Clapton, Eric: 461 Ocean Boulevard

461 Ocean Boulevard danes zaznamuje Claptonov prvi resnejši zrelostni test, ki legendarnega kitarista najde na pomembnem križišču svoje razburkane in nepredvidljive glasbene poti. Eric se po dolgotrajnem obdobju zlorabljanja drog na krilih entuziazma svojega starega kolega in producenta Toma Dowda leta 1974 vrne v Miami, kjer ob pomoči zvestega Derek And The Dominos soborca Carla Radlea ter ostale klape ameriških glasbenikov, posname enega svojih najmočnejših albumov svoje kariere.

461 Ocean Boulevard pokaže, da je Clapton vsekakor več kot je odličen blues interpret. Čeprav bluesovskih motivov različnih barvih odtenkov tudi tokrat ne primankuje, na tem velikem "comeback" dokumentu največ pozornosti nase pritegne slavna interpretacija Marleyeve I Shot The Sheriff, katere izvirnik bi brez tega Ericovega fenomenalnega posvetila jamajškim ritmom, verjetno še dolgo časa ostal skrit našim čutilom. Podobno osupljiva je tudi svežina prej omenjenih davno zaprašenih bluesovskih naprevov, katere kitaristova ljubeča nega, iz okostnelih glasbenih okvirov ponovno spreminja v pošteno brcajoče ter življenja polne čustvene vrtince. Tam boste vsi Claptonovi poznavalci hitro prepoznali marsikatero avtobiografsko umetnikovo sporočilo, prepojeno z dvomi in nesigurnostjo, kot tudi pogostim optimističnim gledanjem v prihodnjost.

Tej nestanovitni kitaristovi naravi primerno album odpre Motherless Children, tradicionalni napev, poln razburkanega valovanja Ericove značilne slide igre, s katero Clapton obračunava s takrat še vedno svežimi spomini svojih preteklih "zablod". Energična skladba močno spominja na kako Derek And The Dominos stvaritev, kar atmosfero takoj na začetku še dodatno začini z občutkom nostalgije. Spet popolno drugačno podobo za nas slika zasanjana spokojnost Give Me Strength, kjer Eric z dobrom v roki, v vlogi dušnega pastirja, neguje rane nastale zaradi prej omenjenih opijskih ekskurzij. Ob obravnavanju takih in podobnih resnejših tematik, začne Clapton vse pogosteje posegati po žanrskih vzorcih različnega izvora, ki mu omogočajo udobno izražanje svojega lastnega mnenja. Eden teh je seveda blues, oziroma v tem primeru opazno nadgrajena različica Johnny Otisove Willie And The Hand Jive. Njena poenostavljena in skrajno mehkobna glasbena oblika, prej kot na originalno, spominja na kako od ležernejših karibskih pozibavanj. V podobno brezskrbem razpoloženju nas pričaka Get Ready, z zapeljivim Yvonne Elliman vokalom na čelu. Dejstvo, da punca razpolaga s tako širokim manevrskim prostorom, priča o Claptonovi predanosti spontanim ustvarjalnim procesom, s katero uspe Eric svoja ramena vsaj za trenutek do neke mere razbremeniti bremena slave.

Eric nas v še eni od številnih demonstracij svojih interpretacijskih sposobnosti popelje do dotlej nepredstavljivih meja s priredbama Elmore Jamesove I Can't Hold Out ter močno razgibane Steady Rollin' Man Roberta Johnsona. Skladbi sta še dva bisera v vrsti avtorjevih nepozabnih del, ob katerih sicer sijajna I Shot The Sheriff izpade kot popolnoma pogrešljiva poskočnica. Pomembnosti slednje sigurno ne gre podcenjevati, saj se je okoli njenega jamajškega priokusa, onstran luže Claptonova podoba komercialno uspešnega glasbenika gradila še dolgo zatem. Pri njenem oblikovanju je imela marsikaj za dodati tudi ganljiva Let It Grow, ki predstavlja avtorja odločenega dokončno obrniti hrbet svoji slavni a obenem močno problematični preteklosti. Na mesto nje Eric tokat izbira ljubezen, življenje in ostale njima sorodne vrednote, katerih pravi pomen, po vsem preživetem peklu sam še najbolj razume. V podobno negotovem, a obenem optimizma polnem pričakovanju boljših časov nas do zaključka albuma pripelje lahkotno rokerska Mainline Florida, ki v velikem slogu dokonča Claptonovo osebnostno kot tudi evidentno glasbeno preobrazbo.