprečnega državljana republike Slovenije.
»The One Inside Part One – Noise In The Background« je kratka inštrumentalna otvoritev z dramatičnimi simfoničnimi aranžmaji, medtem ko je »Hold On«, zanimiva mešanica epike in bizarnosti, prava poslastica za vse ljubitelje starošolskega, simfoničnega progrocka, ki obenem obožujejo nepredvidljive ritmične preobrate in mogočne inštrumentalne sekcije. Beardfish kolektiva po virtuozni plati vnovič ni moč prehvaliti, medtem ko se za Sjöblomov pogostokrat teatralno usmerjeni vokal zdi kot da bi iz albuma v album postajal imenitnejši.
»Comfort Zone« se odpre z melanholično kitarsko solažo in eteričnimi sintetizatorskimi teksturami, kar v navezi ustvarja skrivnostno in napeto vzdušje. Sčasoma vpade prelep klavirski aranžma, medtem ko se Sjöblom vnovič izkaže s čustveno nadvse variabilnim petjem. Tudi tu znotraj strukture skladbe ne primanjkuje inteligentnih in duhovitih simfoničnih motivov, ki poslušalca popeljejo na čudovito potovanje po številnih raznolikih ambientalnih svetovih. »Can You See Me Now?«, kjer ni moč spregledati vpliva legendarne skupine Queen, vsebuje rahel bluesy utrip, ki se učinkovito staplja s simfoničnimi variacijami in Rikardovim čuječnim vokalnim pristopom.
Mračnejše zastavljeni »King« vsebuje nekoliko modernistični, recimo temu 'new prog' pristop z metalsko začinjenimi kitarskimi pasažami in agresivnejšim petjem, medtem ko so sintetizatorske teksture tokrat nekoliko bolj elektronsko podmazane, kar obrodi nekaj nadvse zanimivih ambientalnih rezultatov. »The One Inside Part 2 – My Companion Through Life« je pastoralno zabeljena akustična balada, ki ustvari všečen kontrast glede na temačnejšega predhodnika. »Daughter/Whore« je trdorockersko/metalsko naravnan dosežek z naostrenimi kitarskimi pasažami ter jeznoritim pevskim pristopom, ki dobro sovpada z brutalno-satiričnim besedilom.
»Ode To The Rock'n'Roller« je več kot 15-minutni simfoprogrockovski ep v najboljši žanrski tradiciji ter ključni trenutek albuma na katerem Beardfish iz sebe iztisnejo najboljše skladateljske in inštrumentalne vrline na čelu s pretanjenim občutkom za humor in melodramatiko. Daljšemu, inštrumentalnemu uvodu, kjer kraljujejo predvsem hammond orgle, sledi prijeten prehod v subtilno usmerjeno akustično sekcijo. Rikard poleg izvrstnega, nadvse raznolikega petja, tu ves čas briljira s svojimi raznovrstnimi klaviaturskimi improvizacijami, kjer ni moč spregledati vplivov Keitha Emersona (ELP) in Tonya Banksa (Genesis), medtem ko celoten band večkrat preseže številne žanrske ločnice, tako da bo ta sijajni ep všeč ljubiteljem tako različnih bandov kot so denimo Genesis, ELP, Deep Purple, Iron Butterfly, The Who in Queen.
»If We Must Be Apart (Love Story Continued)« sodi med večja presenečenja tega albuma, saj gre v osnovi za nadvse zabaven in kompleksen hibrid med poprockovsko balado in trdorockersko 'pokalico', katerega naprej poganjajo številni melodični aranžmaji, duhovite kitarske pasaže na blues osnovi in inteligentne ritmične variacije. Album se zaključi z »The One Inside Part 3 – Relief«, nostalgično power balado, kjer se Beardfish vnovič izkažejo kot mojstri kovanja hipnotičnih melodij iz najboljše artrockovske šole.
Beardfish so zopet ustvarili nadvse zanimiv album na katerem se z vsakim vnovičnim poslušanjem še vedno najdejo številna presenečenja in spregledani detajli, tako da, sredi odlične ambientalne uravnoteženosti, nikoli ne zmanjka dobre zabave na račun inštrumentalnega variiranja ter prijetnih trenutkov popolne, eterične zamaknjenosti. Glede na to, da je »+4626-COMFORTZONE« precej drugačen od svojega predhodnika, bi se le stežka reklo, da band na njem ostaja v slogovni 'coni udobja'.
na vrh