Leta se hitro obrnejo naokrog in vendar je kar težko verjeti, da je minilo že več kot 35 let od ustanovitve ameriških melodičnorockovskih odličnikov Toto, ki so ob tej priložnosti izdali dvojni koncertni album »35th Anniversary Tour - Live In Poland«. Njegov naslov že takoj sporoči, da je bil ta koncertni dokument posnet na Poljskem in sicer 25. junija 2013, med jubilejno turnejo, ko je band praznoval 35. obletnico svojega nastanka. Toto so se tega večera oglasili v poljskem mestu Poznanu, kjer so jih dočakale legije glasbenih navdušencev, ki se dobro zavedajo, da bodo zimzeleni te v številnih pogledih velike skupine, ki v svoji karieri ni ustvarila niti ene zares slabe skladbe, živeli večno. Toto, ki so med letoma 2008 in 2009 celo razpadli, a na srečo, po burnem odzivu razočaranih privržencev, hitro vstali od mrtvih, so se v prenovljeni zasedbi vrnili na koncertne odre v velikem slogu, kar dokazujejo prav vse izvedbe na »Live In Poland«.
Originalnim članom, kitaristu/pevcu Steveu Lukatherju, klaviaturistu/pevcu Davidu Paichu in klaviaturistu/pevcu Steveu Porcaru, je k vnovičnemu sodelovanju, po obdobju druge polovice osemdesetih, uspelo privabiti pevskega imenitneža Josepha Williamsa, medtem ko je obolelega basista Mikea Porcara za koncertne nastope zamenjal gostujoči basist Nathan East. Mimogrede, slednjega je po koncu turneje v vlogi koncertnega basista po novem zamenjal originalni član David Hungate. Med turnejo so jih spremljali še gostujoča dodatna pevka Amy Keys in dodatni pevec Mabvuto Carpenter, kateri s svojim vokalnim talentom še posebno blesti na njihovem največjem hitu »Africa«. Za dolgoletnega bobnarskega čudodelnika Simona Phillipsa pa je bila to poslednja turneja v vlogi člana Toto, saj ga je v tem času že zamenjal Keith Carlock. »Live In Poland« je tako eden zadnjih, če že zadnji uradni koncertni album, ki vsebuje fantastično ritem sekcijo v režiji dueta Phillips-East, katero bodo številni Toto privrženci gotovo še dolgo pogrešali.
Nabor koncertnih klasik v tem večeru je izviral iz skoraj vseh Toto obdobij in je poleg hitov vseboval tudi nekaj manjših presenečenj v podobi skladb, katerih ni bilo že lep čas na njihovem koncertnem repertoarju, kar še posebno velja za vse štiri izvedbe iz albuma »Hydra« (1979), katere je po dolgem času zares lepo slišati v izvedbi moderne inkarnacije te legendarne skupine. Po kratkem inštrumentalnem intru sledi venček, sestavljen iz skrajšanih verzij treh priljubljenih Toto standardov; »On The Run«, »Child's Anthem« ter »Goodbye Elenore«, kjer band že takoj na polno demonstrira svoje zavidljive tehnične sposobnosti in izjemen posluh za melodično senzibilnost, medtem ko gospod Williams dokaže, da ga po vseh teh letih glasilke še vedno dobro ubogajo.
Eno od večjih presenečenj tega dvojnega posnetka nedvomno predstavlja izvedba skladbe »Goin' Home«, ki je bila originalno posneta leta 1988 in je uradno izšla šele na albumu raritet »Toto XX« (1998). Album »Hydra« je, kot že omenjeno, zastopan kar s štirimi skladbami. Naslovna klasika, kjer vokalno štafeto prevzame klaviaturist Paich, je tudi v moderni izvedbi ovenčana z enako mešanico nostalgije in potentnosti kot izvirna verzija, medtem ko »St. George And The Dragon« prav tako zaživi na izjemno živahen način. »White Sister«, kjer Williams doseže nekaj presenetljivo visokih leg, je še eno izjemno lepo, popolnoma nepričakovano presenečenje, kjer člani banda udarijo na polno s svojo zaščitno, izjemno senzibilno mešanico melodičnosti in ritmične potentnosti. Še boljše izpade ganljiva power balada »99«, kjer s kitarsko in pevsko magijo navduši neuničljivi Steve Lukather.
Kar nekaj privržencev pri koncertnih izvedbah zgodnjih Toto klasik še zdaj pogreša originalnega pevca Bobbya Kimballa, katerega v zadnjih letih glasilke ne ubogajo več tako kot je treba, vendar je Williams od vseh nekdanjih pevcev trenutno res najboljša možna izbira. Nekateri bodo morda razočarani, da Toto v tem večeru niso izvedli niti enega zimzelena s plošče »Isolation« (1984), njihovega edinega dosežka s pevcem Fergiejem Frederiksenom, kateri je žal izgubil dolgoletno bitko z rakom, vendar je zato izvrstnih izvedb klasik iz drugih albumov tako rekoč v izobilju, tako da se jim to lahko nekako oprosti. »The Muse« je kratek inštrumental, kjer navdušijo eterične variacije na akustični kitari in klavirju. Kdor sodi med redne obiskovalce Toto koncertov že ve, da z njihovega najbolj slovitega album »Toto IV« (1982) vedno izberejo največ koncertnega materiala. Na »It's a Feeling« prvo priložnost v vlogi glavnega pevca dobi tudi drugi klaviaturist, Steve Porcaro, ki tudi na stara leta, ob asistenci svojih inštrumentalnih pajdašev, še vedno uspe pričarati nostalgično atmosfero iz izvirne verzije.
»Rosanna«, eden najbolj priljubljenih Toto hitov sploh, še vedno predstavlja enega izmed koncertnih klimaksov in tako je tudi tokrat. Power balada »I'll Be Over You«, katero Lukather po pričakovanju odpoje z izjemnim zanosom in srčnostjo, je prva izvedba v tem večeru, ki izvira iz albuma »Fahrenheit« (1986), prvega Toto dosežka z Williamsom v postavi. Toto so znani po tem, da v posamezne koncertne verzije dolgoletnih standardov tu in tam vnesejo kakšno popolnoma novo/noro improvizacijo in tako še posebno slikovito izpade fantastična verzija »Kingdom Of Desire« (1992) klasike »Wings Of Time«, kjer njen osrednji pevec Steve Lukather s herojsko kitarsko solažo v zaključnem delu dodobra zakuha vzdušje v dvorani, tako rekoč do samega roba vrelišča. »Kingdom Of Desire« je zastopan tudi s fascinantno verzijo skladbe »How Many Times«, kjer 'Cool Hand Luke' k prepevanju refrena povabi tudi občinstvo. Zanimivo, da na »I Won't Hold You Back« osrednjo vokalno pobudo prevzame Williams, čeprav na originalni verziji glavni vokal opravi Lukather, kateri tudi tu ne neha navduševati s svojimi melodičnimi in hkrati inteligentnimi kitarskimi variacijami.
Precejšnji presenečenji predstavljata tudi izvedbi skladbe »Falling In Between« z istoimenskega studijskega albuma ter »Better World« z albuma »Mindfields« (1999), ki sodita med redke trenutke v njihovi karieri, kjer je moč v nekoliko večji meri slišati elemente prog rocka oziroma jazz fusiona. Čeprav je Williams prepričljiv na vseh Toto skladbah na katerih originalno ni prispeval vokala, pa po pričakovanju najboljše izpade med interpretacijo klasik z albumov »Fahrenheit« (1986) in »The Seventh One« (1988), tako da priljubljeni hit »Pamela« in »Stop Loving You« (oba z albuma »The Seventh One«) sodita med številne vrhunce tega dvojnega koncertnega dosežka.
Seveda pa je izvedba huronskega zimzelena »Africa«, daleč najbolj popularne skladbe v karieri teh ameriških glasbenih univerzalcev, tisti trenutek na katerega večina Toto privržencev na njihovih koncertih po navadi najtežje čaka. Vnos dodatnega tolkalnega bogastva v uvodu in odlično odpete vokalne linije vseh pevcev na čelu s Paichom, pri čemer, kot vedno, vneto sodeluje tudi publika, še vedno uspe pričarati nepozabno atmosfero, saj »Africa« preprosto sodi med tiste nepozabne zimzelene, katerih se pravi glasbeni gurmani ne morejo naveličati niti po tisočerih poslušanjih. Za zmagoslavni zaključek pa Toto postrežejo še s fascinantnima verzijama velikega hita »Hold The Line« in epske poslastice »Home Of The Brave« ter tako poskrbijo za skorajda idealen konec koncertnega nastopa.
Toto so svoj okrogli jubilej zaznamovali na najboljši možni način in izdali dvojni koncertni album, peti v njihovi dosedanji karieri, ki ponudi odlične verzije nekaterih najbolj priljubljenih uspešnic, pa tudi manj razvpitih skladb iz njihove pestre zgodovine. »35th Anniversary Live In Poland« bo obenem odšel v anale Toto povesti kot odličen prikaz delovanja njihove koncertne postave s katero so se po letu 2009 na veliko veselje ljubiteljev dobre glasbe vrnili 'med žive', četudi danes ta postava že ne obstaja več. Naslednje leto naj bi končno izšel težko pričakovani trinajsti studijski album, medtem pa bo tale odlični dvojni koncertni dokument gotovo še doživel veliko število vnovičnih predvajanj.
na vrh