Nobena novost ni več, da je Matevž »Hamo« Šalehar tista figura, ki ji je uspelo odsmučati izjemni drugi tek slalomske vožnje, s katero je omrežil srca domala vseh in si izboril vidno mesto znotraj aktualne podobe slovenske sredinske glasbe. Osvojil je krepko bazo slovenskih fanov, ki mu sledijo in v kateri prednjačijo pripadnice ženskega spola v starostnem rangu med 15 in 22 letom ter obenem tudi širno »pamet« modrih glav slovenske kritične javnosti, ki je poklicana, da razsoja kaj je dobra in ne nazadnje, kaj slaba glasba. Seveda je Matevž za vse to skozi leta trdo, trdo garal, na podlagi dragocenih izkušenj pa je razvil in prevzel izjemen jezik diplomacije, s katero je vseskozi uspešno hodil po tanki razmejitveni črti, ki uspešno združuje pristnost glasbenega artizma (umetniško integriteto) in doseženo mejno vrednost (še okusne doze) »blišča in kiča«, s čimer želi obče všečno ugajati javnosti. Se pravi, želi postati komercialen, ali naravnost povedano »pop«. To je mala doktrina, izpit pa so uspešno prestali le redki slovenski izvajalci, ki jim je uspelo zapakirati otipljivo glasbeno art esenco skozi pop pristope. Suma sumarum, Hamo in tovarišija so prerasli v fenomen priljubljenosti in jasne podpore širše slovenske javnosti, zato pa jim ni treba posegati po vnaprej premišljenih režijah pakiranja in ponudbe glasbene puhlosti, plitkosti in zaigrane popolnosti pri kateri še tvoj prdec zadiši po vanilji. S to zlaganostjo je slovenski glasbeni mainstream še vedno odločno preobtežen, a komu mar? Konzumenti tako ali drugače nimajo časa ločevati zrnja od plevela.
Trdo delo je Hama in ekipo pripeljalo do tretjega studijskega albuma »3p«. Ker sta prva dva albuma zacementirala glasbeno nišo skupini, se je ta za tretji album osvobodila spon obremenjenosti s podobo obeh predhodnikov, čeprav je jasno, da najmanj poezija nove plošče zadovoljuje dojemljivost starostnega ranga kričavih deklic, ki ostajajo in bodo ostale tudi ob novem albumu seveda prve zaveznice skupine. Bolje je, da pri vpeljevanju v zdravo glasbeno okolje poslušajo Hama kot Severino. Prav tako je temu primerno prikrojena naslovnica.
Kot pove že sam naslov albuma, je »3p« 3-p-ioden album. Dobesedno. Fantje so izpregli iz višjih hitrostnih prestav. Vzameš »tabletko albuma« (beri: vstaviš album v »ploščefon«) in postaneš za »3-pan«! Vse skladbe se razvijajo v skrajno do konkretno umirjenih ritmičnih ključih. Všečno je to, da je na albumu vsega osem skladb, kar magnificira občutje, da nosi format albuma jasno izdelan karakter, kompaktnost in hipoma zaznavno artistično goriščnico (fokus). V središču pozornosti se seveda pojavlja, kdo drug kot Hamo, s svojim, sedaj že "obče ponarodelim in brundajočim nagovarjanjem" (poljubne grlene obteženosti, pri čemer je docela izpuhtela cockerjevska »jeklarska roževina«). Vse je podrejeno iskanju golih radosti ustvarjanja, ki se porajajo ob prelivu izvornih občutij na novi zvočni nosilec. To je bistvo in ta vibracija »feelinga« nadvlada vse. Z njo te Hamo & Tribute 2 Love kaj hitro znova pridobijo na svojo stran.
Album nikakor ni glasbeni presežek, ko ga postaviš ob bok svetovni zgodovini rock'n'rolla in bluesa. Je celo hitro pozabljiv in nepomemben. Drugo je, ko ga meriš z dometom domače glasbe. V tem oziru gre za zelo kvaliteten izdelek, za katerem stoji ekipa izvrstnih in izkušenih glasbenikov, ki ne obvladujejo svojega posla zgolj z rutino, pač pa z jedrnato glasbeno vizijo, iz katere je moč hipoma razbrati, da vedo kaj delajo in vedo kaj želijo ustvariti.
Po pričakovanju nosi album jasno implementiran element bluesa, ki pa mu poveljuje muzikaličnost jasno izdelanega karakterja slovenskega geografskega porekla. Nosi organsko, živo, »hrustljavo« prasketanje, »trdodimenzionalno« izvrstno zapolnjene zvočne slike (produkcija je namreč izvrstna). Zvočno toplino poudarja seveda analogna narava vinilnega zvočnega nosilca. V ekipi vlada učinkovita delovna kemija in medsebojno zaznavanje, zato diha izdelek skozi interpretacijo s polnimi pljuči in učinkuje docela »koncertno«. Pri vsem tem je skladba Zabluzu nov zadetek v terno, saj je kompozicija ustvarjena naravnost za predvajanje na vseh pomembnejših slovenskih radijskih frekvencah. Hamo se tokrat izdatneje preizkusi tudi v vlogi šansonjerja, pri čemer izstopa presenetljivo točka imenovana Uspavanka, kjer njegovo »brundanje« in skorajda »mrmranje« vzbuja asociacijo na Vlada Kreslina. Ta »šansonjerski« moment obudi v zaključku nadvse impresivna Telo, kjer nudi podporo Matevževemu vokalu v uvodu in zaključku klavir.
Hamo nagovarja v poeziji znova nadvse učinkovito. Emocije in strasti, zadeva deluje. Na mestih (Zabluzu, Govori mi grdo) je vokal oplemeniten z učinkom odmeva starošolske, če želite »presleyevske« produkcije, ki se prikrade v sanjavo, a ritmično koketno podkovano podobo skladb, kar poglablja dotik rockovske retro klasičnosti. V takšno umirjeno okolje se izvrstno, če ne kar nujno in ljubko, pridoda čokata toplina žametastega zvoka Hammonda, ki ga prevaja novi dokument tokrat v dodatnem obilju. Poteze kitarske igre niso v primerjavi s klaviaturami nič manj sofisticirane, obenem pa izrazno koncizno minimalizirane. Hamov vokal ohranja ob vseh potezah aranžiranja, vseskozi centralno lego. Čeprav bi lahko skupina razvila v prenekateri točki vznemirljiv jam, se tega namerno ne loteva, saj je prva goriščnica tega albuma zadrževanje visoke stopnje poslušljivosti. Za purizem glasbenih gurmanov, ki iščejo nenavadnost, čudaštvo, nenehno samo-izzivanje ponotranjenega glasbenega genija, kot to generira umetniška svoboda, bo »3p« zagotovo na moč dolgočasen izdelek.
»3p« ni le album, ki so ga Hamo & Tribute 2 Love želeli ustvariti. Je tudi album, ki so ga morali ustvariti, saj je v artističnem smislu jasno drugačen od obeh predhodnikov, obenem pa zadržuje izdelano osebno glasbeno izkaznico skupine, pri čemer so se izognili pasti možne idejne iztrošenosti in samo-recikliranja. Aksiom »u izi«, ob izvrstno zapakiranem pristopu aranžiranja po vzoru »manj je več«, je tokrat odločno magnificiran in v artističnem oddaljevanju »3p« od obeh predhodnih studijskih dokumentov, na moč dobrodošel. Predvsem pa godi to, da je skladb malo, da na njem ni »kraje« igralnega časa (ni kakovostnega nihanja med točkami). Zato nosi album izdelano esenco vseskozi otipljive glasbene vsebine in fokusa. Nekaj je gotovo. Takšnega albuma Hamo & Tribute 2 Love v karieri ne bodo več ponovili. Ne, da ga ne bi znali ali zmogli, preprosto ga ne bodo hoteli, saj se v prihodnji glasbeni viziji že sedaj spogledujejo z izzivi drugačne artistične narave. Evolucija gre torej dalje. "3p" je le njen začasni postanek in obenem nov, uspešno odmerjen korak na poti artističnega zorenja skupine.
Hamo & Tribute To Love - Telo (uradni lirični video):
na vrh